Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Deček, ki je »rasel pred Jehovom«

Deček, ki je »rasel pred Jehovom«

 Posnemajmo njihovo vero

Deček, ki je »rasel pred Jehovom«

SAMUEL je zrl sonarodnjakom v obraz. Ti so se zbrali v Gilgalu, kamor jih je pozval ta zvesti mož, ki je že desetletja služil kot njihov prerok in sodnik. Bilo je maja oziroma junija po današnjem koledarju in sušno obdobje je trajalo že nekaj časa. Pšenična polja so se že zlatila in napovedovala žetev. Množica je obmolknila. Le kako bo Samuel tem ljudem segel do srca?

Ljudje se niso zavedali, v kako resnem položaju so bili. Trmasto so vztrajali pri tem, da hočejo za svojega vladarja imeti človeškega kralja. Niso doumeli, da so s tem pokazali veliko nespoštovanje do svojega Boga, Jehova, in do njegovega preroka. Pravzaprav so Jehova s tem zavračali kot svojega kralja! Kako bo Samuel uspel v njih prebuditi kesanje?

Samuel je spregovoril. »Jaz pa sem se postaral in osivel,« je dejal množici. Njegovi osiveli lasje so dali besedam še večjo težo. Nadaljeval je: »Vse od svoje mladosti do tega dne sem služil Bogu in vas vodil.« (1. Samuelova 11:14, 15; 12:2) Čeprav je bil Samuel že star, ni pozabil svoje mladosti. Svoja mlada leta je imel še vedno živo pred očmi. Odločitve, ki jih je sklenil takrat, ko je še odraščal, so ga vodile v življenje, ki sta ga zaznamovala vera in vdanost Bogu Jehovu.

Samuel je moral nenehno krepiti svojo vero. Ni dovolil, da bi ga neverni in nezvestovdani ljudje, ki so bili okoli njega, odvrnili od tega. Tudi danes je izziv krepiti si vero v Boga, saj živimo v brezvernem in pokvarjenem svetu. Poglejmo, kaj se lahko naučimo od Samuela. Začnimo najprej z njegovim zgodnjim otroštvom.

»Deček Samuel pa je služil pred Jehovom«

Samuel ni imel običajnega otroštva. Kmalu zatem, ko je bil odstavljen od materinih prsi, morda pri štirih letih, je pričel služiti v Jehovovem svetem shodnem šotoru v Šilu, več kot 30 kilometrov stran od doma v Rami. Njegova starša Elkana in Ana sta ga posvetila Jehovu z namenom, da bi mu služil na poseben način – vse svoje življenje naj bi mu služil kot nazirec. * Ali je to pomenilo, da ga starša nista ljubila in da sta se ga tako znebila?

Nikakor ne! Vedela sta, da bo v Šilu za njunega sina dobro poskrbljeno. Nedvomno je tam vse potekalo pod nadzorom velikega duhovnika Elija, s katerim je Samuel dnevno sodeloval. Tam so bile tudi ženske, ki so služile pri shodnem šotoru. Njihovo delo je bilo očitno organizirano. (2. Mojzesova 38:8)

Poleg tega Ana in Elkana nista nikoli pozabila svojega prvorojenca, ki se jima je rodil v odgovor na molitev. Ana je namreč prosila Boga za sina in mu obljubila, da mu ga bo posvetila, tako da bo vse življenje opravljal sveto službo. Samuelu je ob vsakoletnem obisku prinesla novo brezrokavno tuniko, ki mu jo je napravila za služenje v svetem šotoru. Deček se je teh obiskov gotovo zelo veselil. Nedvomno je lepo napredoval ob ljubečih spodbudah in smernicah  staršev, ki sta ga učila, kako velika prednost je služiti Jehovu na tem edinstvenem mestu.

Današnji starši se lahko od Ane in Elkana veliko naučijo. Premnogi starši se pri vzgoji osredinjajo na fizične potrebe otroka, spregledajo pa njegove duhovne potrebe. Toda Samuelovi starši so dali na prvo mesto duhovne stvari in to je precej vplivalo na to, v kakšnega človeka je odrasel njun sin. (Pregovori 22:6)

Lahko si kar predstavljamo, kako je deček odraščal in raziskoval hribovje okoli Šila. Ko je od daleč opazoval mesto in dolino, ki se je na eni strani raztezala pod njim, mu je ob pogledu na Jehovov sveti šotor srce verjetno zaigralo od radosti in ponosa. Ta šotor je bil resnično sveti kraj. * Zgradili so ga pred skoraj 400 leti pod vodstvom samega Mojzesa in je bil na vsem svetu edino središče, namenjeno čistemu čaščenju Jehova.

