Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Staroveška potovanja po morjih zunaj Sredozemlja

Staroveška potovanja po morjih zunaj Sredozemlja

 Staroveška potovanja po morjih zunaj Sredozemlja

Danes je za ljudi nekaj povsem običajnega vkrcati se na letalo in poleteti z ene celine na drugo. Ali bi vas presenetilo, če bi izvedeli, da so ljudje že v biblijskih časih potovali na dolge razdalje?

PRIBLIŽNO tisoč let pred Kristusom je kralj Salomon zgradil ladjevje, ki je skupaj z ladjami tirskega kralja od daleč v Izrael dovažalo dragoceno blago. (1. kraljev 9:26–28; 10:22) V devetem stoletju pr. n. št. se je prerok Jona v sredozemskem pristanišču Jopa v Izraelu vkrcal na ladjo, namenjeno v Taršiš. * (Jona 1:3) V prvem stoletju n. št. je apostol Pavel potoval iz Cezareje v Izraelu proti Puteolom (današnji Pozzuoli) v Neapeljskem zalivu. (Apostolska dela 27:1; 28:13)

Zgodovinarji vedo, da so v Pavlovih dneh sredozemski trgovci redno pluli iz Rdečega morja do Indije, do sredine drugega stoletja pa so nekateri pot podaljšali vse tja do Kitajske. * Kaj nam je znano o zgodnjih potovanjih na zahod po  morjih zunaj Sredozemlja? Kako daleč so staroveški pomorščaki šli v to smer?

Zgodnja feničanska potovanja

Pomorska ljudstva so že stoletja prej, preden je živel Pavel, na zahodu ustanovila trgovske kolonije. Na splošno velja, da so Feničani, ki so bivali na področju današnjega Libanona, dosegli Atlantski ocean že okoli leta 1200 pr. n. št. Približno leta 1100 pr. n. št. so malo za Gibraltarsko ožino ustanovili Gadir, sedaj špansko pristaniško mesto Cádiz. Med naravnimi bogastvi, ki se jih je dalo dobiti v tem mestu, sta bila srebro iz tamkajšnjih rudnikov ter kositer, ki so ga uvažali atlantski trgovci.

Grški zgodovinar Herodot je zapisal, da je v sedmem stoletju pr. n. št. egiptovski faraon Neho na skrajnem severu Rdečega morja zbral floto feničanskih ladij s posadko, ki so jo sestavljali Feničani. Odprava naj bi obplula Afriko od vzhoda do zahoda.

Feničani so do tistega časa že stoletja raziskovali afriško obalo. Vendar so mornarjem, ki so pluli južno vzdolž atlantske obale Afrike, močni vetrovi in morski tokovi onemogočali, da bi prišli kam res daleč. Glede te nove odprave je Herodot poročal, da so Feničani pričeli potovanje v Rdečem morju in pluli proti jugu ob vzhodni afriški obali do Indijskega oceana. Nekje sredi leta so se izkrcali, opravili setev, ostali dovolj dolgo, da so lahko poželi pridelek in potem odrinili dalje. Herodot pravi, da so v tretjem letu obkrožili vso celino, vstopili v Sredozemsko morje in se vrnili v Egipt.

Herodot je na koncu svoje pripovedi zapisal, da so Feničani poročali o rečeh, ki jim ni mogel verjeti, k čemur je spadala tudi njihova izjava, da so med plovbo okoli skrajnega južnega dela Afrike videli sonce na svoji desni. Starim Grkom je bilo kaj takega res težko verjeti. Vsak, ki vse življenje živi severno od ekvatorja, je navajen videti sonce na jugu. Torej je takrat, ko gre proti zahodu, sonce na njegovi levi. Toda pri Rtu dobrega upanja, ki leži južno od ekvatorja, je opoldansko sonce na severu, in ga vsak, ki potuje v zahodno smer, vidi na svoji desni.

Herodotova pripoved že stoletja vnema polemike med zgodovinarji. Mnogim se morda zdi neverjetno, da bi pomorščaki že tako dolgo nazaj obpluli Afriko. Vendar so učenjaki prepričani, da je faraon Neho organiziral takšno odpravo in da je bilo takšno potovanje mogoče glede na spretnosti in znanje mornarjev v tistem času. »Takšno potovanje je povsem izvedljivo,« pravi zgodovinar Lionel Casson. »Ni razloga, zakaj ga feničanska posadka ne bi mogla opraviti v tolikem času in na tak način, kot je to opisal Herodot.« Koliko je Herodotova pripoved v skladu z dejstvi, se ne more z gotovostjo reči. Vseeno pa daje bežen vpogled v to, koliko so si ljudje prizadevali, da bi pomorske poti razširili do krajev, ki so bili v tistih davnih dneh še neznani.

