Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Koralni greben v oblakih

Koralni greben v oblakih

 Pismo iz Papue Nove Gvineje

Koralni greben v oblakih

TOREK je, in ob petih zjutraj je v Laeju v Papui Novi Gvineji že čutiti soparo v zraku. Z ženo se pripravljava za odhod v Lengbati, ki leži na pobočju gore Rawlinson v provinci Morobe, da bi obiskala tamkajšnjo skupino Jehovovih prič.

Let s štirisedežnim enomotornim letalom traja le približno 30 minut. Na takšnih poletih se pogosto usedem poleg pilota. Ob hrumenju motorja se pogovarjava po mikrofonu in slušalkah. Pokaže mi posamezne merilnike in instrumente na armaturni plošči ter mi pojasni njihov namen, hkrati pa v šali reče, da bom moral pilotirati jaz, če se njemu kaj zgodi. Ob tem mi takoj pride na misel pripetljaj nekega drugega potujočega služabnika Jehovovih prič tukaj v Papui Novi Gvineji. Ko je pilot sredi leta izgubil zavest, so ob pomoči avtopilota leteli v krogu, dokler ni prišel k sebi in z letalom varno pristal. Še sreča, da je naš let prijeten in miren.

Letimo vzporedno z gorsko verigo, ko nenadoma zavijemo skozi luknjo v oblakih in preletimo neki gorski vrh le kakih 100 metrov nad njim. Pred očmi se nam prikaže Lengbati, vas s skupino hiš, ki imajo debelo slamnato streho in za katere je kot gradbeni material uporabljen les iz goščave. Medtem ko letimo nad vasjo, si pilot pozorno ogleduje pristajalno stezo, da bi preveril, v kakšnem stanju je, in se prepričal, da vaški otroci na njej ne igrajo nogometa. Zanima ga tudi, ali niso na stezi, odkar je bil zadnjič tukaj, svinje morda skopale kakšne luknje. Ko se obrnemo nazaj proti dolini, reče: »Videti je O. K.; no, pa poskusimo pristati.« Naredimo še en krog in se spustimo na kratko pisto, ki so jo vaščani vsekali v pobočje gore in nedavno na novo nasuli z drobljenim koralnim apnencem z bližnje gore.

Na prejšnjih obiskih tukaj sem si ogledoval lomljeni koralni apnenec in se spraševal, koliko je ta gorska veriga pravzaprav stara. Samo zamislite si mogočne sile, ki so ta nekdanji koralni greben, dolg stotine kilometrov, potisnile iz oceana štiri kilometre v višino! Iz letala stopimo na tisto, čemur jaz pravim koralni greben v oblakih.

Vaščani tako kot vedno pritečejo iz vseh smeri, ko zaslišijo hrup pristajajočega letala. Ko pilot ugasne motor, zagledam moškega, ki stopi iz množice in zakoraka proti letalu. To je Zung, eden od moških, ki jim je bila na tem področju dodeljena naloga, da vsak teden poskrbijo za poučevalni program, ki ga imajo Jehovove priče povsod po svetu. Med  domačini je znan kot pošten in zanesljiv človek, ki živi moralno. Prizna, da je takšen lahko postal zato, ker je v življenju začel udejanjati biblijska načela. Po pozdravu in stisku rok vzameva z ženo pot pod noge ter se z njim in drugimi Pričami spustiva malo navzdol po pobočju gore. Za nami hodijo otroci in se med seboj prepirajo, kdo bo nosil najina nahrbtnika.

Prispeva v majhno leseno hišo, ki so jo krajevni Priče zgradili za potujočega služabnika, ki jih obišče približno na vsakih šest mesecev. Čeprav je Papua Nova Gvineja tropska dežela, se utegne tu zaradi višine precej shladiti. Ob večerih, ko prižgeva petrolejko, pogosto vidim, kako se oblaki – ki so se popoldan iz doline lenobno dvigali ob gori – plazijo v hišo skozi reže med slabo pritrjenimi deskami na podu. Malce čuden občutek je na sebi imeti bundo in kavbojke, ko pa sva se pred samo nekaj urami spodaj na obali potila v tropski vročini.

Sredi 1980-ih je neki moški iz te vasi preučeval Biblijo z Jehovovimi pričami v Laeju. Ko se je vrnil, je še z nekaj posamezniki zgradil majhen prostor za shajanje, na katerega so bili zelo ponosni. Nato pa ga je pastor tamkajšnje evangeličanske cerkve z nekaj svojimi pomagači požgal do tal. Požigalci so ošabno izjavili, da je to izključno protestantski okoliš. Zatem so Priče kljub nenehnemu nasprotovanju zgradili drug prostor za shajanje, in njihovo število je polagoma naraslo na kakih 50 dejavnih oznanjevalcev dobre novice. Nekateri od tistih, ki so prej nasprotovali delu Prič, sedaj tudi sami goreče sodelujejo v njem.

Danes vaščani, ki tam živijo, velikokrat z veseljem sprejmejo Jehovove priče, ki jih obiščejo, da bi jih poučevali o Bibliji. Čeprav zna le redkokdo v vasi brati, se je večina tamkajšnjih Jehovovih prič tega naučila, da bi z biblijskim sporočilom lahko seznanjala druge. Na shode, ki jih imajo vsak teden v svoji kraljestveni dvorani, pride tudi do 200 ljudi.

V teh krajih ni elektrike. Ob večerih se vsi stiskamo ob odprtem ognju, na katerem se kuha hrana. Skupaj jemo, se pogovarjamo in smejemo. V medli svetlobi ognja se s sijočih obrazov naših prijateljev jasno vidi, kakšna radost je služiti Jehovu. Ura teče, in ko je že pozno, nekateri vzamejo iz ognja bombom oziroma kos gorečega palmovega lista ter upajo, da bo gorel dovolj počasi, tako da bodo imeli nekaj svetlobe, ko bodo po potkah skozi goščavo hiteli na svoje domove.

Medtem ko se vračava tja, kjer sva nastanjena, občutiva spokojnost tega kraja. Vsenaokrog slišiva zvoke iz narave. Preden leževa k počitku, se še zadnjič ozreva v jasno nočno nebo in osupneva ob tem, koliko zvezd se vidi s teh višav.

Teden mine, kot bi trenil, in že pričakujeva jutrišnji prihod letala. Pred nama je še ena hladna noč v oblakih Lengbatija, potem pa zopet vroča in soparna obala.