Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kdo je postavil zakone, ki vladajo v vesolju?

Kdo je postavil zakone, ki vladajo v vesolju?

 Kdo je postavil zakone, ki vladajo v vesolju?

»ALI razumeš zakone neba?« (Job 38:33, The New Jerusalem Bible) Bog je s tem vprašanjem pomagal svojemu vznemirjenemu služabniku doumeti, da je človekovo znanje v primerjavi z neomejeno modrostjo Stvarnika pravzaprav zelo majhno. Kaj pa o tem menite vi?

Ljudje o zakonih, ki vladajo v fizičnem vesolju, sicer že precej vemo, vendar pa večina znanstvenikov priznava, da se bomo morali še veliko naučiti. Nova odkritja so znanstvenike znova in znova navedla na to, da so ponovno pretehtali svoje teorije o delovanju vesolja. Ali zaradi novih odkritij vprašanje, ki ga je Bog postavil Jobu, ni več aktualno? Ali pa ta odkritja pravzaprav dokazujejo, da je zakone v vesolju postavil Jehova?

V Svetem pismu najdemo zanimive izjave, ki nam pomagajo odgovoriti na ti vprašanji. Sveto pismo resda zase ne trdi, da je znanstvena knjiga. Toda ko govori o vesolju, je to, kar pove, osupljivo točno in pogosto zelo napredno.

Kratek pogled v zgodovino

Da bi ugotovili, kako so nekateri v preteklosti razlagali delovanje vesolja, se preselimo v četrto stoletje pr. n. št., torej v čas kakih sto let po tem, ko je bila dokončana Stara zaveza oziroma hebrejski del Svetega pisma. Takrat je o fizičnem vesolju največje učenjake tistih dni učil grški filozof Aristotel. Še danes sodi med najvplivnejše znanstvenike vseh časov. (Glej okvir na 25. strani.) Encyclopædia Britannica pravi: »Aristotel je bil prvi pravi znanstvenik v zgodovini. [. . .] Vsak znanstvenik bi mu moral biti hvaležen.«

Aristotel si je do potankosti zamislil model vesolja. V tem sistemu je Zemlja središče vesolja, vesolje pa je sestavljeno iz preko 50 kristalnih krogel oziroma sfer, od katerih je vsaka umeščena v naslednjo. Zvezde so pritrjene na zunanjo sfero, planeti pa na sfere, ki so bližje Zemlji. Vse razen Zemlje je večno in se ne spreminja. Čeprav se nam te zamisli morda zdijo zelo nenavadne, pa so na znanstvenike vplivale kakšnih 2000 let.

Ali se Aristotelove zamisli skladajo s tem, kar piše v Svetem pismu? Kateri opis vesolja je prestal preizkus časa, Aristotelov ali svetopisemski? Poglejmo si sedaj tri vprašanja o zakonih, ki vladajo v našem vesolju. Odgovori nam bodo pomagali, da si bomo pridobili vero v Avtorja Svetega pisma, Zakonodajalca, ki stoji za »odredbami neba«. (Job 38:33)

1. Ali se vesolje res ne spreminja?

Aristotel je menil, da se nebesne sfere ne spreminjajo. Tista, ki drži zvezde na njihovem mestu, se tako kakor druge ne more niti krčiti niti raztezati.

Ali najdemo v Svetem pismu podobno hipotezo? Ne, Sveto pismo o tej temi ne pove nič dogmatičnega. Vendar bodite pozorni na naslednji zanimiv opis v tej knjigi:  »Bog prebiva nad zemeljsko kroglo, katere prebivalci so kakor kobilice. Nebo razprostira kakor tančico, razpenja ga kakor šotor za prebivanje.« (Izaija 40:22) *

Kaj se bolj sklada z današnjo znanostjo, Aristotelov model ali svetopisemski opis? Kako na vesolje gleda sodobna kozmologija? V 20. stoletju so bili astronomi presenečeni nad spoznanjem, da vesolje še zdaleč ni nespremenljivo. Pravzaprav je videti, da se galaksije z veliko hitrostjo oddaljujejo druga od druge. Le redki znanstveniki, če sploh kateri, so pomislili na to, da se vesolje širi. Danes pa kozmologi na splošno verjamejo, da je bilo vesolje na začetku neskončno zgoščeno in da se od takrat naprej samo še širi. Z napredkom znanosti je Aristotelov model postal zastarel.

Kaj pa lahko rečemo za svetopisemski opis? Ni si težko predstavljati preroka Izaija, ki zre v zvezdnato nebo nad seboj in se mu zdi, da je podobno razpetemu šotoru. * Na »tančico« pa ga je morda spominjala Rimska cesta.

