Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Življenje v svetopisemskih časih – denar

Življenje v svetopisemskih časih – denar

 Življenje v svetopisemskih časih – denar

»Nato se je usedel tako, da je lahko videl skrinjice za prispevke, in začel opazovati množico, kako vanje meče denar. In mnogi bogataši so metali vanje veliko kovancev. Potem pa je prišla revna vdova in vrgla noter dva novčiča.« (MARKO 12:41, 42)

V SVETEM PISMU je denar pogosto omenjen. Kot lahko vidimo iz evangelijskih pripovedi, je Jezus z različnimi vrstami kovancev ljudi naučil življenjsko pomembnih načel. Svoje učence je naučil nekaj zelo pomembnega, s tem da jim je omenil »dva novčiča«, ki ju je prispevala vdova in o katerih piše v zgoraj citiranem biblijskem odlomku. Ob neki drugi priložnosti je, da bi svojim poslušalcem pomagal spoznati, kako bi morali gledati na posvetno oblast, usmeril pozornost na kovanec, ki je bil znan kot denarij. * (Matej 22:17–21)

Zakaj so iznašli denar? Kako so ga izdelovali v biblijskih časih? Kako so ga uporabljali? In kaj se naučimo iz Svetega pisma glede tega, kako bi morali gledati na denar?

Od blagovne menjave do uporabe dragocenih kovin

Ljudje so pred iznajdbo denarja trgovali tako, da so uporabljali sistem blagovne menjave. Menjali so dobrine in storitve enakih vrednosti. Toda blagovna menjava ni bila vedno praktična. Da je ta sistem deloval, si je morala vsaka od obeh strank želeti dobrine, ki jih je ponujala druga. Poleg tega so morali trgovci naokoli prenašati oziroma skrbeti za nepriročno trgovsko blago, kot so na primer živali ali vreče žita.

Trgovci so sčasoma uvideli, da potrebujejo prikladnejše sredstvo, s katerim bi lahko kupovali in prodajali dobrine. Problem so rešili tako, da so začeli uporabljati dragocene kovine, na primer zlato, srebro in baker. Na spodnji sliki lahko vidite trgovca, ki z dragocenimi kovinami v obliki nakita in ingotov plačuje nekatere dobrine oziroma storitve. Te kovinske predmete so pred menjavo  dobrin skrbno stehtali na natančnih tehtnicah. Ko je na primer Abraham kupil zemljišče za pokop svoje ljubljene žene Sare, je odtehtal zahtevano količino srebra. (1. Mojzesova 23:14–16)

V času, ko je Jehova dal Izraelcem napisano Postavo, so pohlepni trgovci v želji, da bi ogoljufali stranke, uporabljali tehtnice, ki so kazale narobe, oziroma netočne uteži. Toda nepoštenost se Bogu Jehovu gnusi, zato je izraelskim trgovcem naročil: »Imejte točno tehtnico, natančne uteži.« (3. Mojzesova 19:36; Pregovori 11:1) Tisti, ki danes prodajajo dobrine, se morajo zavedati, da se Jehovov pogled na pohlep in nepoštenost ni spremenil. (Malahija 3:6; 1. Korinčanom 6:9, 10)

Kako so sprva izdelovali novce

Prve novce so verjetno skovali v Lidiji (današnja Turčija), nekje pred letom 700 pr. n. št. V različnih deželah so delavci, ki so obdelovali kovino, kmalu začeli masovno izdelovati novce in tako so jih ljudje po vseh deželah, omenjenih v Svetem pismu, začeli uporabljati.

Kako so novce izdelovali? Delavec je s kovaškega ognjišča (1) odstavil staljeno kovino in jo zlil v kalupe. Tako je izdelal kolute, znane kot pogače (2). Nato je pogačo vstavil med kovinski matrici, ki sta imeli vgravirane simbole ali podobe (3). Zatem je po matrici udaril s kladivom in s tem na pogačo vtisnil podobo (4). Ker so pri tem postopku hiteli, se je velikokrat zgodilo, da novci podobe niso imeli vtisnjene povsem na sredini. Delavci so novce razvrstili, jih stehtali, da bi se prepričali, ali ustrezajo predpisani vrednosti – in če je bilo treba – odrezali odvečni del kovine (5).

