Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Ali ste vedeli?

Ali ste vedeli?

 Ali ste vedeli?

Kdo so bili »ti iz cesarjeve hiše«, ki so po Pavlu poslali krščanske pozdrave Filipljanom?

Apostol Pavel je občini v Filipih iz Rima poslal pismo leta 60 ali 61 n. št., cesar, ki ga je imel v mislih, pa je bil Neron. Toda kdo iz Neronove hiše bi pošiljal pozdrave kristjanom v Filipih? (Filipljanom 4:22)

Napačno bi bilo domnevati, da se izraz »cesarjeva hiša« nanaša zgolj na cesarjeve bližnje sorodnike. Ta izraz zajema vse ljudi (tudi sužnje in osvobojence tako v Rimu kot v provincah), ki so delali za cesarja. K »cesarjevi hiši« je potemtakem spadalo na tisoče služabnikov. Imeli so različne upravne ali služabniške naloge v cesarjevih palačah ter na njegovih posestvih. Nekaj jih je bilo zaposlenih celo v vladni upravi.

Kot je videti, so nekateri cesarjevi služabniki v Rimu postali kristjani. Ne vemo, ali je bilo to rezultat Pavlovega tamkajšnjega oznanjevanja. Naj je bilo tako ali drugače, kristjani v Rimu so se očitno zelo zanimali za občino v Filipih. Ker so bili Filipi rimska kolonija, v kateri so živeli mnogi upokojeni vojaki in vladni uslužbenci, je mogoče, da so bili nekateri kristjani v Rimu prijatelji tistih v Filipih, ki jim je Pavel poslal pozdrave.

Kaj je bil svaški zakon, ki je omenjen v Mojzesovi postavi?

Če je med starodavnimi Izraelci kdo umrl brez sinov, so pričakovali, da se eden od njegovih bratov poroči z vdovo in ima z njo potomce, ki bi nadaljevali družinsko linijo umrlega. (1. Mojzesova 38:8) Ta ureditev, ki je kasneje postala del Mojzesove postave, je bila znana kot svaški zakon. (5. Mojzesova 25:5, 6) Iz Boazovega ravnanja, opisanega v Rutini knjigi, lahko vidimo, da se je ta dolžnost prenesla na druge moške sorodnike umrlega, če ta ni imel nobenega brata. (Ruta 1:3, 4; 2:19, 20; 4:1–6)

Svaški zakon je bil v veljavi tudi v Jezusovih dneh, kar se vidi iz tega, da so se nanj sklicevali saduceji, kot je to zapisano v Marku 12:20–22. Jožef Flavij, judovski zgodovinar iz prvega stoletja, je dejal, da s to navado niso le ohranili družinskega imena, ampak so tudi obdržali posest v rokah družine in poskrbeli za blaginjo vdove. V tistih časih žena namreč ni imela pravice do dedovanja moževe posesti. Otrok, ki bi ga rodila v svaškem zakonu, pa bi imel pravico do imetja umrlega.

Postava je Izraelcem sicer dovoljevala, da so lahko zavrnili poroko z vdovo umrlega sorodnika. Vendar je moški, ki ni hotel »obuditi potomstva svojemu bratu«, s tem storil nekaj sramotnega. (5. Mojzesova 25:7–10; Ruta 4:7, 8)