Sveto pismo nam jasno pove, da je Jezus obujal mrtve. Te pripovedi niso bajke; opisujejo resnične kraje in navajajo čas dogajanja. Poleti leta 31 n. št. je na primer Jezus skupaj z veliko ljudmi potoval iz Kafarnauma v Nain. Ko so prispeli, so naleteli na množico ljudi. Poročilo v nadaljevanju omenja, da je Jezus obudil mrtvega človeka. Temu zapisu lahko zaupamo, ker ga najdemo v Božji Besedi, v Svetem pismu, in ker je Jezus mrtvega obudil pred mnogimi pričami. (Beri Luka 7:11–15.)

Jezus je obudil tudi svojega prijatelja Lazarja, ki je bil že štiri dni mrtev. Zapisu o tem, kar je Jezus storil ta dan, prav tako lahko zaupate, saj je bilo veliko ljudi priča temu dogodku. (Beri Janez 11:39–45.)

Jezus je obujal mrtve, ker ga je k temu spodbujalo sočutje. Obujal pa je tudi zato, da bi pokazal, da mu je njegov Oče, Stvarnik življenja, dal oblast nad smrtjo. (Beri Janez 5:21, 28, 29.)

Zaradi obujenj, ki jih je Jezus povzročil, lahko še bolj zaupamo njegovim obljubam glede prihodnosti. Obudil bo cele množice ljudi, tudi nepravične, ki niso vedeli ničesar o pravem Bogu. Takšni bodo dobili priložnost, da spoznajo in vzljubijo Boga Jehova. (Beri Apostolska dela 24:15.)