Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Božje ime in prizadevanje Alfonsa de Zamora za točnost besedila

Božje ime in prizadevanje Alfonsa de Zamora za točnost besedila

 Božje ime in prizadevanje Alfonsa de Zamora za točnost besedila

LETA 1492 sta španski kralj Ferdinand in kraljica Izabela izdala naslednji edikt: »Ukazujemo vsem Judom in Judinjam [. . .], da do konca julija tega leta zapustijo vsa naša kraljestva v državi in dominione skupaj s svojimi sinovi in hčerami, služabniki in služkinjami in z vsemi člani družine, velikimi in malimi, ne glede na starost, ter da si nikoli več ne drznejo priti nazaj.«

Tako se je vsaka judovska družina v Španiji znašla pred izbiro: ali gre v izgnanstvo ali pa se odreče svoji veri. Rabi Juan de Zamora je bil najbrž mnenja, da je boljše, da se spreobrne v katoliško vero in ostane v Španiji, kjer so že več generacij živeli njegovi predniki. Glede na njegove judovske korenine je mogoče, da je svojega sina Alfonsa poslal v zelo ugledno šolo v mestu Zamora, kjer se je izpopolnil v hebrejščini. Kasneje se je Alfonso izuril še v latinščini, grščini in aramejščini. Po končanem šolanju je začel poučevati hebrejščino na Univerzi v Salamanci. Kmalu so od njegovega jezikoslovnega znanja imeli koristi biblijski učenjaki po vsej Evropi.

Leta 1512 je nova univerza v kraju Alcalá de Henares izvolila Alfonsa za profesorja hebrejščine. Ker je bil Zamora eden od najodličnejših učenjakov tistega časa, ga je kardinal Jiménez de Cisneros, ustanovitelj te univerze, prosil za pomoč pri pripravi zelo pomembnega Komplutenskega poliglota. To je Sveto pismo v šestih zvezkih, ki vsebuje besedilo v hebrejščini, grščini, latinščini in deloma v aramejščini. *

Biblicist Mariano Revilla Rico je glede tega dela napisal: »Od treh Judov, ki so se spreobrnili v katoliško vero in so sodelovali pri delu kardinala [Cisnerosa], je najznamenitejši Alfonso de Zamora, slovničar, filozof in izvrsten poznavalec Talmuda, hkrati pa tudi strokovnjak za latinščino, grščino, hebrejščino in aramejščino.« Zamora je na podlagi svojih preučevanj sklenil, da je za točen prevod Svetega pisma nujno obširno znanje starih jezikov, v katerih je bila ta knjiga prvotno napisana. Pravzaprav je Alfonso postal eden glavnih učenjakov, ki so spodbujali k renesansi strokovnega preučevanja Svetega pisma, ki se je pričela na začetku 16. stoletja.

Kljub temu pa čas in kraj Zamorovega delovanja nista bila ravno naklonjena strokovnemu preučevanju Svetega pisma. Španska  inkvizicija je bila na višku in Katoliška cerkev je na latinsko Vulgato gledala kot na edini »odobreni« prevod Svetega pisma. Vendar so že od srednjega veka katoliški učenjaki opažali, da ta prevod še zdaleč ni popoln. Na začetku 16. stoletja so Alfonso de Zamora in drugi skušali nekaj ukreniti v zvezi s tem.

»Za rešitev ljudi je treba prevajati«

Najpomembnejši od projektov, pri katerih je sodeloval Zamora, je nedvomno bila izdaja tako imenovane Stare zaveze v hebrejščini skupaj z njenim prevodom v latinščino. Verjetno je nameraval večino tega gradiva uporabiti pri Komplutenskem poliglotu. Eden od njegovih rokopisov je shranjen v knjižnici El Escorial blizu Madrida v Španiji. Na tem rokopisu, ki ima v katalogu oznako G-I-4, je celotna Prva Mojzesova knjiga v hebrejščini in njen medvrstični oziroma dobesedni prevod v latinščini.

V predgovoru njegovega dela je med drugim zapisano: »Za rešitev ljudi je treba prevajati Sveto pismo v druge jezike. [. . .] Zdelo se nam je [. . .] nadvse pomembno, da imajo zvesti ljudje dobesedni prevod Svetega pisma, v katerem bi bila vsaka hebrejska beseda prevedena z ustrezno latinsko.« Alfonso de Zamora je bil usposobljen za to, da se loti takšnega dobesednega prevajanja v latinščino, saj je bil priznan strokovnjak za hebrejščino.

