Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kdo v resnici vlada svetu?

Kdo v resnici vlada svetu?

 Kdo v resnici vlada svetu?

NAJBRŽ niste še nikoli srečali kakega vodja kriminalne združbe. Ali to pomeni, da ne obstajajo? Šefi takšnih združb znajo zelo dobro prikrivati svojo identiteto ali celo delujejo izza zapahov. Vendar nas časopisni naslovi o prostitucijskih krogih, trgovini z ljudmi in o vojnah med mamilarskimi karteli, če jih naštejemo le nekaj, opozarjajo na slab vpliv takšnih kriminalnih šefov ter na strašne posledice njihovega obstoja in dejavnosti. Po škodi, ki jo povzročajo človeški družbi, vemo, da obstajajo.

Božja Beseda, Sveto pismo, odkriva, da je Satan resnična oseba, ki kakor mogočen šef kriminalcev z »lažnimi znamenji« in s »prevaro, ki jo prinaša nepravičnost,« na zemlji uveljavlja svojo voljo. Pravzaprav v Svetem pismu piše, da se »pretvarja, da je angel luči«. (2. Tesaloničanom 2:9, 10; 2. Korinčanom 11:14) Na to, da Hudič res obstaja, kažejo znamenja, ki jih pušča za seboj. Vendar je večini ljudi težko verjeti, da obstaja nevidno in hudobno duhovno bitje. Preden kaj več spoznamo o tem, kaj o Hudiču odkriva Sveto pismo, si poglejmo nekaj običajnih ovir in zmotnih verovanj, zaradi katerih mnogi ne morejo sprejeti zamisli, da je Hudič resnična oseba.

»Kako je lahko ljubeč Bog ustvaril Hudiča?« Ker v Svetem pismu piše, da je Bog dober in popoln, se nekaterim zdi protislovno, da bi ustvaril bitje, ki je zlobno, hudobno in pokvarjeno. Dejstvo je, da Sveto pismo ne pravi, da je takšno bitje ustvaril Bog. Ravno nasprotno, za Boga pravi: »On je skala, njegovo delo je popolno, ker vse njegove poti so pravica. On je Bog zvestobe, v njem ni nepravičnosti; pravičen je in pošten.« (5. Mojzesova 32:4; Psalm 5:4)

Najprej razmislimo o tem, ali je popolno Božje stvarjenje sploh zmožno storiti kaj, kar ni prav. Bog svojih stvarjenj še zdaleč ni ustvaril kot robote, temveč jih je obdaril s svobodno voljo – sposobnostjo, da se sami odločajo. Zato se lahko popolno inteligentno bitje samo odloči, ali bo delalo to, kar je dobro, ali to, kar je slabo. Pravzaprav lahko samo dejanja inteligentnih človeških ali duhovnih stvarjenj, ki so obdarjena s svobodno voljo, ovrednotimo kot pravilna ali napačna.

Iz tega torej lahko sklenemo, da ni logično, da bi Bog svojim stvarjenjem podelil svobodno voljo, hkrati pa jim ne bi dovolil delati slabo, če bi se za to zavestno odločila. Jezus je meril na zlorabo svobodne volje, ko je za Hudiča rekel, da »ni vztrajal v resnici«. (Janez 8:44) Ta izjava jasno pokaže, da je bil tisti, ki je kasneje postal Hudič, na začetku popolno duhovno bitje, ki je bilo »v resnici«. * Bog Jehova je svoja stvarjenja obdaril s svobodno voljo zato, ker jih ima rad in jim zaupa. (Glej  okvir  »Ali lahko popolno stvarjenje postane nepopolno?« na 6. strani.)

»Hudič je Božji služabnik.« Nekaterim se zdi, da Sveto pismo namiguje na to zamisel v Jobovi knjigi. Glede na neki svetopisemski priročnik izjava, da se je Hudič »potikal [. . .] po zemlji«, spominja na ravnanje starodavnih perzijskih vohunov, ki so po službeni dolžnosti potovali po deželi in o tem, kar so slišali, poročali kralju. (Job 1:7) Toda zakaj bi Hudič, če bi bil res Božji vohun, moral pojasnjevati Bogu, kje je bil? Pripoved v Jobovi knjigi ga še zdaleč ne prikazuje kot Božjega zaveznika, temveč ga imenuje Satan, kar pomeni »upornik«. To kaže, da je Hudič pravzaprav Božji glavni nasprotnik. (Job 1:6) Od kod potem zamisel, da je Hudič Božji služabnik?