Menjalci denarja, davkarji in bankirji

V prvem stoletju n. št. so novci iz različnih dežel našli pot tudi v Palestino. Ljudje, ki so potovali v tempelj v Jeruzalem, so s seboj denimo prinesli tuje novce. Vendar so tisti, ki so skrbeli za tempelj, sprejeli tempeljski davek samo, če je bil plačan z določenimi vrstami novcev. Zato so v templju pričeli poslovati menjalci denarja, ki so za to, da so tuje novce zamenjali v ustrezno valuto, pogosto zaračunavali pretirano visoke provizije. Jezus je obsodil te pohlepne ljudi. Zakaj? Ker so iz Jehovove hiše naredili »trgovsko hišo« in »razbojniško jamo«. (Janez 2:13–16; Matej 21:12, 13)

 Prebivalci Palestine so morali plačevati tudi različne davke državi. Eden od teh je bil »davek na osebo«, glede katerega so Jezusa spraševali njegovi nasprotniki. (Matej 22:17) Drugi davki so bili med drugim cestnina ter davki na uvoženo in izvoženo blago. Državni davkarji v Palestini so sloveli po nepoštenosti, zato so jih ljudje zaničevali. (Marko 2:16) Davkarji so si kovali bogastvo s tem, da so od davkoplačevalcev terjali previsoke zneske in presežek nato obdržali zase. Vendar so se nekateri davkarji, kot je bil na primer Zahej, odzvali na Jezusovo sporočilo in opustili svoje nepoštene navade. (Luka 19:1–10) Tudi danes mora biti vsak, ki želi biti Kristusov sledilec, pošten v vsem, med drugim tudi v poslu. (Hebrejcem 13:18)

Naslednja skupina, ki je imela opravka z denarjem, so bili bankirji. Poleg tega da so menjavali tuje valute, so denar posojali in izplačevali obresti tistim, ki so denar vložili v banko. Jezus je meril na te bankirje, ko jih je omenil v ponazoritvi o sužnjih, ki so dobili različne vsote denarja, da bi z njimi trgovali. (Matej 25:26, 27)

Uravnovešen pogled na denar

Danes morajo ljudje denar večinoma zaslužiti, da bi lahko kupili to, kar potrebujejo. Še vedno veljajo besede, ki jih je po Božjem navdihnjenju pred več stoletji zapisal kralj Salomon: »Denar je v zaščito.« Vendar je Salomon še napisal, da je modrost vrednejša od denarja, saj »ohrani pri življenju tistega, ki jo ima«. (Pridigar 7:12) Takšno modrost lahko najdemo v Svetem pismu.

Jezus je svojim sledilcem pomagal, da so si pridobili uravnovešen pogled na denar s tem, da jim je rekel: »Četudi ima namreč kdo obilo, njegovo življenje ne izvira iz tega, kar ima.« (Luka 12:15) Podobno kot Jezusovi učenci iz prvega stoletja tudi mi kažemo modrost, ko z denarjem ravnamo odgovorno in pošteno ter pazimo, da ne bi do njega pričeli gojiti ljubezni. (1. Timoteju 6:9, 10)

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slika na strani 26]

 Nekaj dejstev o novcih

● Eden od najmanjših novcev, ki so bili v Palestini v obtoku v prvem stoletju, je bil bakreni lept, znan tudi kot novčič. Delavec je dva lepta zaslužil v samo 15 minutah. Verjetno je vdova v tempeljsko skrinjico za prispevke vrgla ravno takšna lepta. (Marko 12:42)

Srebrna drahma je bil grški novec, ki je bil skoraj celodnevni zaslužek delavca. (Luka 15:8, 9) Vsi judovski moški so morali letno plačati tempeljski davek v vrednosti dveh drahem. (Matej 17:24)

Srebrni denarij je bil rimski novec, na katerem je bila vtisnjena podoba cesarja. Torej je bil povsem ustrezna »dajatev«, ki jo je moral plačevati vsak judovski moški v času rimske nadvlade. (Rimljanom 13:7) Delodajalec je delavcu plačal en denarij za 12 ur dela. (Matej 20:2–14)

Srebrni šekel (iz čistega srebra), ki so ga kovali v mestu Tir, je bil v Palestini v obtoku v času, ko je bil na zemlji Jezus. Trideset »srebrnikov«, ki so jih višji duhovniki plačali Judu Iškarijotu za njegovo izdajstvo Jezusa, je morda bilo trideset tirskih šeklov. (Matej 26:14–16)

Novci so v naravni velikosti.