Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

»Je čas ljubezni in čas sovraštva«

»Je čas ljubezni in čas sovraštva«

 »Je čas ljubezni in čas sovraštva«

»BOG je ljubezen.« V nekaterih deželah imajo ljudje te besede uokvirjene na steni svojega doma. Ta stavek zares lepo opiše Boga – pove, da je poosebljena ljubezen.

Vendar mnogi ne vedo, da so te besede iz Svetega pisma. Napisal jih je apostol Janez: »Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, ker Bog je ljubezen.« (1. Janezovo 4:8) Janez je pisal tudi o ljubezni, ki jo je Bog pokazal do ljudi: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da ne bi bil pokončan nihče, ki veruje vanj, ampak bi imel večno življenje.« (Janez 3:16)

Zaradi tega nekateri menijo, da nam je Bog vedno pripravljen spregledati vse, kar storimo. Mnogi ljudje s svojim načinom življenja kažejo, da mislijo, da jih Bog ne bo poklical na odgovor ne glede na to, kaj počnejo. Toda ali je to res? Ali ima Bog rad vse ljudi, tako dobre kot hudobne? Ali tudi kdaj čuti sovraštvo?

Kdaj Bog ljubi in kdaj sovraži

Modri kralj Salomon je izjavil naslednje: »Vse ima svoj čas. Vsako početje pod nebom ima svoj čas: [. . .] je čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru.« (Pridigar 3:1, 8) Čeprav je Bog zelo ljubeč in prijazen, skladno s tem načelom včasih tudi občuti sovraštvo.

Prvič, kaj beseda »sovraštvo« pomeni v Svetem pismu? Neki priročnik odgovarja: »Beseda ‚sovraštvo‘ ima v Svetem pismu različne pomenske odtenke. Lahko označuje močno sovražnost oziroma nepopustljivo mržnjo, ki jo pogosto spremlja zloba. Takšno sovraštvo lahko posameznika tako zelo prevzame, da želi škodovati človeku, ki ga sovraži.« Tovrstno sovraštvo nam je najbolj poznano, saj lahko njegove posledice vidimo po vsem svetu. V tem priročniku pa še piše: »‚Sovraštvo‘ lahko pomeni tudi to, da posameznik čuti močan odpor do koga, vendar nima niti najmanjšega namena tej osebi škodovati.«

V tem članku razpravljamo o tem drugem pomenu besede sovraštvo – o intenzivni nenaklonjenosti, skrajni mržnji, ki pa je ne spremlja zloba, zlohotnost ali želja škodovati drugemu. Ali Bog lahko čuti takšno sovraštvo? Bodite pozorni na to, kaj piše v Pregovorih 6:16–19: »Šest reči je, ki jih Jehova sovraži, da, sedem reči se gnusi njegovi duši: visoke oči, lažniv jezik in roke, ki prelivajo nedolžno kri, srce, ki snuje hudobne naklepe, noge, ki naglo tečejo, da bi delale húdo, kriva priča, ki širi laži, in vsak, ki seje prepire med brati.«

Kot lahko vidimo, Bog sovraži nekatera početja. Vendar ni nujno, da sovraži tudi  človeka, ki počne te stvari. Upošteva namreč olajševalne okoliščine, kot so slabosti nepopolnega telesa, okolje, vzgoja in nevednost. (1. Mojzesova 8:21; Rimljanom 5:12) Pisec Pregovorov to lepo ponazori: »Kogar namreč Jehova ljubi, tega opominja, tako kakor oče sina, katerega ima rad.« (Pregovori 3:12) Oče morda sovraži neposlušno ravnanje svojega sina, vendar pa ga ima še vedno rad in ga disciplinira, torej naredi vse, kar je v njegovi moči, da se sin ne bi več grdo vedel. Jehova iz ljubezni ravna enako, kadar obstaja upanje, da se bo grešnik popravil.

Ko je sovraštvo upravičeno

Kaj pa, če posameznik pozna Božjo voljo, vendar je noče izpolnjevati? Bog do njega ne čuti ljubezni, temveč neodobravanje. Če pa tak človek zavestno počne to, kar Jehova sovraži, si nakoplje njegovo sovraštvo. V Svetem pismu denimo piše: »Jehova preiskuje pravičnega in hudobnega. Tistega, ki ima rad nasilje, njegova duša sovraži.« (Psalm 11:5) Takšnemu neskesanemu človeku Bog ne odpusti, kot to pojasni apostol Pavel v svojem pismu Hebrejcem: »Če se namreč namerno vdajamo grehu, potem ko smo že prejeli točno spoznanje resnice, ne ostane za grehe nobena žrtev več, ampak le neko strašno pričakovanje sodbe in ognjena ogorčenost, ki bo požrla nasprotnike.« (Hebrejcem 10:26, 27) Zakaj Bog, ki je poosebljena ljubezen, tako ravna?