Piteja pluje na sever

Feničani niso bili edino zgodnje sredozemsko ljudstvo, ki je rezalo valove na zahod proti Atlantskemu oceanu. Med kolonijami, ki so jih grški mornarji ustanovili ob obali Sredozemskega morja, je bila tudi Masilija, sedaj francosko mesto Marseille. Mesto je cvetelo zaradi trgovine po morju in kopnem. Trgovci so iz Masilije pošiljali sredozemsko vino, olje in bron na sever, od tam pa so dobivali rude različnih kovin in jantar. Nedvomno je tamkajšnje meščane zanimalo, od kod prihajajo te dobrine. Zato se je okoli leta 320 pr. n. št. Piteja, ki je bil od tu doma, odpravil na morje, da bi si te oddaljene severne dežele ogledal na lastne oči.

Piteja je ob vrnitvi domov napisal potopis z naslovom O oceanu. Čeprav izvirno grško  besedilo te knjige ne obstaja več, je iz njega citiralo vsaj 18 staroveških piscev. Ti citirani odlomki nakazujejo, da je Piteja natančno opisal morja, plimovanje, geografske značilnosti in ljudstva na področjih, ki jih je obiskal. Poleg tega je na določen dan opoldan izmeril dolžino sence, ki jo je pokazal gnomon oziroma pokončna palica, in na podlagi te meritve izračunal, pod kolikšnim kotom sveti sonce. Tako je lahko ocenil, kako daleč na sever je že pripotoval.

Piteja so na poti zanimale reči, povezane z znanostjo. Vendar je malo verjetno, da so bile znanstvene raziskave glavni cilj njegovega potovanja. Učenjaki menijo, da so to odpravo zaradi trgovskih interesov naročili in financirali v Masiliji, in sicer z namenom, da bi Piteja našel pomorsko pot do oddaljenih dežel, za katere se je vedelo, da se tam lahko dobita jantar in kositer. Kam je torej Piteja šel?

Do Bretanje, Britanije in še dlje

Videti je, da je Piteja obplul Pirenejski polotok in pot nadaljeval ob obali Galije do Bretanje ter tam pristal. To vemo, ker ena od meritev, ki jo je verjetno opravil na kopnem in s katero je določil kot med soncem in obzorjem, pokaže na področje na severu Bretanje. *

Prebivalci Bretanje so trgovali z Britanijo in so bili izkušeni ladjedelci in mornarji. V Cornwallu, najjužnejši pokrajini v Britaniji, so bile bogate zaloge kositra, ki je bistvena sestavina brona, in to je bila naslednja Pitejeva postaja. V svoji knjigi je opisal velikost Britanije in njeno bolj ali manj trikotno obliko, kar kaže na to, da je najverjetneje obplul ta otok.

Piteja je, čeprav se lahko samo domneva, kje natančno je potoval, morda plul med Britanijo in Irsko ter pristal na otoku Man – njegova zemljepisna širina namreč ustreza drugi Pitejevi meritvi kota, pod katerim sveti sonce. Tretjo meritev je morda opravil na otoku Lewis v Zunanjih Hebridih ob zahodni obali Škotske. Od tam jo je verjetno ubral na sever proti Orkneyskim otokom, ki ležijo severno od Škotske, saj v njegovi pripovedi, kakor je iz nje citiral Plinij starejši, piše, da je to otočje sestavljalo 40 otokov.

 Piteja je napisal, da se po šestih dneh plovbe od Britanije naprej na sever pride do dežele, imenovane Tula. Več staroveških piscev glede Tule, kot jo je opisal Piteja, pravi, da je to dežela polnočnega sonca. Po še enem dnevu plovbe, kakor je napisal, se prispe do področja, kjer je morje »zamrznjeno«. Okrog tega, kje točno leži Pitejeva Tula, je veliko razpravljanj – nekateri pravijo, da je v Ferskem otočju, drugi, da je na Norveškem, tretji, da je na Islandiji. Kjer koli je že bila Tula, so staroveški pisci menili, da je to »najsevernejše imenovano področje«.