»Ne najdem pokoja za svojo dušo«

V 16. stoletju je bila Španija v nekem smislu idealen kraj za učenjake, kot je bil Zamora. V srednjem veku je postala središče judovske kulture. The Encyclopædia Britannica pojasnjuje: »Srednjeveška Španija je bila zaradi številčnega muslimanskega in judovskega prebivalstva edina država z več kulturami in verami v zahodni Evropi in ravno temu dejstvu lahko pripišemo precejšnje zasluge za razvoj španske civilizacije na področju vere, literature, umetnosti in arhitekture v poznem srednjem veku.«

Ker je bilo v Španiji veliko judovskega prebivalstva, je bilo na voljo veliko rokopisov Hebrejskih spisov v hebrejščini. Judovski pisarji so jih marljivo prepisovali zato, da so se lahko javno brali v sinagogah. L. Goldschmidt je v svoji knjigi The Earliest Editions of the Hebrew Bible napisal, da »med judovskimi učenjaki niso po točnosti sloveli samo špansko-portugalski prepisi Peteroknjižja, ampak tudi rokopisi, na podlagi katerih so nastali ti prepisi in strokovni poligloti«.

Kljub ugodnemu ozračju, ki je vladalo v Španiji, so se nad tistimi, ki so želeli prevajati Sveto pismo, začeli zgrinjati temni oblaki nasprotovanja. Leta 1492 so katoliške vojske kralja Ferdinanda in kraljice Izabele osvojile še zadnjo mavrsko enklavo v Španiji. Kot smo že prej omenili, sta monarha ravno tega leta izdala edikt, da morajo vsi, ki se oklepajo judovske vere, zapustiti Španijo. S podobnim odlokom so čez deset let pregnali muslimane. Od takrat naprej je bila v Španiji državna vera katoliška, druge vere pa niso bile več dovoljene.

Kako je to novo versko ozračje vplivalo na prevajanje Svetega pisma? To lahko vidimo iz tega, kar je doživljal Alfonso de Zamora. Čeprav se je ta učeni Jud spreobrnil v katoliško vero, španski cerkveni dostojanstveniki niso hoteli spregledati njegovih korenin. Nekateri njegovi nasprotniki so kritizirali kardinala Cisnerosa, ker so mu pri pripravi njegove poliglotske Biblije s svojim strokovnim znanjem pomagali Judje, ki so se spreobrnili v katoliško vero. Ti napadi so Zamoru zadali veliko bolečin. V rokopisu, ki ga hrani Univerza v Madridu, Zamora toži: »Jaz, [. . .] ki so me zapustili in zasovražili vsi moji prijatelji ter postali moji nasprotniki, ne najdem pokoja za svojo dušo, ne varnega mesta, kamor bi lahko stopila moja noga.«

 Eden od njegovih največjih nasprotnikov je bil Juan Tavera, toledski nadškof, ki je kasneje postal glavni inkvizitor. Zamora so Taverovi napadi spravili v tolikšen obup, da se je celo pritožil papežu. V svojem pismu je med drugim napisal: »Prosimo in rotimo Vašo Svetost, naj nam pomaga [. . .] in nas obvaruje našega nasprotnika, toledskega škofa Dona Juana Tavera. Vsak dan nam brez prestanka zadaja številne boleče udarce. [. . .] Zares smo se znašli v veliki stiski, saj smo zanj kakor divje živali za zakol. [. . .] Če se bo Vaša Svetost odzvala na to prošnjo, naslovljeno na vas, ‚vas bo Jahve varoval in pazil, da se vaša noga ne bo nikamor ujela‘. (Preg. 3:23 *

Zapuščina Alfonsa de Zamora

Kljub tem napadom je Zamora nadaljeval svoje delo in bil pri tem zelo uspešen, kar je koristilo mnogim preučevalcem Svetega pisma. Čeprav Svetega pisma ni nikoli prevajal v jezike, ki so jih takrat govorili, je opravil neprecenljivo delo, ki so ga dokončali drugi prevajalci. Da bi razumeli, kako velikanski je bil njegov prispevek, moramo imeti v mislih, da je prevod Svetega pisma vselej rezultat dela dveh vrst učenjakov. Kot prvo so potrebni strokovnjaki, ki preučijo prepise svetopisemskega besedila v prvotnih jezikih (hebrejščini, aramejščini in grščini) ter nato ustvarijo prečiščeno in točno besedilo. To besedilo pa potem prevajalec uporabi pri prevajanju v domač jezik.

