Preskoči na vsebino

»Nosilec luči« ponese duhovno luč v jugovzhodno Azijo

»Nosilec luči« ponese duhovno luč v jugovzhodno Azijo

V zgodnjih 30. letih prejšnjega stoletja Jehovove priče niso še skoraj nič oznanjevale v Indoneziji, Maleziji in današnji Papui Novi Gvineji. Kako je dobra novica dosegla te dežele? Avstralska podružnica (sedaj avstralazijska podružnica) je za potrebe oznanjevanja nabavila 16-metrsko dvojamborno jadrnico z motorjem. Nadeli so ji ime Lightbearer (Nosilec luči), saj jo je posadka samih pionirjev * uporabljala za širjenje duhovne luči v oddaljenih deželah. (Matej 5:14–16)

Oznanjevanje na Novi Gvineji

Februarja 1935 se je sedemčlanska posadka iz Sydneyja, ki je na vzhodni avstralski obali, odpravila na sever proti Port Moresbyju na Novi Gvineji. Na poti so lovili ribe za hrano ter se ustavili v več pristaniščih zaradi goriva, dodatne hrane in popravil. Iz Cooktowna v zvezni državi Queensland so 10. aprila 1935 krenili na odprto morje. Med nevarno plovbo čez Veliki koralni greben so uporabljali motor. Vendar je ta začel spuščati nenavadne zvoke, zato so ga morali ugasniti. Kaj sedaj? Ali naj se vrnejo ali naj jadrajo naprej proti Novi Gvineji? Kapitan Eric Ewins je rekel: »Prav nič si nismo želeli nazaj.« Zato je Nosilec luči jadral naprej in 28. aprila 1935 varno prispel v Port Moresby.

Posadka Nosilca luči (z leve): William Hunter, Charles Harris, Alan Bucknell (spredaj), Alfred Rowe, Frank Dewar, Eric Ewins, Richard Nutley

Medtem ko je mehanik popravljal motor, je posadka, razen Franka Dewarja, oznanjevala dobro novico v Port Moresbyju. Frank, ki ga je eden od moških na jadrnici opisal kot »vztrajnega pionirja«, je rekel: »S seboj sem vzel kup knjig in jo peš mahnil kakšnih 30 kilometrov v notranjost ter sproti oznanjeval domačinom.« Vračal se je po drugi poti in pri tem moral prebresti manjšo reko, v kateri so bili krokodili. Vendar je bil pazljiv in varno prišel nazaj. Prizadevno oznanjevanje posadke ni bilo zaman. Nekateri ljudje, ki so sprejeli svetopisemsko literaturo, so kasneje postali Jehovove priče.

Oznanjevanje na Javi

Ko je bil motor popravljen, je Nosilec luči zapustil Port Moresby in se napotil proti otoku Java v Nizozemski vzhodni Indiji (sedaj večinoma Indonezija). Po več postankih, da bi dopolnili zaloge, je posadka 15. julija 1935 pristala v mestu Batavia (sedaj Džakarta).

Takrat se je Charles Harris, ki je bil član posadke, izkrcal z jadrnice in ostal na Javi, kjer je goreče oznanjeval dobro novico. * Dejal je: »V tistem času smo povečini samo razdelili svetopisemsko literaturo in nato odšli v drugo mesto. S seboj sem nosil publikacije v angleščini, arabščini, indonezijščini, kitajščini in nizozemščini. Ljudje so radi jemali našo literaturo, zato sem vsako leto oddal tudi do 17.000 publikacij.«

Nosilec luči s široko razpetimi jadri

Charlesova gorečnost je pritegnila pozornost nizozemskih oblasti. Nekoč je neki uradnik vprašal brata, ki je prav tako oznanjeval na Javi, koliko Prič deluje na Vzhodni Javi, kjer je živel Charles. »Samo eden,« je odvrnil brat. »Ali pričakujete, da vam bom verjel?« mu je zabrusil uradnik. »Sodeč po tem, koliko vaše literature je razdeljene, morate tam imeti celo vojsko delavcev.«

Oznanjevanje v Singapurju in Maleziji

Iz Indonezije je Nosilec luči rezal valove proti Singapurju, kamor je prispel 7. avgusta. Med vsakim postankom so bratje s pomočjo močnega ojačevalca in zvočnikov predvajali posnete govore z jadrnice. Ta metoda razglašanja dobre novice je pogosto vzbudila precejšnjo pozornost. Pravzaprav je časopis Singapore Free Press poročal, da je »močan zvok zadonel čez vodo [...] v sredo zvečer«, in dodal: »Bil je edinstven govor [...] z jadrnice Nosilec luči, ki vse od prihoda iz Avstralije oddaja Watchtowerjev program v Singapurju.« V poročilu je še pisalo, da »je predvajanje takšnega programa v ugodnih razmerah mogoče razločno slišati čez vodo [...] tri do štiri kilometre daleč«.