Mladi Samuel je vzljubil sveti šotor. V poročilu, ki ga je napisal pozneje, beremo: »Deček Samuel pa je služil pred Jehovom, opasan s platnenim efódom.« (1. Samuelova 2:18) To preprosto brezrokavno oblačilo je očitno kazalo, da je Samuel pomagal duhovnikom v svetem šotoru. Čeprav ni spadal med duhovnike, je imel svoje naloge. Tako je denimo pomagal ostarelemu Eliju in zjutraj redno odpiral vrata, ki so vodila na šotorsko dvorišče. Toda naj je v teh prednostih še tako užival, pa se je v njegovo nedolžno srce sčasoma naselil nemir. V Jehovovi hiši je bilo nekaj zelo narobe.

V pokvarjenem okolju je ostal neomadeževan

Samuel je bil že v rosnih letih priča veliki hudobiji in pokvarjenosti. Eli je imel dva sinova: Hofnija in Pinehasa. V Samuelovem poročilu beremo: »Élijeva sinova pa sta bila ničvredneža. Nista se menila za Jehova.« (1. Samuelova 2:12) Misli v tej vrstici sta tesno povezani. Hofni in Pinehas sta bila »ničvredneža«, ker jima ni bilo nič mar za to, kako na stvari gleda Jehova. Nista se menila za njegova pravična merila in zahteve. Zato sta brez zadržkov nadalje grešila.

Božja Postava je natančno določala duhovniške dolžnosti, kot tudi, kako morajo darovati žrtve v Božjem svetem šotoru. In to povsem upravičeno! Žrtve so predstavljale Božjo pripravo za odpuščanje grehov, tako da bi ljudje bili čisti v njegovih očeh, primerni za to, da jih blagoslovi in vodi. Toda Hofni in Pinehas sta navedla soduhovnike, da so s temi žrtvami ravnali skrajno nespoštljivo. *

Samo zamislimo si, kako je mladi Samuel z velikimi očmi opazoval duhovnike, ki so vztrajno grdo zlorabljali Jehovove priprave in to brez posledic. Koliko ljudi – tudi revnih, ponižnih in zatiranih – se je pred njegovimi očmi približalo svetemu šotoru v upanju, da bodo tam našli nekoliko duhovne tolažbe in krepčila, zapustili pa so ga z bolečino v srcu, razočarani ali ponižani? In kako se je počutil, ko je opazil, da Hofni in Pinehas ne spoštujeta niti Jehovovih zakonov glede spolne morale, saj sta imela spolne odnose z nekaterimi ženskami, ki so služile v svetem šotoru? (1. Samuelova 2:22) Morda je upal, da bo Eli kaj ukrenil glede tega.

Eli je bil v najboljšem položaju, da popravi problem, ki se je samo večal. Kot veliki  duhovnik je bil namreč odgovoren za to, kaj se dogaja v svetem šotoru. Kot oče pa je bil dolžan disciplinirati svoja sinova. Navsezadnje s svojim ravnanjem nista škodovala samo sebi, temveč tudi nešteto drugim v deželi. Toda Eli je odpovedal v obeh pogledih – kot oče in kot veliki duhovnik. Svoja sinova je le blago pokaral. (1. Samuelova 2:23–25) Potrebovala pa sta daleč strožje discipliniranje. Za grehe, ki sta jih storila, sta si namreč zaslužila smrt!

Stanje se je tako poslabšalo, da je Jehova poslal »Božjega moža«, neimenovanega preroka, da je prinesel Eliju močno sporočilo o obsodbi. Jehova je Eliju rekel: »Zakaj izkazuješ svojima sinovoma večjo čast kot meni?« Napovedal mu je, da bosta njegova hudobna sinova na isti dan umrla, njegova družina pa bo utrpela hude posledice, izgubili bodo celo prednost, da služijo kot duhovniki. Ali je to krepko opozorilo streznilo koga iz te družine? Pripoved nam z ničimer ne nakaže, da bi se kdo od njih spremenil v srcu. (1. Samuelova 2:27–3:1)

Kako je vsa ta pokvarjenost vplivala na mladega Samuela? V tej temačni pripovedi nam tu in tam zasije kak svetel žarek – pozitivno poročilo o Samuelovem odraščanju in napredku. Tako denimo v 1. Samuelovi 2:18 beremo, da je deček Samuel zvesto »služil pred Jehovom«. Že v teh rosnih letih se je njegovo življenje vrtelo okoli služenja Bogu. V 21. vrstici istega poglavja preberemo nekaj, kar nam še bolj ogreje srce: »Deček Samuel pa je rasel pred Jehovom.« Starejši ko je bil, močnejša je bila njegova vez z nebeškim Očetom. Takšen tesni osebni odnos z Jehovom pa je najboljša zaščita pred kakršno koli obliko pokvarjenosti.