Alfonso de Zamora je bil glavni med strokovnjaki, ki so pripravili in prečistili hebrejsko besedilo, izdano v Komplutenskem poliglotu leta 1522. (V istem delu sta izšla tudi njegov hebrejsko-latinski slovar in hebrejska slovnica, ki sta prav tako olajšala delo prevajalcem.) Zamorov sodobnik Erazem je opravil podobno delo za Krščanske grške spise, ki jim ponavadi pravijo Nova zaveza. Ko so bila prečiščena besedila v hebrejščini in grščini enkrat na voljo, so se lahko drugi prevajalci lotili zelo pomembne naloge – Sveto pismo so začeli prevajati v jezik navadnih ljudi. Eden prvih prevajalcev, ki je s pridom izkoristil hebrejsko besedilo Komplutenskega poliglota, je bil William Tyndale, ki je prevedel Sveto pismo v angleščino.

Za današnjo razširjenost Svetega pisma so zelo zaslužni marljivi posamezniki, kot je bil Zamora. Vse svoje življenje so prizadevno delali, zato da bi ljudje lahko bolje razumeli Sveto pismo. Kot je ugotovil Zamora, bodo ljudje rešeni samo, če bodo razumeli Božjo Besedo in jo upoštevali v svojem življenju. (Janez 17:3) Za to pa so potrebni prevodi Svetega pisma v jezike, ki jih ljudje razumejo, saj se lahko šele takrat svetopisemsko sporočilo dotakne srca in uma milijonov.

[Podčrtne opombe]

^ odst. 4 Glede tega, kako pomemben je bil Komplutenski poliglot, glej Stražni stolp, 15. april 2004, strani 28–31.

^ odst. 15 Zanimivo je, da je Zamora v svoji prošnji, namenjeni papežu v Rimu, uporabil Božje ime, ne pa naziv. V španskem prevodu njegove prošnje je uporabljena oblika »Jahve«. Ne vemo pa, katero obliko je uporabil v svojem pismu, ki ga je napisal v latinščini. Glede Zamorovega prevajanja in uporabe Božjega imena glej okvir »Prevajanje Božjega imena« na 19. strani.

 [Okvir/slika na strani 19]

Prevajanje Božjega imena

Še posebej zanimivo je, kako je Alfonso de Zamora, učeni mož judovskega porekla, prevedel Božje ime v latinščino. Kot lahko vidite na spremni fotografiji, ga je v svojem hebrejsko-latinskem medvrstičnem prevodu Prve Mojzesove knjige v obrobni opombi zapisal kot »jehovah«.

Očitno se je Zamora odločil, da bo pri prečrkovanju Božjega imena v latinščino uporabil to obliko. V 16. stoletju, ko so Sveto pismo prevajali v glavne evropske jezike, so takšen zapis ali pa zelo podobno različico prevzeli mnogi prevajalci, denimo William Tyndale (1530 v angleščino), Sebastian Münster (1534 v latinščino), Pierre-Robert Olivétan (1535 v francoščino) in Casiodoro de Reina (1569 v španščino).

Zamora je bil torej eden prvih v množici biblijskih učenjakov 16. stoletja, ki imajo zasluge za to, da je Božje ime med ljudmi postalo bolj znano. Božjega imena niso poznali predvsem zato, ker so Judje zaradi praznoverja menili, da ga ni prav izgovarjati. Pod vplivom te judovske tradicije so krščanski prevajalci Svetega pisma, na primer Hieronim, prevajalec latinske Vulgate, Božje ime nadomestili z izrazi, kot je »Gospod« ali »Bog«.

[Slika]

Povečan izsek: tetragram v hebrejščini, ki ga je Zamora prevedel z »jehovah«.

[Slika na strani 18]

Edikt španskega kralja in kraljice, izdan leta 1492

[Vir slike]

Edikt: Courtesy of the Archivo Histórico Provincial, Ávila, Spain

[Slika na strani 18]

UNIVERZA ALCALÁ DE HENARES

[Slika na strani 21]

Naslovni list iz zamorovega medvrstičnega prevoda