Sklepa se, da se je Piteja v Britanijo vrnil po bolj ali manj isti poti in nato končal svoje potovanje okoli tega otoka. To, ali je pred vrnitvijo v Sredozemlje še naprej raziskoval obalo severne Evrope, nam ni znano. Kakor koli je že bilo, Plinij starejši je Piteja opisal kot poznavalca področij, kjer so pridobivali jantar. Staroveška nahajališča te dragocene snovi so bila na Jutlandiji, ki je danes del Danske, in na južni obali Baltskega morja. Seveda je lahko Piteja za ta področja izvedel med obiskom katerega od pristanišč na vzhodu Britanije, in kolikor vemo, ni trdil, da jih je obiskal.

Naslednji znani sredozemski popotnik, ki je opisal svoje potovanje v Britanijo, je bil Julij Cezar. Na jugu tega otoka je pristal leta 55 pr. n. št. Do leta 6 n. št. so druge rimske odprave prišle vse do severa Jutlandije.

Širjenje obzorij

Feničani in Grki so svojemu obširnemu znanju o geografiji Sredozemlja dodali še Atlantski ocean, najjužnejše dele Afrike in celo področja, kot je Arktika. Za takratni svet je bilo značilno raziskovanje, trgovanje, širjenje obzorij, potovanje na velike razdalje, kar je prispevalo k novim zamislim in spoznanjem.

Staroveške raziskovalne odprave, o katerih so ohranjena poročila, gotovo predstavljajo le drobec uspešno končanih potovanj neustrašnih pomorščakov. Koliko mornarjev tistega časa se je vrnilo v domače pristanišče, ne da bi napisali, kam vse jih je zanesla pot? In koliko jih je iz domovine odšlo preko morskih širjav do oddaljenih obal, pa se niso nikoli vrnili? Ti vprašanji ostajata neodgovorjeni, vseeno pa lahko imamo vpogled v to, kako se je širilo zgodnje krščanstvo. (Glej  okvir zgoraj.)

[Podčrtne opombe]

^ odst. 3 To ime pogosto povezujejo s področjem v južni Španiji, ki so ga grški in rimski pisci imenovali Tartes.

^ odst. 4 Več informacij o potovanjih na vzhod lahko najdete v članku »Kako daleč na vzhod so lahko šli misijonarji?« v Stražnem stolpu, 1. januar 2009.

^ odst. 16 Danes je to severna zemljepisna širina 48° 42’.

[Okvir na strani 29]

 Dobra novica »oznanjena vsemu stvarjenju«

Apostol Pavel je okoli leta 60–61 n. št. napisal, da je bila dobra novica »oznanjena vsemu stvarjenju pod nebom«. (Kološanom 1:23) Ali je s tem hotel reči, da so kristjani takrat že oznanjevali v Indiji, na Daljnem vzhodu, v Afriki, Španiji, Galiji, Britaniji, na področju Baltika in Pitejevi Tuli? To skorajda ni verjetno, a točno ne moremo reči.

Vsekakor pa je res, da se je dobra novica hitro širila. Na primer, Judje in spreobrnjenci, ki so ob binkoštih leta 33 n. št. sprejeli krščanstvo, so svojo novonajdeno vero ponesli vsaj do Parta, Elama, Medije, Mezopotamije, Arabije, Male Azije, krajev Libije, ki ležijo v smeri proti Cireni, in Rima – kar je obsegalo svet, ki so ga poznali bralci Pavlovih pisem. (Apostolska dela 2:5–11)

[Shema/zemljevid na straneh 26, 27]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Herodot je poročal, da so mornarji med plovbo okoli skrajnega južnega dela Afrike videli sonce na svoji desni.

[Zemljevid]

AFRIKA

SREDOZEMSKO MORJE

INDIJSKI OCEAN

ATLANTSKI OCEAN

[Shema/zemljevid na straneh 28, 29]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Obsežno potovanje grškega pomorščaka Piteja

[Zemljevid]

Marseille

PIRENEJSKI POLOTOK

IRSKA

ISLANDIJA

NORVEŠKA

Severno morje

BRITANIJA

BRETANJA

PIRENEJSKI POLOTOK

SEVERNA AFRIŠKA OBALA

SREDOZEMSKO MORJE

Marseille