Samuel bi prav lahko razmišljal, da sme početi, kar se mu zahoče, saj se grehu prosto vdajajo tudi veliki duhovnik in njegova sinova. Toda pokvarjenost drugih, tudi tistih, ki jim je zaupana oblast, ni nikoli opravičilo za grešenje. Danes mnogi mladi kristjani kljub nekaterim slabim zgledom okoli sebe posnemajo Samuela, ki je »rasel pred Jehovom«, tako da je navezoval tesen odnos z Jehovom.

Kako se je Samuelu takšno ravnanje obrestovalo? Takole beremo: »Medtem pa je deček Samuel rasel in postajal vse bolj priljubljen pri Jehovu in pri ljudeh.« (1. Samuelova 2:26) Samuel je bil torej zelo priljubljen – vsaj pri tistih, katerih mnenje je nekaj štelo. Zaradi zvestobe ga je cenil sam Jehova. Samuel pa je gotovo tudi vedel, da bo njegov Bog ukrepal proti vsej hudobiji v Šilu, morda se je le spraševal, kdaj se bo to zgodilo.

»Govori! Tvoj služabnik posluša«

Neke noči je dobil odgovor. Noč se je že prevešala v jutro, vendar je bilo še vedno temno, le velika šotorska svetilka je oddajala migetajočo svetlobo. V tišini noči je Samuel zaslišal glas, ki je klical njegovo ime. Mislil je, da ga kliče Eli, ki je bil takrat zelo star in skoraj slep. Samuel je vstal in »stekel« k njemu. Ali si lahko v mislih predstavljate, kako deček bosih nog hiti k Eliju, da bi videl, kaj ta potrebuje? Ko si zamislimo, kako spoštljivo in prijazno je ravnal Samuel z Elijem, nas to zares gane. Eli je bil kljub vsem svojim grehom še vedno Jehovov veliki duhovnik. (1. Samuelova 3:2–5)

Samuel je prebudil Elija z besedami: »Tukaj sem, klical si me.« Toda Eli mu je odvrnil, da ga ni klical, in ga je poslal nazaj v posteljo. Vendar se je to zgodilo še enkrat in nato še enkrat! Končno je Eli doumel, kaj se dogaja. V tistih dneh je bilo redko, da je Jehova poslal komu izmed svojega ljudstva videnje ali preroško sporočilo, in ni težko razumeti, zakaj. Toda Eli je vedel, da je Jehova sedaj spet spregovoril – tokrat s tem fantom! Samuelu je rekel, naj se vrne v posteljo, in ga poučil, kako naj odgovori, ko bo spet zaslišal glas. Samuel ga je ubogal. Kmalu je zaslišal glas, ki ga je klical: »Samuel, Samuel!« Deček je odgovoril: »Govori! Tvoj služabnik posluša.« (1. Samuelova 3:1, 5–10)

Jehova je končno imel v Šilu služabnika, kateri ga je bil pripravljen poslušati. To je Samuel  potem počel vse življenje. Ali delate to tudi vi? Nam ni treba čakati, da bi ponoči od nekod zaslišali nadnaraven glas. V nekem smislu lahko Božji glas slišimo vedno, ko to le želimo. Imamo namreč célo njegovo Besedo, Sveto pismo. Bolj ko poslušamo Boga in ravnamo po tem, kar nam pravi, močnejša je naša vera. Enako je bilo s Samuelom.

