Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

»Ali nas ima Jehova rad, kljub temu da smo Indijanci?«

»Ali nas ima Jehova rad, kljub temu da smo Indijanci?«

 Pismo iz Mehike

»Ali nas ima Jehova rad, kljub temu da smo Indijanci?«

MELESIO, moški, ki govori jezik odam, je občasno prišel z gora, da bi si našel delo. Obiskal je krščanske shode in s seboj domov vzel biblijsko literaturo, da bi jo razdelil ljudem iz svojega plemena. Brate je rotil, naj jih kdo obišče, zato da bi jih kaj več naučil o Svetem pismu.

Pleme Odam živi na zelo odmaknjenem področju, visoko v Zahodni Sierra Madre na severu osrednje Mehike. Do najbližje občine Jehovovih prič je približno 240 kilometrov. Nekaj se nas je odločilo, da jih bomo obiskali.

Priskrbeli smo si majhen dostavni tovornjak, šotore in spalne vreče, vzeli hrano in gorivo za tri dni ter se odpravili iz Duranga. Krenili smo ob štirih zjutraj in se osem ur vozili po prašni gorski poti, dokler nismo prispeli do njenega konca. Od tu se pride na področje plemena Odam. Pred nami je ležala globoka soteska, za njo pa se je vzpenjala še ena gora.

Dostavni tovornjak smo pustili na nekem ranchitu (majhna kmetija) in naslednje tri ure pešačili do dna soteske, otovorjeni s svojo opremo. Tu smo se utaborili in nabrali dovolj drv za velik ogenj, da bi se zaščitili pred divjimi živalmi. Spali smo v triurnih izmenah, zato da nam ogenj ne bi ugasnil.

Zgodaj zjutraj naslednjega dne smo se začeli vzpenjati na goro. Ker je bilo poti veliko, smo se večkrat izgubili. Eden v naši skupini je malo govoril jezik odam, zato smo lahko z biblijskim sporočilom na kratko seznanili ljudi, ki živijo vzdolž poti. Bili smo presenečeni, ko so nam ljudje govorili, da v Los Arenalesu, kamor smo bili namenjeni, živi nekaj ljudi, ki pravijo, da so Jehovove priče, in imajo svetopisemske shode. Ta novica nas je presenetila in obenem spodbudila.

V Los Arenales smo prispeli z žulji na nogah. Tukajšnje hiše, ki so raztresene vsenaokoli, so narejene iz surove opeke in pokrite s kartonom. V kraju nimajo ne šole ne elektrike.  Ljudje, povsem odrezani od zunanjega sveta, živijo v skrajni revščini in se prehranjujejo skorajda le s koruznimi tortiljami. Našli smo Melesia, suhega mladega moškega, in ta se nas je zelo razveselil. Povabil nas je v svoj preprosti dom in nam povedal, da vsak dan moli k Jehovu, naj pošlje svoje Priče, da bodo njegovo družino in druge ljudi iz plemena poučevali o Svetem pismu. Čutil je, da sam ni sposoben odgovoriti na vsa njihova vprašanja.

Pripadniki plemena Odam se ukvarjajo s šamanstvom. Uporabljajo amulete, kot so orlova peresa in kosti, častijo naravne sile in živijo v strahu pred šamani, ki jih izkoriščajo. Melesio je pojasnil, da je takrat, ko je na svojih potovanjih v mesto izvedel, da je Jehova pravi Bog, uničil vse malikovalske predmete. Vaščani so pričakovali, da ga bodo njihovi bogovi kaznovali s smrtjo. Ko se ni nič zgodilo, so spoznali, da je Jehova močnejši od njihovih bogov. Zato so začeli prisostvovati preučevanju Svetega pisma, ki ga je Melesio vodil s svojo družino na podlagi naše literature.

»Rekel sem jim, da morajo najprej sežgati vse svoje amulete in malike,« je povedal Melesio. Mnogi so premagali svoje praznoverne strahove in tako je k Melesiu prihajalo tudi po več kot 80 ljudi. Navdušeni nad to novico smo se odločili, da bomo imeli shod kar ta večer. O tem smo po slih na konjih obvestili tiste, ki so se redno zbirali pri Melesiu. Čeprav je bilo sredi tedna in so bili o shodu obveščeni tik pred zdajci, se jih je odzvalo 25; prišli so peš in na oslih.

Na njihova vprašanja smo odgovarjali na podlagi Svetega pisma, Melesio pa je prevajal. Postavljali so nam vprašanja, kot so denimo: »Ali nas ima Jehova rad, kljub temu da smo Indijanci? Ali nas sliši, čeprav molimo v svojem jeziku? Ali se bo Jehova v harmagedonu spomnil na nas, kljub temu da živimo tako daleč od mest?« Z veseljem smo tem ponižnim ljudem na podlagi Svetega pisma zagotovili, da se Jehova zanima za preproste ljudi, pa ne glede na to, kateri jezik govorijo oziroma v kako odročnem kraju živijo. Rotili so nas, naj jim pošljemo koga, da jih bo kaj več naučil.

Po shodu smo skupaj s svojimi novimi prijatelji pojedli hrano, ki smo jo prinesli s seboj. Bila je že noč in ker je na tej nadmorski višini ponoči zelo hladno, smo bili hvaležni, ko so nam ponudili prenočišče, ki še ni bilo povsem dograjeno. Naslednje jutro so nas po bližnjici odvedli nazaj do našega tovornjaka, nato pa smo se utrujeni, a zadovoljni vrnili v Durango.

Bilo nam je v čast srečati te iskrene ljudi, ki se želijo učiti o pravem Bogu in ga častiti, pa čeprav ne znajo špansko in v njihovem jeziku ni biblijske literature. Po našem odhodu jih je obiskalo šest Pričevalcev in pri njih ostalo tri tedne. Duhovno so pomagali približno 45 ljudem, ki iskreno želijo služiti Jehovu. Vsi redno prihajajo na shode.

Pa še nekaj. Edina trgovinica v Los Arenalesu nič več ne prodaja cigaret. To pa zato, ker je tako veliko ljudi začelo preučevati Sveto pismo in nehalo kaditi. Poleg tega so se zakonito poročili.

[Slika na strani 24]

Melesio s svojo ženo, štirimi hčerkami in taščo

[Slika na strani 25]

Preučevanje Svetega pisma in krščanski shod v Los Arenalesu

[Navedba vira slike na strani 25]

Servicio Postal Mexicano, Correos de Mexico