Prizadevanja, da bi odpravili revščino

BOGATI so že opravili z revščino – oni je več ne poznajo. Prizadevanja, da bi se revščine otreslo vse človeštvo, pa vedno znova propadejo. Zakaj? Ker bogati ljudje po navadi ne dovolijo, da bi zaradi kogar koli ali česar koli izgubili svoje bogastvo in vpliv. Salomon, kralj starega Izraela, je napisal: »Glej, solze zatiranih, toda nikogar ni, ki bi jih potolažil. V rokah njihovih zatiralcev je moč.« (Pridigar 4:1)

Ali lahko ljudje, ki imajo vpliv in moč, spremenijo družbo in s tem odpravijo svetovno revščino? Salomon je po navdihnjenju napisal: »Glej, vse je ničevost in lovljenje vetra. Tega, kar je krivo, ni mogoče zravnati.« (Pridigar 1:14, 15) Današnja prizadevanja, da bi odpravili revščino, jasno potrjujejo resničnost teh besed.

Teorije o tem, kako do blaginje za vse

V 19. stoletju, ko si je nekaj narodov s trgovino in industrijo nakopičilo bogastvo brez primere, so nekateri vplivni ljudje posvetili posebno pozornost vprašanju revščine. Ali bi bili lahko zemljini viri razdeljeni bolj pravično?

Nekateri so razvili teorije, da bodo s socializmom oziroma komunizmom ustvarili mednarodno brezrazredno družbo, v kateri bo bogastvo pošteno razdeljeno. Seveda so te zamisli zelo motile bogate. Vendar pa je mnoge pritegnila parola: »Vsak po svojih sposobnostih, vsakemu po njegovih potrebah.« Mnogi so upali, da bodo vsi narodi sprejeli socializem in bo tako svet lahko postal popolna družba. Peščica bogatih narodov je sprejela nekatere socialistične poglede in ustanovila socialne ustanove, ki so obljubljale, da bodo skrbele za vse državljane »od zibelke do groba«. Ti narodi trdijo, da so med svojimi državljani odpravili skrajno revščino.

Toda socializmu ni nikoli uspelo doseči svojega cilja – ustvariti nesebično družbo. Upanje, da bi državljani delali v korist skupnosti, ne pa v svojo, se je izkazalo za iluzijo. Nekateri, ki velikodušno  skrbijo za reveže, so ogorčeni, ko opazijo, da nekateri revni zaradi tega nočejo delati. Za resnične so se izkazale te biblijske besede: »Na zemlji ni pravičnega človeka, ki dela dobro in nikoli ne greši. [. . .] Pravi Bog [je] ustvaril človeka poštenega, toda oni si delajo mnogo načrtov.« (Pridigar 7:20, 29)

Naslednja stvar, ki je vzbujala upanje, so bile tako imenovane ameriške sanje – sanje o deželi, v kateri lahko vsak, ki je pripravljen trdo delati, postane uspešen. Mnogi narodi po svetu so uvedli različne sisteme: demokracijo, svobodno podjetništvo in svobodno trgovino, saj se jim je zdelo, da so Združene države Amerike zaradi tega obogatele. Vendar vsi narodi niso mogli ponoviti ameriških sanj, saj Severna Amerika ni obogatela zgolj zaradi političnega sistema. Pomembna dejavnika sta bila tudi njeno brezmejno naravno bogastvo in lahek dostop do mednarodnih trgovskih poti. Poleg tega v svetovnem konkurenčnem gospodarskem sistemu vsem ne uspe; nekateri tudi propadejo. Ali bi lahko uspešne narode kako spodbudili, da bi pomagali tistim, ki so še vedno revni?

Marshallov načrt – recept za odpravo revščine?

Po drugi svetovni vojni je bila Evropa razdejana in mnogim prebivalcem je grozila huda lakota. Poleg tega je bila ameriška vlada zaskrbljena zaradi vse večje priljubljenosti socializma v Evropi. Zato je državam, ki so bile pripravljene sprejeti ameriško politiko, štiri leta namenjala velikanske vsote denarja, da bi obnovile industrijo in kmetijstvo. Ta Program za obnovo Evrope, znan kot Marshallov načrt, je bil uspešen. V Zahodni Evropi se je ameriški vpliv povečal in skrajna revščina je postala prava redkost. Ali je bil to recept za odpravo svetovne revščine?

Ker je bil Marshallov načrt uspešen, je ameriška vlada ponudila pomoč tudi revnim državam po svetu, da bi jim pomagala pri razvoju kmetijstva, zdravstva, šolstva in prometne infrastrukture. Združene države Amerike so odkrito priznale, da je bil njihov motiv lastna korist. Tudi druge države so skušale razširiti svoj vpliv tako, da so revnim državam ponudile pomoč. Šestdeset let kasneje, ko so že mnogim državam namenile denar po vzorcu Marshallovega načrta, pa rezultati niso dosegli pričakovanj. Nekateri prej revni narodi so resda dosegli presenetljivo blaginjo, še posebej v vzhodni Aziji. Toda v mnogih drugih državah so ljudje še vedno skrajno revni, čeprav je res, da zaradi pomoči umre manj otrok in se jih lahko več šola.