Za Samuela je bila tista noč v Šilu življenjska prelomnica, saj je takrat pričel spoznavati Jehova v posebnem smislu, postal je njegov prerok in zastopnik. Sprva se je bal Eliju povedati Jehovove besede, saj je bilo to sporočilo končna objava, da se bo prerokba zoper Elijevo družino kmalu izpolnila. Vendar je zbral pogum, Eli pa je Božjo obsodbo ponižno sprejel. Kmalu se je uresničilo vse, kar je Jehova rekel. Izrael se je spustil v vojno s Filistejci in v njej sta Hofni in Pinehas na isti dan izgubila svoje življenje. Ko je Eli izvedel, da so zaplenili Jehovovo sveto skrinjo, je umrl še sam. (1. Samuelova 3:10–18; 4:1–18)

Samuelov sloves zvestega preroka pa je samo še bolj rasel. »Jehova je bil z njim,« pravi poročilo in dodaja, da Jehova ni pustil, da bi katera od Samuelovih besed ostala neizpolnjena. (1. Samuelova 3:19)

Samuel je »klical Jehova«

Toda ali je to pomenilo, da so Izraelci sledili Samuelu in postali duhovni, zvesti ljudje? Ne. Čez čas so se odločili, da nočejo, da jih kot sodnik vodi neki prerok. Hoteli so biti kakor drugi narodi in imeti človeškega kralja, ki bi jim vladal. Samuel jim je po Jehovovem navodilu ustregel. Vendar jim je moral pomagati doumeti, kako zelo velik je njihov greh. Dejansko niso zavračali zgolj človeka, temveč samega Jehova! Zato je Samuel pozval ljudstvo, naj pride v Gilgal.

Sedaj se mu pridružimo v tistem napetem trenutku, ko je govoril Izraelcem v Gilgalu. Ostareli  Samuel jih je tam najprej spomnil na svojo dolgoletno značajnost. V pripovedi zatem beremo: »Nato je Samuel klical Jehova.« Prosil ga je, naj povzroči nevihto. (1. Samuelova 12:17, 18)

Nevihta? V sušnem obdobju? Ali je kaj takega sploh mogoče? Če je kdo od navzočih o tem količkaj dvomil ali se temu posmehoval, je bilo to le za kratek čas. Nebo so nenadoma zatemnili oblaki. Na poljih so vetrovi za sabo puščali poležano pšenico. Bučno, oglušujoče je zagrmelo. Usul se je dež. Kako so se na to odzvali ljudje? »Ljudstvo [je] prevzel velik strah pred Jehovom in Samuelom.« Končno so spoznali, kako resno so grešili. (1. Samuelova 12:18, 19)

Uporna srca tega ljudstva so se omehčala, vendar tega ni dosegel Samuel, temveč njegov Bog, Jehova. Samuel je vse od mladosti pa do starosti trdno veroval v svojega Boga. In Jehova ga je za to nagradil. Jehova se do danes ni prav nič spremenil. Še vedno podpira tiste, ki imajo takšno vero, kot jo je imel Samuel.

[Podčrtne opombe]

^ odst. 8 Nazirci so bili pod zaobljubo, h kateri je spadalo, da se zdržujejo pitja alkoholnih pijač in da ne strižejo svojih las oziroma brade. Večina se je tako zaobljubila le za določen čas, nekateri, kot na primer Samson, Samuel in Janez Krstnik, pa so bili nazirci vse življenje.

^ odst. 12 Šlo je za velik pravokotni šotor z lesenim ogrodjem. Narejen je bil iz najboljših materialov: iz tjulnjevih kož, čudovito izvezenih tkanin in iz dragega stavbnega lesa, prevlečenega s srebrom ali zlatom. To svetišče je stalo znotraj pravokotnega dvorišča, na katerem je bil tudi impresiven oltar za darovanje žrtev. Pozneje so ob straneh svetega šotora očitno zgradili še dodatne prostore, namenjene duhovnikom. Kot je videti, je Samuel spal v enem od takšnih prostorov.

^ odst. 16 Pripoved omenja dva načina, na katera so takrat duhovniki kazali nespoštovanje. Kot prvo, v Postavi je bilo točno določeno, kateri deli darovane žrtve so pripadali v jed duhovniku. (5. Mojzesova 18:3) Toda v tem svetem šotoru so hudobni duhovniki uvedli povsem drugačno prakso. Svojim služabnikom so ukazali, naj z veliko vilico preprosto sunejo v kotel, v katerem se je kuhalo meso, in vzamejo ven kateri koli kos, ki se je nabodel nanjo! Kot drugo pa so služabniki po naročilu duhovnikov takrat, ko so ljudje prinesli svojo žrtev, da bi se sežgala na oltarju, darovalca ustrahovali in ga prisilili, da jim je dal surovo meso, še preden so tolščo živali darovali Jehovu. (3. Mojzesova 3:3–5; 1. Samuelova 2:13–17)

[Slika na strani 17]

Čeprav je bilo Samuela strah, Eliju ni zamolčal Jehovove obsodbe.

[Slika na strani 18]

Samuel je molil v veri in Jehova je v odgovor poslal nevihto.