Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Ali ste vedeli?

Ali ste vedeli?

Ali ste vedeli?

Kaj je Jezus mislil z besedami, ki jih je rekel Savlu, »Če brcaš proti ostnom, se lahko poškoduješ«? (Apostolska dela 26:14)

V svetopisemskih časih so kmetje pri oranju usmerjali svoje vprežene živali z ostnom. Osten je bila koničasta palica, dolga približno 2,5 metra. Na enem koncu je imela ostro kovinsko konico. Če bi se žival zaganjala v osten, bi se poškodovala. Na drugem koncu palice je bila običajno otka, neke vrste lopatica, s katero so s pluga odstranjevali blato, glino ali plevel.

Občasno so ostna uporabljali za orožje. Izraelski sodnik in vojščak Šamgar je »z ostnom za govedo« pobil 600 Filistejcev. (Sodniki 3:31)

Sveto pismo omenja to orodje tudi v prenesenem pomenu. Kralj Salomon je na primer napisal, da so besede modrega človeka lahko »kakor ostni«, s katerimi spodbudi prijatelja k pravilni odločitvi. (Pridigar 12:11)

To govorno figuro je uporabil tudi obujeni Jezus. Savlu, preganjalcu kristjanov, je svetoval, naj neha brcati proti ostnom. Ta izraz nam pred oči prikliče podobo trmaste živali, ki se upira lastniku, ko jo skuša usmerjati z ostnom. Savel je ravnal modro – upošteval je Jezusov nasvet, se spremenil in postal apostol Pavel.

Kako so Judje v prvem stoletju ponoči vedeli, koliko je ura?

Judje, ki so živeli v prvem stoletju n. št., so lahko čas ob jasnem dnevu merili s sončno uro. Kadar pa se je sonce skrilo za oblake oziroma je nastopila noč, so uporabljali klepsidro, vodno uro. To napravo so poleg Judov uporabljali še staroveški Egipčani, Perzijci, Grki in Rimljani.

V The Jewish Encyclopedii piše, da tako Mišna kot Talmud omenjata klepsidro »z različnimi imeni, morda zato, da bi med seboj ločila različne oblike in modele; vsa ta imena pa poudarjajo zgolj eno: počasno odtekanje (dobesedno odvzemanje) vode po kapljicah, kar beseda ‚klepsidra‘ v grščini tudi pomeni«.

Kako pa je klepsidra delovala? Voda je odtekala iz ene posodice skozi majhno luknjo na dnu v drugo posodico. Človek je meril čas tako, da je opazoval nivo vode bodisi v zgornji bodisi v spodnji posodici, obe pa sta lahko imeli merilno skalo.

Rimljani so v svojih vojaških taborih s takšnimi urami lahko določili, katera nočna straža je. Ob spremembi straže se je oglasila trobenta. Kdor je slišal zvok trobente, je tako lahko vedel, kdaj se je vsaka od štirih nočnih straž pričela in kdaj končala. (Marko 13:⁠35)