Ko je bil Nosilec luči v Singapurju, je Frank Dewar odšel na novo dodelitev. Svojega odhoda se je takole spominjal: »Med pioniranjem v Singapurju smo še naprej živeli na jadrnici. Ko je prišel čas, da razpremo jadra, me je Eric Ewins pošteno presenetil. Rekel mi je: ‚No, Frank, rekel si, da si za svoje področje izbral Siam (sedaj Tajska). Do tu smo lahko šli skupaj. Zdaj boš šel sam naprej!‘ Brez sape sem zajecljal: ‚Ampak saj komaj vem, kako se pride do Siama!‘« Eric je Franku povedal, da se lahko tja pelje z vlakom iz Kuala Lumpurja, ki je v sedanji Maleziji. Frank se je brez pritoževanja odpravil v Kuala Lumpur in nekaj mesecev kasneje prišel na Tajsko. *

Ko je Nosilec luči plul ob zahodni obali Malezije, se je ustavil v mestih Johor Bahru, Muar, Malaka, Klang, Port Swettenham (sedaj Port Klang) in Penang. V vsakem pristanišču je posadka po zvočniku z jadrnice predvajala posnete svetopisemske govore. »Še leteči krožnik ne bi vzbudil takšne pozornosti,« je rekel Jean Deschamp, ki je kot Jehovova priča služil v Indoneziji. Po koncu predvajanja je šla posadka na kopno in razdeljevala literaturo tistim, ki so pokazali zanimanje.

Oznanjevanje na Sumatri

Iz Penanga je posadka odjadrala čez Malaško ožino v Medan na Sumatri (sedaj del Indonezije). Eric Ewins se spominja: »Postanek v Medanu je bil prav zanimiv in prijeten. Številni ljudje so imeli odprta ušesa za dobro novico.« Bratje so tam oddali približno 3000 izvodov publikacij.

Nosilec luči je nadaljeval pot proti jugu in posadka je oznanjevala v večjih pristaniščih vzdolž vzhodne obale Sumatre. Novembra 1936 se je jadrnica vrnila v Singapur in tam se je izkrcal Eric Ewins. Čez nekaj tednov se je poročil z Irene Struys, ki je bila Jehovova priča in je živela v Singapurju. Nato sta skupaj pionirala na Sumatri. Seveda je Nosilec luči zdaj potreboval novega kapitana.

Oznanjevanje na Borneu

Novi kapitan je postal Norman Senior, ki je bil izkušen krmar. Januarja 1937 je prišel iz Sydneyja. Posadka je nato iz Singapurja plula do Bornea in Celebesa (sedaj Sulavesi), kjer je na veliko oznanjevala. Na kopnem so potovali tudi do 480 kilometrov v notranjost.

Ko je Nosilec luči prispel v pristanišče Samarinda na Borneu, pristaniški kapitan posadki ni dovolil, da bi oznanjevala domačinom. Toda ko mu je Norman pojasnil naše oznanjevalsko delo, se je omehčal in celo vzel nekaj literature.

Nekoč je krajevni duhovnik povabil Normana, da bi imel govor v njegovi cerkvi. Vendar Norman govora ni imel sam, temveč je predvajal pet posnetkov svetopisemskih govorov na gramofonskih ploščah. In duhovniku je bilo všeč to, kar je slišal. Vzel je celo nekaj literature, da bi jo dal prijateljem. Toda odziv tega duhovnika je bil izjema. Duhovščina na splošno ni bila prav nič navdušena nad delovanjem Jehovovih prič. Pravzaprav jih je pogumno oznanjevanje posadke tako razjezilo, da so na oblasti pritiskali in zahtevali, da Nosilcu luči prepovejo vstop v druga pristanišča.

Zemljevid s starimi zemljepisnimi imeni, ki prikazuje potovanje Nosilca luči.

Povratek v Avstralijo

Decembra 1937 se je Nosilec luči zaradi prepovedi, ki jo je spodbujala duhovščina, vrnil v Avstralijo. Posadka je spustila sidro v sydneyjskem pristanišču in še pravočasno obiskala zborovanje Jehovovih prič aprila 1938. To je bilo več kot tri leta za tem, ko je Nosilec luči zapustil Sydney. Jadrnica je šla v prodajo na začetku 40. let, malo za tem, ko je bilo prepovedano delovanje Jehovovih prič v Avstraliji. »Nedvomno je služila svojemu namenu,« je dejal brat Ewins, ki je potovanje na krovu Nosilca luči opisal kot eno od »najsrečnejših obdobij mojega življenja«.

Trajna dediščina Nosilca luči

Posadka Nosilca luči je posejala seme Kraljestva na prostranem območju z veliko prebivalci. In kljub nasprotovanju je njihovo delo sčasoma obrodilo sadove. (Luka 8:11, 15) Prav res, v deželah, kjer so oznanjevali ti zgodnji pionirji, je zdaj več kot 40.000 oznanjevalcev Kraljestva. Kako čudovita dediščina peščice pogumnih moških in njihove ustrezno poimenovane jadrnice!

^ odst. 2 Pionirji so Jehovove priče, ki polnočasno oznanjujejo.

^ odst. 8 Življenjska zgodba Charlesa Harrisa je bila objavljena v Stražnem stolpu, 1. junij 1994.

^ odst. 12 Glej Letopis Jehovovih prič 1991 (v angleščini), stran 187.