Če človek redno in zavestno hudo greši, se lahko hudobija v njem tako trdno zakorenini, da postane neločljiv del njega. Lahko postane izprijen, zakrknjen in nepopravljiv. Sveto pismo takšnega človeka primerja z leopardom, ki ne more spremeniti svojih peg. (Jeremija 13:23) Če se noče pokesati, zagreši, kot pravi Sveto pismo, »večni greh«, za katerega ni odpuščanja. (Marko 3:29)

Med takšne ljudi spadajo Adam in Eva ter Juda Iškarijot. Ker sta bila Adam in Eva popolna in ker je bila Božja zapoved, ki sta jo dobila, jasna in sta jo oba razumela, je očitno, da je bil njun greh zavesten in nameren ter zato neopravičljiv. Ko je Bog zatem, ko sta grešila, govoril z njima, ju ni spodbudil h kesanju. (1. Mojzesova 3:16–24) Juda, sicer nepopoln človek, se je tesno družil z Božjim Sinom, a je vseeno postal izdajalec. Jezus sam je zanj rekel, da je »sin pokončanja«. (Janez 17:12) Sveto pismo tudi pokaže, da je Hudič nepopravljiv grešnik, ki si ne zasluži nič drugega kakor uničenje. (1. Janezovo 3:8;  Razodetje 12:12) Ti posamezniki so si nakopali Božje sovraštvo.

Vendar je tolažilno vedeti, da ni vsak, ki greši, brezupen primer. Jehova je zelo potrpežljiv in ne uživa v kaznovanju tistih, ki grešijo iz nevednosti. (Ezekiel 33:11) Vabi jih, naj se pokesajo, saj jim bo odpustil. V Svetem pismu beremo: »Hudobnež naj zapusti svojo pot in zlobnež svoje misli; naj se vrne k Jehovu, ki se ga bo usmilil, k našemu Bogu, ker mu bo velikodušno odpustil.« (Izaija 55:7)

Uravnovešen pogled na ljubezen in sovraštvo

Jasno je, da moramo pravi kristjani kot posnemovalci Boga znati presoditi, kdaj je »čas ljubezni« in kdaj »čas sovraštva«. Človek bi si zaradi sentimentalnosti lahko pridobil neuravnovešen pogled na ljubezen in usmiljenje. Vendar nam besede učenca Juda lahko pomagajo ohranjati primerno ravnovesje med izkazovanjem usmiljenja in med sovraštvom do greha: »Do drugih bodite usmiljeni s strahom, pri tem pa sovražite celo spodnje oblačilo, ki ga je umazalo meso.« (Juda 22, 23) Torej bi morali sovražiti to, kar je slabo, ne pa tudi človeka, ki to počne.

Kristjanom je prav tako zapovedano, naj izkazujejo ljubezen svojim sovražnikom, s tem da jim delajo dobro. »Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo,« je rekel Jezus. (Matej 5:44) Zato Jehovove priče tako vztrajno oznanjujejo svojim bližnjim dobro novico o Božjem kraljestvu, čeprav se nekateri ne odzivajo na njihovo sporočilo. (Matej 24:14) Priče imajo na to svetopisemski pogled, zato na vsakega posameznika gledajo kot na nekoga, ki je lahko deležen Jehovove ljubezni in usmiljenja. Kadar Priče skušajo pomagati drugim, pa ti njihove pomoči ne cenijo oziroma jih zavračajo ali celo preganjajo, upoštevajo nasvet apostola Pavla: »Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte jih, ne preklinjajte. [. . .] Nikomur ne vračajte hudega s hudim.« (Rimljanom 12:14, 17) Zavedajo se, da bo Jehova odločil, kdo si zasluži njegovo ljubezen in kdo njegovo sovraštvo. On bo presodil, kdo bo živel in kdo ne. (Hebrejcem 10:30)

Da, »Bog je ljubezen«. Mi pa naj bi s svojim ravnanjem kazali, da cenimo njegovo ljubezen, in si prizadevali ugotoviti, kaj je njegova volja, ter jo zatem tudi izpolnjevali. Jehovove priče v vašem kraju vam bodo z veseljem pomagali iz vašega izvoda Svetega pisma spoznati, kaj Bog pričakuje od nas in kako skladno s tem ravnati. Tako ne boste deležni Božjega sovraštva, temveč njegove ljubezni.

[Poudarjeno besedilo na strani 23]

»Šest reči je, ki jih Jehova sovraži, da, sedem reči se gnusi njegovi duši: visoke oči, lažniv jezik in roke, ki prelivajo nedolžno kri, srce, ki snuje hudobne naklepe, noge, ki naglo tečejo, da bi delale húdo, kriva priča, ki širi laži, in vsak, ki seje prepire med brati.« (PREGOVORI 6:16–19)

[Poudarjeno besedilo na strani 24]

»Če se namreč namerno vdajamo grehu, potem ko smo že prejeli točno spoznanje resnice, ne ostane za grehe nobena žrtev več, ampak le neko strašno pričakovanje sodbe.« (HEBREJCEM 10:26, 27)

[Poudarjeno besedilo na strani 25]

»Hudobnež naj zapusti svojo pot in zlobnež svoje misli; naj se vrne k Jehovu, ki se ga bo usmilil, [. . .] velikodušno [mu bo] odpustil.« (IZAIJA 55:7)

[Slika na strani 24]

Ljubeči starši disciplinirajo svojega otroka zato, da bi mu pomagali.

[Slika na strani 25]

Mnogim zapornikom Bog izkazuje ljubezen in usmiljenje.