Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Olivetan – »ponižni prevajalec« Biblije v francoščino

Olivetan – »ponižni prevajalec« Biblije v francoščino

 Olivetan – »ponižni prevajalec« Biblije v francoščino

Pisal se je 13. september 1540. Stražniki so preiskovali dom Collina Pellenca. V skriti sobi so našli sumljivo gradivo, med katerim je bila tudi velika knjiga. Na njeni drugi strani je pisalo »P. Robert Olivetanus, ponižni prevajalec«. To je bila valdežanska Biblija! Collina Pellenca so aretirali, ga obtožili krivoverstva in živega sežgali.

V TISTEM času je Katoliška cerkev v Franciji in drugod po Evropi preganjala reformatorje ter skušala zatreti širjenje njihovih »nevarnih« naukov. Eden od reformatorjev, goreči Guillaume Farel, je bil odločen, da francosko govoreče ljudi navduši nad pogledi Martina Lutra, osrednje osebnosti protestantske reformacije. Farel, ki je bil doma iz province Dofineja v jugovzhodni Franciji, se je zavedal, da je najučinkovitejše orožje v boju zoper napačne zamisli pisana beseda. Za to, da bi izpolnil svoje poslanstvo, je potreboval celo kopico letakov in monografij, pa tudi Biblij. Toda le kdo bo vse to financiral? Zakaj ne bi tega storili valdežani, neodvisna verska skupina, ki so vneto oznanjevali biblijske nauke?

Sinoda v Cianforanu

Nekaj let pred tem, sredi septembra 1532, so valdežanski barbe (pastorji) sklicali sinodo v Cianforanu, vasici blizu Torina. Valdežani in protestantski voditelji so se že nekaj let pogovarjali o naukih. Zato so bili k tej sinodi povabljeni tudi Farel in še nekateri drugi. Valdežani so hoteli vedeti, ali se njihovi nauki skladajo z nauki, ki so jih učili Luter in njegovi učenci. *

Farel je v Cianforanu nastopil zelo prepričljivo. Ko so mu valdežanski barbe pokazali svoje na roko napisane Biblije v narečju, ki so ga govorili, jih je prepričal, da so denarno podprli tiskanje Biblije v francoščino. Ta Biblija naj bi bila v nasprotju s prevodom Lefèvra d’Étaplesa, ki je nastal leta 1523 in je temeljil na latinski izdaji, prevedena neposredno iz hebrejščine in grščine. Kdo pa bi bil sposoben opraviti tako nalogo?

Farel je poznal ravno takšnega človeka. To je bil Pierre Robert, poznan kot Olivetan *. Ta mladi učitelj, ki je bil rojen v pokrajini Pikardija na severu Francije, je bil bratranec Jeana Kalvina. Bil je med prvimi reformatorji in zaupanja vreden mož. Poleg tega je veliko let marljivo preučeval biblijske jezike v Strasbourgu.

 Podobno kot Farel in mnogi drugi se je tudi sam zatekel v Švico. Prijatelji so ga rotili, naj privoli v ta prevajalski projekt. Potem ko jih je večkrat zavrnil, je nazadnje le sprejel nalogo, da prevede Biblijo »glede na hebrejski in grški jezik v francoščino«. In ravno takrat so valdežani prispevali od 500 do 800 zlatih kron, potrebnih za tiskanje, kar je bilo pravo malo bogastvo!

Vrana in slavček

Olivetan se je na začetku leta 1534 umaknil v Alpe in se zakopal v delo, obkrožen s svojimi »tihimi učitelji«, knjigami. Njegova knjižnica bi vzbudila zavist vsakemu današnjemu učenjaku. Na voljo je imel prevode Biblije v sirščini, grščini in latinščini, rabinske razlage, kaldejske (aramejske) slovnične knjige ter še mnoge druge. Kar pa je najpomembnejše, imel je tudi beneško izdajo izvirnega hebrejskega besedila Biblije.

Olivetan se je pri prevajanju dela Biblije, ki je navadno poznan kot Nova zaveza, opiral predvsem na francosko besedilo Lefèvra d’Étaplesa, velikokrat pa si je pomagal z grškim besedilom nizozemskega učenjaka Erazma. Na mnogih mestih se je odločil za besede, ki niso podpirale mišljenja in oblasti Katoliške cerkve. Na primer, besedo »škof« je nadomestil z besedo »nadzornik«, besedo »misterij« s »skrivnost« in »cerkev« z »občina«.

Glede tako imenovane Stare zaveze pa se je Olivetan odločil, da bo za osnovo uporabil izvirno hebrejsko besedilo, ki ga bo prevajal dobesedno oziroma besedo za besedo. V šali je dejal, da je prevajanje iz hebrejščine v francoščino podobno, »kot če bi žvrgoleči slavček pel s hreščečim glasom vrane«.

V hebrejskem besedilu je večtisočkrat naletel na Božje ime, zapisano v obliki tetragrama. Odločil se je, da ga bo prevedel z »Večni«. Ta izraz je kasneje postal povsem ustaljen prevod tetragrama v francoskih protestantskih biblijah. Na nekaterih mestih pa se je vseeno odločil za »Jehova«, kot to lahko vidimo iz 2. Mojzesove 6:3.