Poleg tega nas Izaijeve besede spodbujajo k temu, da bi si tudi mi ustvarili miselne slike. Skušajmo si predstavljati šotor iz biblijskih časov: morda pred seboj vidimo človeka, ki razvije razmeroma majhen zvitek grobe tkanine, jo razprostre in nato dvigne na kole, tako da nastane šotor. Podobno si lahko predstavljamo trgovca, ki vzame v roke zložen kos tančice in jo razgrne pred morebitnim kupcem. V obeh primerih razprostrejo nekaj sorazmerno  majhnega in to potem pred našimi očmi postane večje.

Seveda nočemo reči, da je bila svetopisemska poetična primerjava s šotorom in tančico napisana z namenom, da bi pojasnila širitev fizičnega vesolja. Toda ali ni presenetljivo, da najdemo v Svetem pismu opis vesolja, ki se tako dobro sklada s sodobno znanostjo? Izaija je živel več kot tristo let pred Aristotelom in dobrih 2000 let prej, preden nam je znanost postregla s prepričljivimi dokazi o širjenju vesolja. Vendar opis, ki je prišel izpod peresa tega ponižnega hebrejskega preroka, ne potrebuje revidiranja, kakor ga potrebuje Aristotelov domiselni model.

2. Kaj drži nebesna telesa na njihovem mestu?

Aristotel je menil, da je vesolje napolnjeno s snovjo. Po njegovem mnenju sta Zemlja in njena atmosfera sestavljeni iz štirih elementov: zemlje, vode, zraka in ognja. Vesolje pa je napolnjeno s kristalnimi sferami – vse so iz večne snovi, ki jo je poimenoval eter. Na te nevidne sfere so pritrjena nebesna telesa. Aristotelova zamisel je bila večini znanstvenikov dolgo pri srcu, saj se jim je zdelo, da ustreza temeljni domnevi: Predmet mora na nečem ležati oziroma mora biti pritrjen, drugače bi padel.

Kaj pa o tem pravi Sveto pismo? V njem lahko preberemo, da je zvesti Job za Jehova rekel: »Zemljo drži obešeno na ničemer.« (Job 26:7) Ta zamisel bi se Aristotelu gotovo zdela absurdna.

V 17. stoletju n. št., kakšnih 3000 let po tem, ko je živel Job, je med znanstveniki prevladovala teorija, da je vesolje napolnjeno, vendar ne s kristalnimi sferami, temveč z nekakšno tekočino. Proti koncu tega stoletja pa je fizik sir Isaac Newton predstavil povsem drugačno zamisel. Rekel je, da se nebesna telesa med seboj privlačijo zaradi gravitacije. Newton se je za korak približal znanstvenemu spoznanju, da so Zemlja in druga nebesna telesa v resnici obešeni v praznem prostoru oziroma, kot se zdi ljudem, »na ničemer«.

Newtnova teorija o gravitaciji je doživela veliko nasprotovanja. Mnogi znanstveniki si praktično niso mogli predstavljali, da zvezd in drugih nebesnih teles na njihovem mestu ne drži nekaj snovnega. Kako bi lahko naša ogromna Zemlja in nebesna telesa kar tako viseli v vesolju? Ta zamisel se je nekaterim zdela v nasprotju z naravnimi zakoni. Večina znanstvenikov od Aristotelovih dni naprej je verjela, da mora biti vesolje napolnjeno z neko snovjo.

Job seveda ni nič vedel o nevidnih silah, zaradi katerih Zemlja vedno potuje po isti tirnici okoli Sonca. Kako je potem lahko rekel, da je naš planet obešen »na ničemer«?

 Nadalje se nam ob zamisli, da Zemlje nič ne podpira, poraja naslednje vprašanje: Zaradi česa Zemlja in druga nebesna telesa potujejo po svoji ustaljeni poti? Bodite pozorni na to, kaj zanimivega je nekoč Bog rekel Jobu: »Ali lahko zvežeš skupaj ozvezdje Kimá ali razrahljaš vezi ozvezdja Kesíl?« (Job 38:31) Job je v svojem dolgem življenju lahko noč za nočjo opazoval te znane skupine zvezd, ki so se na nebu prižigale in ugašale. * Toda zakaj so bile leto za letom, desetletje za desetletjem videti enake? Zaradi katerih vezi so te zvezde in vsa druga nebesna telesa na svojem relativnem položaju? Nedvomno je Joba premišljevanje o tem navdajalo s strahospoštovanjem.

Če bi bile zvezde preprosto pritrjene na nebesne sfere, potem ne bi potrebovale takšnih vezi. Šele kakšnih 2000 let kasneje so znanstveniki več spoznali o nevidnih »vezeh«, ki držijo skupaj nebesna telesa na njihovem dolgem, počasnem plesu po temini vesolja. Z odkritji na tem področju sta zaslovela Isaac Newton in kasneje Albert Einstein. Seveda ni Job nič vedel o silah, ki jih Bog uporablja za to, da povezuje nebesna telesa. Vseeno pa so navdihnjene besede iz Jobove knjige bolje prestale preizkus časa kakor zamisli učenega Aristotela. Kdo drug razen tisti, ki je te zakone postavil, bi lahko vedel vse to?