Zakaj pomoč iz tujine ne obrodi pričakovanih rezultatov

Izkazalo se je, da je pomagati revnim državam, da bi se znebile revščine, veliko težje kakor pa pomagati bogatim državam, da bi si opomogle od vojne. Evropa je že imela razvito industrijo, trgovino in prometno infrastrukturo. Gospodarstvo si je moralo samo opomoči. V revnih državah pa ljudje kljub temu, da jim iz tujine pomagajo graditi ceste, šole in bolnice, še vedno živijo v skrajni revščini, saj nimajo zaposlitve, naravnih virov in dostopa do trgovskih poti.

Začarani krog revščine je zapleten, poleg tega se iz njega ne da zlahka rešiti. Zaradi  bolezni denimo prihaja do revščine in zaradi revščine prihaja do bolezni. Nedohranjeni otroci lahko fizično in duševno tako oslabijo, da potem, ko odrastejo, ne zmorejo skrbeti za svoje otroke. To pa še ni vse. Ko bogate države skušajo »pomagati« revnim državam tako, da jim pod ceno prodajajo odvečno hrano, domači kmetje in trgovci na drobno izgubijo priložnost za zaslužek, to pa vodi v še večjo revščino. Bogate države s tem, da pošiljajo denar vladam revnih držav, ustvarijo še en začarani krog: pomoč se da zlahka ukrasti, kar vodi v korupcijo, korupcija pa vodi v še večjo revščino. Predvsem pa pomoč iz tujine ni učinkovita zato, ker ne odpravlja temeljnega vzroka za revščino.

Vzrok za revščino

Do skrajne revščine prihaja zato, ker države, vlade in posamezniki s svojim ravnanjem pospešujejo in ščitijo zgolj lastne koristi. Vlade bogatih držav ne namenjajo veliko pozornosti temu, da bi odpravile svetovno revščino, tudi zato, ker so izvoljene demokratično in se trudijo delati v korist svojih volivcev. Kmetom iz revnih držav ne dovolijo prodajati njihovih pridelkov v bogate države, saj nočejo, da bi bili kmetje v bogatih državah ob svoj posel. Poleg tega vlade v bogatih državah močno subvencionirajo svoje kmete, da bi ti lažje konkurirali kmetom iz revnih držav.

Jasno je, da je za revščino kriv človek, saj so ljudje in vlade nagnjeni k temu, da ščitijo lastne interese. Biblijski pisec Salomon je to takole opisal: »Človek gospoduje človeku v njegovo nesrečo.« (Pridigar 8:9)

Ali potemtakem lahko upamo, da bo revščine kdaj konec? Ali sploh obstaja kakšna vlada, ki je sposobna spremeniti človeško naravo?

[Okvir na strani 6]

Zakoni, ki so bili učinkoviti v boju zoper revščino

Bog Jehova je starodavnim Izraelcem dal zbirko zakonov, ki bi večinoma odpravili revščino, če bi jih upoštevali. Po Postavi je vsaka družina (razen Levijevega duhovniškega rodu) dobila v dedno posest kos zemlje. Dedna družinska posest je bila zaščitena, saj je niso smeli prodati za vedno. Če je bil kdo zaradi bolezni, nesreče ali lenobe prisiljen prodati svojo zemljo, so mu jo morali vrniti na jubilejno leto, ne da bi mu jo bilo treba plačati. Zakon je namreč določal, da je treba zemljo vsakih 50 let vrniti prvotnemu lastniku oziroma njegovi družini. Tako se ne bi nikoli zgodilo, da bi se kakšna družina za več generacij pogreznila v revščino. (3. Mojzesova 25:10, 23)

Bog je iz usmiljenja dal v Postavo zapisati tudi zakon, ki je človeku v stiski omogočil, da se je lahko prodal za sužnja. Denar so mu dali vnaprej, tako da je lahko odplačal svoje dolgove. Če se do sedmega leta ni sam odkupil, ga je moral lastnik izpustiti na prostost ter ga oskrbeti s semenom in živino, da je lahko spet začel kmetovati. Poleg tega je Postava Izraelcem prepovedovala, da bi revnim ljudem, ki so si morali pri njih izposoditi denar, zaračunali obresti. Nadalje jim je naročala, naj ne požanjejo robov svojih polj, da bi jih lahko poželi revni ljudje. Tako ni bilo treba nobenemu Izraelcu prosjačiti. (5. Mojzesova 15:1–14; 24:19)

Toda zgodovina pokaže, da so nekateri Izraelci vseeno obubožali. Zakaj se je to zgodilo? Ker izraelski narod ni ubogal Jehovove postave. Zato so nekateri, podobno kot v drugih deželah, postali bogati posestniki, drugi pa reveži brez zemlje. Torej je do revščine med Izraelci prišlo zato, ker nekateri niso upoštevali Božje postave in jim je bilo bolj mar za lastne koristi kakor za koristi drugih. (Matej 22:37–40)