Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Omehčal je Jehovovo srce

Omehčal je Jehovovo srce

 Zbližajte se z Bogom

Omehčal je Jehovovo srce

»POČUTIL sem se tako ničvrednega,« pravi moški, ki je zašel s poti bogovdanosti, o kateri je bil poučevan od rane mladosti. Ko je pričel spreminjati svoje življenje, se je bal, da mu Bog ne bo nikoli odpustil. Temu skesanemu grešniku je novo upanje vlila svetopisemska pripoved o Manaseju, zapisana v 2. kroniški 33:1–17. Če se tudi vi zaradi preteklih grehov kdaj počutite tako kakor ta moški, vas lahko potolaži to, kar je doživel Manase.

Manase je odraščal v bogovdani družini. Njegov oče Ezekija je bil eden od najodličnejših Judovih kraljev. Manase se je rodil kaka tri leta po tem, ko je Bog njegovemu očetu čudežno podaljšal življenje. (2. kraljev 20:1–11) Ezekija je na tega sina nedvomno gledal kot na dar, s katerim mu je Bog izkazal usmiljenje, zato je vanj skušal vcepiti ljubezen do pravega čaščenja. Toda otroci ne krenejo vedno po stopinjah svojih bogovdanih staršev. Tako je bilo tudi z Manasejem.

Manase je dopolnil komaj 12 let, ko mu je oče umrl. Na žalost je delal »to, kar je slabo v Jehovovih očeh«. (Vrstici 1, 2) Ali so na tega mladega kralja vplivali svetovalci, ki jim je bilo kaj malo mar za pravo čaščenje? Sveto pismo nam o tem nič ne pove. Pove pa nam, da se je Manase spustil tako nizko, da je zabredel v malikovanje in kruto ravnanje. Naredil je oltarje krivim bogovom, na njih žrtvoval lastne sinove, se ukvarjal s spiritizmom ter postavil izrezljano podobo v Jehovov tempelj v Jeruzalemu. Trmasti Manase ni hotel poslušati nobenega od številnih opozoril, ki so prihajala od Jehova, Boga, ki mu je s čudežem omogočil, da se je sploh rodil. (Vrstice 3–10.)

Navsezadnje je Jehova dopustil, da so Manaseja v okovih odpeljali v Babilon. V ujetništvu je imel možnost razmišljati o svojem ravnanju. Ali je končno uvidel, da ga njegovi nemočni, neživi maliki niso mogli zaščititi? Ali se je pričel spominjati tega, kar ga je v otroštvu učil njegov bogovdani oče? Kar koli je že bilo, Manase se je spremenil. V poročilu beremo: »Prizadeval [si je] omehčati srce svojega Boga Jehova in se zelo ponižal [. . .]. Molil je k njemu.« (Vrstici 12, 13.) Toda kako bi lahko Bog zares odpustil človeku, ki je zagrešil tako grozne stvari?

Jehova je ganilo Manasejevo iskreno kesanje. Uslišal je njegove prošnje za milost »ter ga pripeljal nazaj v Jeruzalem in mu vrnil kraljevsko oblast«. (Vrstica 13) Manase je iskrenost svojega kesanja dokazoval s tem, da se je po najboljših močeh trudil popraviti, kar je prej delal narobe: deželo je očistil malikovanja in spodbujal svoje ljudstvo, »naj služi Jehovu«. (Vrstice 15–17)

Če vas preganja občutek, da si zaradi preteklih grehov ne zaslužite Božjega odpuščanja, naj vam bo v spodbudo to, kako je Bog ravnal z Manasejem. Manasejeva zgodba je postala del Božje navdihnjene Besede. (Rimljanom 15:4) Jehova očitno želi, da bi vedeli, da je on Bog, ki »rad« odpušča. (Psalm 86:5) Ni mu pomemben greh, temveč grešnikovo stanje srca. Kdor moli k Jehovu s skesanim srcem, zapusti napačno pot in si odločno prizadeva, da bi delal to, kar je prav, lahko omehča Jehovovo srce, kakor je to storil Manase. (Izaija 1:18; 55:6, 7)

Predlog za branje Svetega pisma v januarju:

2. kroniška 29Ezra 10