3. Nespremenljivo ali podvrženo propadanju?

Aristotel je bil prepričan, da je med vesoljem in Zemljo velikanska razlika. Po njegovem mnenju je Zemlja podvržena spreminjanju, propadanju in razkrajanju, eter, iz katerega je narejeno vesolje, pa je popolnoma nespremenljiv in večen. Menil je, da se kristalne sfere v vesolju in nebesna telesa, ki naj bi bila pritrjena na te sfere, ne morejo nikoli spremeniti, izrabiti oziroma ne morejo propasti.

Ali to uči tudi Sveto pismo? V Psalmu 102:25–27 beremo: »Že davno si položil temelje zemlji in nebo je delo tvojih rok. Oboje bo propadlo, ti pa boš ostal, kakor oblačilo se bo vse to izrabilo. Kakor obleko ju boš zamenjal in prišla bosta do svojega konca. Ti pa si isti in tvoja leta se ne bodo končala.«

Bodite pozorni na to, da psalmist, ki je te besede najbrž napisal dve stoletji prej, preden je živel Aristotel, ni rekel, da med Zemljo in vesoljem obstaja kakšna razlika – ni trdil, da je Zemlja podvržena propadanju, zvezde pa so večne. Naredil je strogo ločnico med vesoljem in Zemljo na eni strani ter Bogom, mogočnim duhovnim bitjem, ki je nadzoroval njuno ustvaritev, na drugi strani. * Ta psalm kaže na to, da so tudi zvezde tako kakor vse na Zemlji podvržene propadanju. Kaj pa pravi sodobna znanost?

Tako Sveto pismo kot tudi Aristotela podpira geologija, ko uči, da je Zemlja podvržena propadanju. Pravzaprav se skale na Zemlji zaradi erozije neprestano krušijo in lomijo, hkrati pa zaradi delovanja vulkanov in drugih geoloških procesov nastajajo nove.

Kaj pa lahko rečemo za zvezde? Ali so res podvržene propadanju, kot pravi Sveto pismo, ali pa so večne, tako kot je učil Aristotel? Evropski astronomi so o Aristotelovi zamisli, da so zvezde večne, začeli dvomiti v 16. stoletju n. št., ko so prvič opazovali supernovo, spektakularno eksplozijo zvezde. Kasneje so znanstveniki prišli do ugotovitev, da zvezde lahko umrejo zelo silovito v takšnih eksplozijah, lahko pa tudi izgorijo počasi oziroma  se celo sesujejo same vase. Vendar pa, kot so opazili astronomi, nastajajo tudi nove zvezde, in sicer v »zvezdnih porodnišnicah«, plinastih oblakih, obogatenih z eksplozijami starih zvezd. Potemtakem je psalmistova ponazoritev o oblačilu, ki ga človek ponosi in nato nadomesti z novim, povsem ustrezna. * Res presenetljivo, da je ta staroveški svetopisemski pisec napisal besede, ki se tako zelo skladajo s sodobnimi odkritji!

Morda se še vedno sprašujete: »Ali Sveto pismo uči, da bo Zemlja ali pa celotno vesolje nekega dne doživelo svoj konec oziroma ju bo treba nadomestiti?« Ne. Sveto pismo namreč obljublja, da bosta obstajala večno. (Psalm 104:5; 119:90) Vendar večno ne bosta obstajala zaradi tega, ker bi bila večna sama po sebi, temveč zato, ker je Bog, ki ju je ustvaril, obljubil, da ju bo vzdrževal. (Psalm 148:4–6) Sicer ne pove, kako, vendar ali ni razumno skleniti, da ima tisti, ki je vesolje ustvaril, tudi moč, da ga vzdržuje? Tudi spreten gradbenik lahko skrbno vzdržuje hišo, ki jo je zgradil zase in za svojo družino.

Komu bi morali izkazovati slavo in čast?

Na to vprašanje nam je zdaj, ko smo pregledali nekatere zakone, ki vladajo v vesolju, precej lažje odgovoriti. Ali nas premišljevanje o tistem, ki je nešteto zvezd razprostrl po prostranem vesolju, o tistem, ki jih z vezmi gravitacije ohranja na njihovem mestu in skrbi zanje na njihovi neskončni ciklični poti, ne navdaja s strahospoštovanjem?