Že v prvem stoletju n. št. so apokrifne knjige, kot sta »Knjiga jubilejev« in »Splošna pravila« kumranske ločine, prikazovale Hudiča kot nekoga, ki baranta z Bogom, a se mu hkrati podreja. Zgodovinar J. B. Russell je v svoji knjigi Mephistopheles napisal, da je protestantski reformator Martin Luter označil Hudiča za Božje orodje, »kot je nož za obrezovanje ali motika, s katerim Bog obdeluje svoj vrt«. Russell še dodaja, da z Lutrovega gledišča »motika uživa v tem, da uničuje  plevel«, vendar je še vedno v Božjih mogočnih rokah, s čimer izpolnjuje Božjo voljo. Lutrov nauk – ki ga je kasneje sprejel francoski teolog Jean Kalvin – je žalil čut za pravičnost mnogim vernikom. Kako bi lahko ljubeči Bog ne samo dopuščal zlo, temveč ga celo povzročal? (Jakob 1:13) Mnogi zaradi tega nauka, pa tudi zaradi grozot, ki so se zgodile v 20. stoletju, ne verjamejo niti v Boga niti v Hudiča.

»Hudič ni oseba, temveč je zgolj sinonim za zlo.« Če bi na Hudiča gledali le kot na sinonim za zlo, potem nekaterih svetopisemskih odlomkov skorajda ne bi mogli razumeti. S kom se je denimo Bog pogovarjal v pripovedi, ki jo najdemo v Jobu 2:3–6? Ali se je morda pogovarjal z abstraktnim zlom v Jobu ali pa celo sam s seboj? Poleg tega, ali bi Bog najprej za Joba rekel, da je brezgrajen in pošten, takoj zatem pa ga neusmiljeno preizkusil? Če bi Bogu pripisovali takšne nagibe, bi ga s tem označili za sprevrženo bitje, ne pa za nekoga, v katerem »ni nepravičnosti«. (Psalm 92:15) Dejstvo pa je, da Bog ni hotel »iztegni[ti] svoje roke«, da bi škodil Jobu. Jasno je torej, da Hudič ni sinonim za zlo oziroma temna plat Božje osebnosti, temveč je duhovno bitje, ki se je samo naredilo za Božjega nasprotnika.

Kdo v resnici vlada svetu?

Danes mnogi pravijo, da je verjeti v Hudiča staromodno. Vendar pa še nihče doslej, ki je hotel kruto resničnost zla pojasniti brez Hudiča, ni postregel z zadovoljivo razlago. Pravzaprav so zaradi prizadevanj ljudi, da bi pometli z zamislijo o Hudiču, mnogi začeli zavračati Boga in skupaj z njim tudi vse moralne omejitve.

Pesnik Charles-Pierre Baudelaire je v 19. stoletju napisal: »Največja od Hudičevih zvijač je ta, da nas skuša prepričati, da sploh ne obstaja.« Hudič s tem, da prikriva svojo identiteto, pravzaprav vzbuja dvome o obstoju Boga. Če Hudič ne obstaja, potem je za vse zlo odgovoren Bog. Takšen sklep pa mnoge navede na razmišljanje, da Boga sploh ni. Ali ni to ravno tisto, kar Hudič želi, da bi ljudje mislili?

Podobno kakor šef kriminalcev tudi Hudič prikriva svojo identiteto zato, da bi dosegel svoj cilj. Kaj pa je njegov cilj? Na to nam odgovarja Sveto pismo: »Bog te stvarnosti [je neverujočim] zaslepil um, da do njih ne bi prodrlo razsvetljenje veličastne dobre novice o Kristusu, ki je podoba Boga.« (2. Korinčanom 4:4)

Odgovoriti pa moramo še na eno vprašanje. Kaj bo Bog storil s tem skrivnim vodjem, ki je odgovoren za vse zlo in trpljenje? O tem bomo razpravljali v naslednjem članku.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 6 Da bi razumeli, zakaj Bog ni takoj zatrl Hudičevega upora, si preberite 11. poglavje knjige Kaj Biblija v resnici uči?, ki so jo izdali Jehovove priče.

[Poudarjeno besedilo na strani 5]

Ali je Hudič Božji služabnik ali Božji nasprotnik?

[Okvir/slika na strani 6]

 Ali lahko popolno stvarjenje postane nepopolno?

Popolnost, ki jo je Bog dal svojim inteligentnim stvarjenjem, je relativna. Čeprav je bil Adam popolno stvarjenje, je moral upoštevati fizične omejitve, ki mu jih je postavil njegov Stvarnik. Ni mogel denimo jesti blata, kamenja ali lesa, ne da bi utrpel posledice. Če ne bi upošteval zakona težnosti in bi skočil z visoke pečine, bi umrl ali pa se resno poškodoval.

Podobno tudi nobeno popolno stvarjenje – ne človeško ne angelsko – ne more prekoračiti moralnih meja, ki jih je postavil Bog, ne da bi utrpelo posledice. Ko inteligentno stvarjenje zlorabi svojo svobodno voljo, zlahka stori napako in greši. (1. Mojzesova 1:29; Matej 4:4)