Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

V senci ognjene gore

V senci ognjene gore

 Pismo iz Konga (Kinšasa)

V senci ognjene gore

NAD mestom Goma vzhaja sonce, nebo pa je obarvano rožnato-oranžno. Vsak dan znova smo prevzeti ob pogledu na goro Nyiragongo, enega najbolj aktivnih ognjenikov na svetu. Z ognjenika se nenehno dviguje oblak dima, ki se ponoči v soju lave v kraterju obarva rdeče.

V svahiliju tej gori rečejo mulima ya moto oziroma ognjena gora. Nazadnje je Nyiragongo silovito izbruhnil leta 2002. Veliko naših sosedov in prijateljev v Gomi je takrat izgubilo vse. Na oznanjevanju z možem ponekod stopava po nagrbančeni trdi površini strjene lave in počutim se, kot da bi hodila po luni. Toda tukajšnji prebivalci so živo nasprotje trdi lavi. So živahni ljudje z mehkim in odprtim srcem, dojemljivim za dobro novico, ki jim jo oznanjujeva. Zato je oznanjevanje v senci ognjene gore res radostno doživetje.

V soboto zjutraj sem se zbudila polna pričakovanja. Z možem sva načrtovala, da bova skupaj s prijatelji, ki so prišli na obisk, in misijonarji ves dan oznanjevala v begunskem taborišču v Mugungi, blizu zahodnega dela mesta. Mnogi prebivalci taborišča so tja pribežali zaradi surovih napadov na njihov domači kraj.

Na tovornjak naložimo svetopisemsko literaturo v francoščini, kisvahiliju (svahiliju) in kinjaruandščini. Nato se odpravimo na pot. Med tem ko nas med vožnjo po cesti Route Sake sunkovito premetava, mesto počasi oživi. Mladi moški poganjajo težko otovorjene chukuduse (ročno izdelana lesena kolesom podobna vozila za prevažanje tovora). Ženske, ovite v živobarvna krila, elegantno hodijo vzdolž ceste, na glavi pa nosijo velike cule. Taksisti z motorji prevažajo ljudi v službo ali na tržnico. Pokrajina je posejana z rjavo-črnimi lesenimi hišami, ki imajo modre okvirje in podboje.

Čez čas prispemo v kraljestveno dvorano v mestu Ndosho. Tam se dobimo z nekaterimi soverniki, Jehovovimi pričami, s katerimi bomo oznanjevali v taborišču. Ganjena sem, ko med njimi zagledam mlade, vdove, sirote in nekatere s telesnimi omejitvami. Mnogi so veliko pretrpeli, vendar so si z upoštevanjem svetopisemskih načel izboljšali življenje. Biblijsko upanje navdaja njihovo srce z veseljem in se o tem radi pogovarjajo z drugimi. Na kratkem shodu pregledamo nekaj svetopisemskih stavkov, s katerimi bomo lahko spodbujali ljudi, h katerim smo namenjeni.  Nato pa se nas vseh 130 oznanjevalcev s petimi minibusi in tovornjakom na štirikolesni pogon odpravi na pot.

Čez pol ure pridemo v taborišče. Po področju, pokritem z lavo, je postavljenih na stotine majhnih belih šotorov. Sredi taborišča so urejene vrste javnih stranišč in skupna korita za pranje perila. Ljudje so povsod – perejo, kuhajo, luščijo fižol ali pa pometajo pred svojim šotorom.

Spoznamo moškega, ki mu rečejo ata Jacques in je odgovoren za del taborišča. Skrbi ga, kako naj v teh težkih časih vzgoji svoje otroke. Bil je zelo navdušen, ko smo mu dali knjigo Učinkoviti odgovori na vprašanja mladih. Rekel je, da jo bo z veseljem prebral, nato pa bo zbral majhne skupine in jih poučeval o tem, kar bo izvedel.

Malo kasneje srečamo gospo, ki ji pravijo mama Beatrice. Vpraša nas, zakaj Bog dovoljuje trpljenje. Prepričana je, da jo Bog kaznuje. Moža so ji ubili v vojni, njenega sina so pred nekaj meseci ugrabili in še vedno ne ve, kje je, njena hčerka pa je mati samohranilka, ki se v taborišču trudi vzgajati svojega otroka.

Žalostna zgodba mame Beatrice me je spomnila na to, kako se je moral počutiti Job, potem ko je izvedel za vse grozne novice. Pokažemo ji, kaj je vzrok za trpljenje, in ji zagotovimo, da ne trpi zato, ker bi jo Bog kaznoval. (Job 34:10–12; Jakob 1:14, 15) Povemo ji tudi, kakšne spremembe bo Bog po svojem Kraljestvu kmalu naredil na zemlji. Mama Beatrice se nasmehne, videti je pomirjena. Reče nam, da bo še naprej preučevala Sveto pismo in molila k Bogu za pomoč.

Vsi v skupini zares uživamo in čutimo, kako zelo nam Jehova pomaga, da ljudem v taborišču vlivamo upanje in jih spodbujamo. Ko zapuščamo taborišče, nam mnogi prebivalci mahajo v slovo s traktati, revijami in knjigami v rokah.

Na poti domov lahko razmišljamo o vtisih. Moje srce je polno hvaležnosti za ta posebni dan. Spominjam se, kako zelo hvaležen je bil ata Jacques, kakšno olajšanje se je zrcalilo v očeh mame Beatrice in močnega stiska roke starejše ženske, ki je lahko z menoj komunicirala le z nasmeškom. Razmišljam o najstnikih, ki so postavljali pametna vprašanja in so za svoja leta pokazali izjemno zrelost. Občudujem notranjo moč teh ljudi, ki se lahko še vedno smejijo, čeprav so doživeli nepredstavljivo trpljenje.

V tem delu sveta si mnogi iskreno prizadevajo pomagati ljudem v stiski. Danes smo imeli veliko prednost, da smo lahko s Svetim pismom ljudi opozorili na trajno rešitev njihovih problemov. Zelo sem vesela, da lahko tudi sama pomagam drugim v duhovnem pogledu, tako da sodelujem pri delu, ki sedaj poteka v največjem obsegu v vsej človeški zgodovini.