Verjetno so razlogi za takšno strahospoštovanje najboljše izraženi v Izaiju 40:26, kjer piše: »Povzdignite svoje oči kvišku in glejte. Kdo je ustvaril vse te zvezde? On, ki jih vodi kakor vojsko po njihovem številu in jih vse kliče po imenu.« Sveto pismo zvezde upravičeno primerja z vojsko, v kateri je izredno veliko vojakov. V vojski bi brez navodil poveljnika vladal kaos. Podobno se planeti, zvezde in galaksije brez Jehovovih zakonov ne bi gibali po ustaljenih poteh; povsod bi bil kaos. Samo zamislite si, ta večmilijardna vojska ima na čelu Poveljnika, ki ne le da svojim četam ukazuje, kam se morajo premakniti, temveč celo pozna vsakega vojaka po imenu ter v vsakem trenutku ve, kje je in v kakšnem stanju je!

Zakoni, ki vladajo v vesolju, nam dajejo bežen vpogled v brezmejno modrost tega Poveljnika. Kdo drug bi si lahko zamislil takšne zakone in navdihnil ljudi, da so tako točno pisali o rečeh, povezanih z vesoljem, in to stoletja, celo tisočletja prej, preden so jih znanstveniki razumeli? Potemtakem imamo vse razloge na tem svetu, da Jehovu izkazujemo vso slavo in čast. (Razodetje 4:11)

[Podčrtne opombe]

^ odst. 11 Omembe vredno je, da Sveto pismo za Zemljo pravi, da je krog oziroma, kot se lahko hebrejska beseda še prevede, krogla. Aristotel in drugi Grki tistega časa so sicer menili, da je Zemlja okrogla, vendar pa so mnogi o tem razpravljali še več kot 2000 let kasneje.

^ odst. 13 Ta metafora se v Svetem pismu večkrat pojavlja. (Job 9:8; Psalm 104:2; Izaija 42:5; 44:24; 51:13; Zaharija 12:1)

^ odst. 22 »Ozvezdje Kimá« se morda nanaša na zvezdno kopico Plejade, »ozvezdje Kesíl« pa verjetno na ozvezdje Orion. Za to, da v takšnih skupinah zvezd pride do kakšne bistvene spremembe, je potrebnih na desettisoče let.

^ odst. 27 Ker je Jehova vse ustvaril s pomočjo svojega edinorojenega duhovnega Sina, ki ga Biblija imenuje »spreten delavec«, se lahko odlomek iz 102. psalma nanaša tudi na Sina. (Pregovori 8:30, 31; Kološanom 1:15–17; Hebrejcem 1:10)

^ odst. 29 V 19. stoletju je znanstvenik William Thomson, znan tudi kot lord Kelvin, odkril drugi zakon termodinamike, ki pojasnjuje, zakaj naravni sistemi težijo k propadanju in prenehanju delovanja. Do takšnega sklepa je med drugim prišel na podlagi skrbnega preučevanja Psalma 102:25–27.

[Okvir/slika na strani 25]

Močan vpliv na prihodnje rodove

V neki knjigi piše: »Aristotel je bil največji filozof in znanstvenik staroveškega sveta.« (The 100—A Ranking of the Most Influential Persons in History) Ni težko razumeti, zakaj imajo nekateri takšno mnenje o tem nenavadnem človeku. Aristotel (384–322 pr. n. št.) je bil učenec slavnega filozofa Platona in kasneje učitelj princa, ki je postal Aleksander Veliki. Glede na starodavne sezname naj bi Aristotel napisal presenetljivo veliko knjig, kakšnih 170, od katerih se jih je 47 ohranilo. Zelo veliko je pisal o astronomiji, biologiji, kemiji, zoologiji, fiziki, geologiji in psihologiji. Do nekaterih od njegovih podrobnih ugotovitev o živih bitjih so z opazovanjem in preučevanjem ponovno prišli šele stoletja kasneje. »Aristotel je izredno vplival na vso kasnejšo zahodnjaško miselnost,« pravi prej omenjena knjiga. Nato pa dodaja: »Občudovanje Aristotela se je tako stopnjevalo, da je v poznem srednjem veku mejilo že na čaščenje.«

[Viri slik]

Royal Astronomical Society / Photo Researchers, Inc.

From the book A General History for Colleges and High Schools, 1900

[Slika na straneh 26, 27]

Nebesna telesa so na svojem mestu zaradi gravitacije.

[Vir slike]

NASA and The Hubble Heritage Team (AURA/STScl)

[Slika na straneh 26, 27]

Zvezdna kopica Plejade

[Slika na strani 28]

Nekatere zvezde doživijo svoj konec v supernovi.

[Vir slike]

ESA/Hubble

[Slika na strani 28]

Nove zvezde nastajajo v zvezdni »porodnišnici«.

[Vir slike]

J. Hester and P. Scowen (AZ State Univ.), NASA

[Navedba vira slike na strani 24]

© Peter Arnold, Inc./Alamy