Eden – res človekov prvotni dom?

PREDSTAVLJAJTE si, da ste v vrtu. Nič ne zmoti vašega miru, ni nobenih zvokov kaotičnega mestnega življenja, ki bi prihajali izza bližnjega zidu. Vrt je prostran in nič ne kali njegove spokojnosti. Še lepše pa je to, da ste prosti vseh skrbi, vašega telesa ne muči kakšna bolezen, alergija ali bolečina. Okolje, ki vas obdaja, lahko neovirano zaznavate z vsemi svojimi čutili.

Vaše oči se najprej pasejo na živahnih barvnih odtenkih cvetov, nato se ustavijo na lesketajočem se potoku, zatem pa jih pritegne paleta zelenih odtenkov, s katerimi se listje in trava obarvata, odvisno od tega, ali sta obsijana s soncem ali počivata v senci. Na koži začutite, kako vas boža blag vetrič, z nosom pa zaznate sladke vonjave, ki jih prinaša. Slišite šelestenje listov, pljuskanje vode, ki se vali čez skale, klice in petje ptic, brenčanje pridnih žuželk. Mar razmišljanje o vsem tem ne vzbudi tudi v vas hrepenenja po tem, da bi bili tam?

V to, da je človeška družina sprva živela v takem okolju, verjamejo ljudje po vsem svetu. Pripadnike judovstva, krščanstva in islama že stoletja učijo o edenskem vrtu, v katerega je Bog naselil Adama in Evo. Glede na Sveto pismo sta živela v miru in sreči. Bila sta v mirnih odnosih drug z drugim, z živalmi in tudi z Bogom, ki jima je prijazno zagotovil, da bosta v tem lepem okolju lahko živela večno. (1. Mojzesova 2:15–24)

Tudi hindujci verjamejo, da je v davnini obstajal nekakšen raj. Budisti verjamejo, da se veliki duhovni voditelji oziroma bude pojavijo v zlatih dobah, ko na zemlji vladajo rajske razmere. Poleg tega v številnih afriških religijah pripovedujejo zgodbe, ki so neverjetno podobne zgodbi o Adamu in Evi.

Dejstvo je, da je zamisel o začetnem raju zelo razširjena v človekovih religijah in izročilih. Neki avtor je zadevo takole komentiral: »Številne civilizacije so verjele, da je nekoč bil raj, v katerem so prebivalci uživali popolnost, svobodo, mir, srečo, obilje in v katerem ni bilo nobenih pritiskov, napetosti in  sporov. [. . .] S tem verovanjem se je v kolektivni zavesti pojavila globoka nostalgija za izgubljenim, ne pa pozabljenim rajem, skupaj z njo pa je prišla na plano tudi močna želja, da bi ga obnovili.«

Ali je možno, da imajo vse te zgodbe in izročila skupen izvor? Ali je mogoče, da se je v »kolektivno zavest« vtisnil spomin na nekaj, kar je resnično obstajalo? Ali je v davnini res obstajal edenski vrt z resničnim Adamom in Evo?

Skeptiki se tej zamisli posmehujejo. V današnji znanstveni dobi mnogi sklepajo, da so takšna poročila pravzaprav legende in miti. Presenetljivo pa je, da o prvotnem raju ne dvomijo samo ljudje, ki niso versko naravnani. Dvome o tem širijo tudi mnogi verski voditelji. Trdijo, da takšen kraj sploh ni nikoli obstajal. Pravijo, da poročilo o njem ni nič drugega kot metafora, mit, pripovedka, prilika.

Sveto pismo seveda vsebuje prilike. Sam Jezus je povedal nekatere najbolj znane. Toda Sveto pismo poročila o Edenu ne predstavlja, kot da gre za priliko, ampak za čisto zgodovino. Če se v njem opisani dogodki v resnici niso zgodili, kako lahko zaupamo preostalim delom Svetega pisma? Poglejmo, zakaj nekateri dvomijo glede edenskega vrta, in skušajmo ugotoviti, ali imajo za to utemeljene razloge. Nato pa bomo razpravljali o tem, zakaj bi ta zgodba morala biti pomembna za vsakogar izmed nas.