Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Na obisku v prostrani beli divjini

Na obisku v prostrani beli divjini

 Pismo iz Norveške

Na obisku v prostrani beli divjini

JE JUTRO zgodaj pozimi. Malce odgrneva zaveso na najinem oknu in pokukava skozi, da bi videla, kakšno je vreme. Kako navdušena sva, ko vidiva jasno modro nebo! Tri dni bova namreč preživela na oznanjevanju na Finnmarksviddi – na velikanski gorski planoti severno od arktičnega kroga.

Pozimi je na Norveškem mrzlo, zato sva malo v skrbeh, ko se odpravljava v divjino na skrajnem severu. K sreči bova potovala skupaj s tremi Jehovovimi pričevalci, ki živijo na tem odmaknjenem področju. Vedo, kaj lahko pričakujemo, in dali so nama nekaj dobrih nasvetov.

Tukaj ni prav veliko cest. Do ljudi, ki živijo na teh odmaknjenih področjih, najlažje pridemo z motornimi sanmi. Na naše motorne sani in na vlečne sani, ki so pripete zadaj, naložimo oblačila, zalogo hrane in dodatno gorivo. Do koder nam seže oko, se pred nami razteza prostrana bela gorska planota. Sneg se v soncu lesketa kakor na tisočere diamantov. Ob pogledu na vso to lepoto nam kar zastane dih!

Na Finnmarksviddi domujejo severni jelen, los, ris, planinski zajec, lisica, rosomah in majhna populacija medvedov. Vendar se najbolj veselimo tega, da bomo obiskali ljudi, ki živijo na tem oddaljenem področju. Še posebej smo navdušeni nad tem, da bomo srečali nekaj pripadnikov ljudstva Sami, ki se preživljajo z vzrejo severnih jelenov oziroma z upravljanjem gorskih koč.

Pred prvo gorsko kočo srečamo več mladih, ki so tukaj v šoli v naravi in tečejo na smučeh. Ustavijo se, da bi spregovorili z nami nekaj besed, in nas vprašajo, kaj nas je prineslo v te kraje. Seveda jim z veseljem pojasnimo. »Pa veliko uspeha s Svetim pismom!« nam ob slovesu zaželi eden od njih. Vrnemo se k motornim sanem in se odpravimo čez velika zamrznjena jezera in belo pustinjo. Ali bomo morda videli čredo severnih jelenov?

Ko prispemo do majhne koče, nas prisrčno pozdravi neki moški. Je eden redkih stalnih prebivalcev. Ko opazi, da so naše vlečne sani pokvarjene, se prijazno ponudi, da jih bo popravil. Vzame si čas; ljudem se tukaj nikamor ne mudi. S svojim vedenjem tudi nas sprosti. Ko nam popravi sani, se mu zahvalimo in  mu preberemo nekaj stavkov iz Svetega pisma glede tega, zakaj Bog dopušča trpljenje. Pozorno nam prisluhne. Preden odidemo, mu damo knjigo Kaj Biblija v resnici uči? ter reviji Stražni stolp in Prebudite se!. Nasmehne se nam in nam reče: »Hvala, ker ste me obiskali.«

Zatem ko obiščemo še nekaj ljudi, se dan prevesi v večer, zato se napotimo proti koči, v kateri bomo prenočili. Pred seboj nenadoma zagledamo lisico. Njeno lesketajoče se rdeče krzno je v čudovitem kontrastu z belino snega. Lisica se za trenutek ustavi, nas radovedno pogleda in odide dalje. Začenja snežiti, zato ne vidimo več dobro, kam se peljemo. Kakšno olajšanje, ko končno uzremo kočo! V peči zakurimo ogenj in prostor se počasi ogreje. Po celodnevnem premetavanju na motornih saneh smo sicer popolnoma izčrpani, vendar vseeno veseli.

Vse prehitro se zasvita jutro. Znova natovorimo motorne sani in se spustimo v nižavo, se nekaj časa vozimo po rečni strugi in prispemo do naslednje gorske koče. Tukaj srečamo mladega moškega in mu povemo nekaj krepilnih misli iz Biblije. Zelo je prijazen, saj nam pokaže, kako se lahko najlažje vrnemo na utrto pot.

Napoči zadnje jutro našega obiska. Ko vstopimo v narodni park Stabbursdalen, se pred našimi očmi razpre fantastična pokrajina z zasneženimi vrhovi gora v daljavi, ki se lesketajo v soncu. Pred seboj zagledamo velikansko čredo severnih jelenov! Mirno se pasejo in pri tem s svojimi velikimi parklji spravljajo na plano lišaj in mah, ki sta skrita pod snegom. Malo naprej zagledamo nekega Samija, ki sedi na motornih saneh. Tiho opazuje svoje jelene. Njegov pes skrbno čuva čredo in pazi, da se ne razkropi. Za trenutek postoji in s smrčkom povoha v našo smer. Vendar se hitro vrne k svojemu opravilu. Pastirju povemo naše sporočilo. Prijazen je in nas posluša.

Na poti domov premišljujemo o vseh ljudeh, ki smo jih srečali na našem 300 kilometrov dolgem potovanju. V čast si štejemo, da smo lahko prispevali majhen delež k temu, da dobro novico slišijo tudi ljudje v tej prostrani beli divjini.

[Navedba vira slike na strani 15]

© Norway Post