Kakšna je skrajna revščina?

SKRAJNA revščina ogroža življenje ljudi. Tisti, ki živijo v takšnih razmerah, nimajo dovolj hrane, vode in kuriva, nimajo pa tudi ustrezne strehe nad glavo, zdravstvene oskrbe in izobrazbe. V skrajni revščini živi ena milijarda ljudi, kar je približno toliko, kolikor šteje prebivalstvo obeh ameriških celin. Vendar večina ljudi v delih sveta, kot sta Zahodna Evropa in Severna Amerika, ni še nikoli srečala koga, ki živi v skrajni revščini. Spoznajmo torej nekatere od teh skrajno revnih ljudi.

Mbarushimana živi v afriški državi Ruanda skupaj z ženo in petimi otroki. Šesti je umrl zaradi malarije. Mbarushimana pravi: »Oče je moral zemljo razdeliti med šest otrok. Moj delež je bil tako majhen, da sem se bil prisiljen z družino preseliti v mesto. Z ženo zasluživa za preživetje tako, da prenašava vreče kamenja in peska. Naš dom nima oken. Vodo dobivamo iz vodnjaka na policijski postaji. Običajno imamo en obrok hrane na dan, kadar ni dela, pa še tega ne. Takrat odidem zdoma – ne morem poslušati svojih otrok, ki zaradi lakote jočejo.«

Victor in Carmen popravljata čevlje. Skupaj s petimi otroki živita v nekem odročnem bolivijskem mestu. V najemu imata sobo v razpadajoči hiši iz nežgane opeke s pločevinasto streho, ki pušča. Nimajo elektrike. Šola je tako prenapolnjena, da je moral Victor za svojo hčerko izdelati šolsko klop, da je lahko pri pouku. Zakonca morata pešačiti 10 kilometrov daleč, da nasekata les za drva, da si lahko skuhajo hrano in prekuhajo vodo za pitje. »Nimamo stranišča,« pravi Carmen. »Zato hodimo dol k reki, ki jo uporabljamo tudi za kopanje in odlaganje odpadkov. Otroci pogosto zbolijo.«

Francisco in Ilídia živita na podeželskem področju Mozambika. Imata štiri majhne otroke, eden pa jima je umrl za malarijo, ker ga v bolnici niso hoteli sprejeti. Pridelek riža in sladkega krompirja, ki ga zakonca pridelata na majhni zaplati zemlje, zadostuje le za tri mesece. Francisco pravi: »Včasih ni dežja ali pa tatovi pokradejo pridelek, zato nekaj denarja zaslužim s tem,  da posekam bambus in ga prodam kot gradbeni material. Z ženo hodiva tudi po drva v goščavo, ki je dve uri hoda od nas. Oprtava si vsak svojo butaro; eno v enem tednu porabimo za kuhanje, drugo pa prodamo.«

Mnogi menijo, da je svet, v katerem vsak sedmi človek živi kakor Mbarushimana, Victor in Francisco, po drugi strani pa milijarde uživajo v blaginji brez primere, zelo nepravičen in da je z njim nekaj hudo narobe. Nekateri si v zvezi s tem prizadevajo nekaj ukreniti. Naslednji članek bo govoril o njihovih prizadevanjih in upih.

 [Slika na straneh 2, 3]

Carmen z dvema od svojih otrok zajema vodo iz reke.