Približno leto dni zatem, 12. februarja 1535, je prevajalec objavil, da je delo končano! Glede na to, da je priznal, da »že dolgo sam nosi breme« prevajanja, je enoletno obdobje (1534/35) zanj očitno pomenilo vrhunec marljivega prevajanja brez predaha. »Delal sem po svojih najboljših močeh,« je prevajalec skromno dejal. Sedaj so morali prvo francosko Sveto pismo, prevedeno večinoma iz izvirnih jezikov, samo še natisniti.

V Pirotovi delavnici

Sedaj je stopil na prizorišče Pierre de Wingle, znan kot Pirot Picard. Bil je Farelov prijatelj in tiskar na strani reformistov. Zatem ko ga je Katoliška cerkev izgnala iz Lyona, se je leta 1533 naselil v Neuchâtelu, v Švici. Z denarjem valdežanov je začel na veliko tiskati »prevratniško« gradivo. Na primer, v svoji delavnici je natisnil plakate, ki so obsojali mašo, in nekateri so prišli celo v roke Francu I., francoskemu katoliškemu kralju.

 Wingle je sedaj ponovno pognal tiskarske stroje – tokrat za tiskanje Biblije! Da bi delo hitreje potekalo, je sestavil skupini po štiri oziroma pet delavcev. Vsaka skupina je upravljala svoj tiskarski stroj, razvrščala tiskarske črke in tiskala. In končno se je de Wingle »četrtega junija leta 1535« podpisal na tiskarsko stran Olivetanove Biblije. Prevajalec je v predgovoru svoje delo posvetil ubogim vernikom »skrušenega duha«, ki so klecali pod težo »ničevih tradicij«.

Končni rezultat je izpolnil vsa pričakovanja. Lepoto in preprostost francoskega besedila je poudarjala lahko berljiva in elegantna gotska pisava v dveh stolpcih, poleg tega je bilo besedilo razdeljeno na poglavja in odstavke. Obrobne opombe so pričale o strokovno opravljenem delu prevajalca. Delo so krasile še uvodne opombe, dodatki, razpredelnice in pesmi. Na koncu knjige je bilo mogoče iz kratkega akrostiha v rimi razbrati tole: »Ta zaklad so v roke javnosti podali za oznanjevanje evangelija zagnani valdežani.«

Mojstrovina . . . in polomija

Današnji učenjaki so si edini, da je Olivetanovo delo, ki je bilo nekdaj zaničevano, prava strokovna mojstrovina. Pa ne le to, njegovo besedilo je bilo kar tri stoletja osnova za protestantske prevode Svetega pisma.

Natisnili so približno tisoč izvodov Olivetanove Biblije, toda prodaja jim ni šla najbolje od rok. Niso namreč imeli dobrega razdeljevalnega sistema, poleg tega je francoski jezik ravno takrat doživljal nagle spremembe. Poleg tega 5-kilogramska knjiga ni bila najbolj idealne velikosti za potujoče pridigarje ali pa za tiste, ki so Biblijo želeli brati na skrivaj!

Čeprav je izvod Olivetanove Biblije našel svoje mesto tudi na domu Collina Pellenca v Franciji, kot smo brali na začetku članka, pa je bila ta knjiga komercialna polomija. Leta 1670, skoraj stoletje in pol kasneje, je neka knjigarna v Ženevi še vedno imela izvod te knjige naprodaj.

»Brez imena od nikoder«

Od takrat naprej nam je o Olivetanu znano zelo malo. Pod privzetimi imeni je revidiral svojo Novo zavezo in dele Stare zaveze. Posvetil pa se je še svoji drugi strasti: poučevanju. Kot pozoren šolski učitelj je ponovno uredil svojo knjigo za mlade Instruction des enfans (Pouk za otroke), ki je docela temeljila na Svetem pismu in je bila namenjena moralnemu pouku in učenju francoske slovnice. Med psevdonimi, pod katerimi je delal, je bil tudi Belisem de Belimakom, ki pomeni »Brez imena od nikoder«.

Olivetan je umrl leta 1538, v svojih zgodnjih 30-ih, verjetno v Rimu. Danes le malo ljudi ve, kako pomembno vlogo je imel ta mladi učenjak iz Pikardije pri širjenju Svetega pisma v francoščini. Njegovo ime redko, če sploh kdaj, najdemo v slovarjih. Verjetno bi to tudi ustrezalo »ponižnemu prevajalcu« Louysu Robertu, imenovanemu tudi Olivetan!

[Podčrtne opombe]

^ odst. 5 Več informacij o tem, kako je valdežane pogoltnila reformacija, vsebuje Stražni stolp, 15. marec 2002, na straneh 20–23.

^ odst. 7 Ob rojstvu je dobil ime Louys Robert, nato pa je privzel ime Pierre. Vzdevek Olivetan je verjetno dobil, ker je za razsvetljavo z oljenkami pri številnih urah dela potreboval veliko olivnega olja.

[Navedba vira slike na strani 18]

Archives de la Ville de Neuchâtel, Suisse / Photo: Stefano Iori

[Navedba virov slik na strani 19]

Levo: Alain Leprince - La Piscine-musée, Roubaix / Courtesy of the former Bouchard Museum, Paris

Na sredi in desno: Société de l’Histoire du Protestantisme Français, Paris

[Navedba vira slike na strani 20]

Société de l’Histoire du Protestantisme Français, Paris