Post – ali vas zbliža z Bogom?

»Post je nekaj, kar človeku pomaga premišljevati o duhovnih stvareh in ga spomni, da gmotne dobrine niso najpomembnejše v življenju.« (KATOLIČANKA)

»[Post pomaga posamezniku vzpostaviti] duhovno vez z Bogom.« (JUDOVSKI RABIN)

»V moji veri je [postenje] obveza, najpomembnejši del, ki kaže na mojo vdanost in hvaležnost Bogu. Postim se iz ljubezni do Boga.« (PRIPADNICA BAHAJSKE VERE)

POST je običajen v mnogih svetovnih verstvih, tudi v budizmu, hinduizmu, islamu, džainizmu in judovstvu. Veliko ljudi je prepričanih, da se bodo zbližali z Bogom, če se za določeno obdobje odrečejo hrani.

Kaj o tem menite vi? Ali bi se morali postiti? Kaj o tem pravi Božja Beseda, Biblija?

Post v biblijskih dneh

V biblijskih dneh so se ljudje postili iz različnih razlogov, ki so bili po volji Bogu. Nekateri so se postili, da bi pokazali, kako zelo žal jim je za svoje grehe oziroma da se jih kesajo (1. Samuelova 7:4–6), drugi, da bi si izprosili Božje odobravanje ali ker so iskali Božje vodstvo (Sodniki 20:26–28; Luka 2:36, 37) ali pa zato, da bi bili bolj zbrani med poglobljenim premišljevanjem. (Matej 4:1, 2)

Toda Biblija omenja tudi post, na katerega Bog ni gledal z odobravanjem. Kralj Savel se je postil, preden se je obrnil na žensko, ki je navezovala stike s svetom duhov. (3. Mojzesova 20:6; 1. Samuelova 28:20) Hudobni ljudje kot Jezabela pa tudi fanatiki, ki so nameravali ubiti apostola Pavla, so razglasili post. (1. kraljev 21:7–12; Apostolska dela 23:12–14) Farizeji so bili na splošno znani po svojem rednem postenju. (Marko 2:18) Vendar jih je Jezus obsodil, pa tudi na Boga niso naredili vtisa. (Matej 6:16; Luka 18:12) Jehova se prav tako ni zmenil za post določenih Izraelcev, saj so se grdo vedli in jih je k postu gnala napačna želja. (Jeremija 14:12)

 Ti primeri pokažejo, da post sam po sebi ni tisto, kar razveseli Boga. Toda mnogi iskreni Božji služabniki so se postili in Bog je to odobraval. Ali bi se torej kristjani morali postiti?

Ali je post obvezen za kristjane?

Mojzesova postava je Judom zapovedovala »Pokorite duše svoje«, kar je pomenilo, naj se postijo enkrat na leto, na spravni dan. (3. Mojzesova 16:29–31; Psalm 35:13) To je bil edini post, ki ga je Jehova kdaj zapovedal svojemu ljudstvu. * Judje, ki so živeli pod Mojzesovo postavo, so morali spoštovati to zapoved. Toda od kristjanov se ne zahteva, da se podrejajo Mojzesovi postavi. (Rimljanom 10:4; Kološanom 2:14)

Čeprav se je Jezus postil, kot je to narekovala Postava, pa po tem ni bil znan. Svojim učencem je povedal, kako naj ravnajo, če se odločijo postiti, ni pa jim zapovedal, naj se postijo. (Matej 6:16–18; 9:14) Zakaj pa je potem rekel, da se bodo njegovi učenci postili po njegovi smrti? (Matej 9:15) To ni bila zapoved. Jezusove besede preprosto nakazujejo, da bodo učenci po njegovi smrti občutili globoko žalost in da bodo izgubili tek.

Dve biblijski poročili o zgodnjih kristjanih, ki so se postili, kažeta, da je post, kadar se posameznik zanj odloči z dobrim namenom, Bogu sprejemljiv. (Apostolska dela 13:2, 3; 14:23) * Kristjani torej niso pod obvezo, da bi se morali postiti. Vendar bi moral biti posameznik, ki se za to odloči, pozoren na nekatere nevarnosti.

Pazite se pasti

Ena past, ki bi se ji morali pri postu ogniti, je samopravičnost. Biblija svari pred tem, da bi privzeli »hlinjeno ponižnost«. (Kološanom 2:20–23) Jezusova ponazoritev o ponosnem farizeju, ki je menil, da je moralno boljši od drugih, ker se redno posti, ne pušča nobenega dvoma glede tega, da Bog zavrača takšno stališče. (Luka 18:9–14)

Napačno bi bilo tudi javno razglašati, da se postite, ali pa se postiti zato, ker vam je nekdo drug rekel, da to storite. Glede na to, kar piše v Mateju 6:16–18, je Jezus svetoval, da bi moral biti post osebna stvar med vami in Bogom in da ne bi smeli oznanjati drugim, da se postite.

Nikoli ne bi smeli misliti, da post nekako poravna naše grehe. Da bi bil post sprejemljiv Bogu, mora biti podkrepljen s poslušnostjo  njegovim zakonom. (Izaija 58:3–7) Do oprostitve grehov vodi iskreno kesanje, ne pa post sam po sebi. (Joel 2:12, 13) V Bibliji je poudarjeno, da nam Jehova oprosti na podlagi svoje nezaslužene dobrotljivosti, ki jo je pokazal s tem, da je žrtvoval Kristusa. Odpuščanja grehov si ne moremo zaslužiti z nobenim dejanjem, tudi s postom ne. (Rimljanom 3:24, 27, 28; Galačanom 2:16; Efežanom 2:8, 9)

V Izaiju 58:3 pa je prikazana še ena običajna zmota. Izraelci so namigovali, da jim Jehova v zameno za post nekaj dolguje, kakor če bi mu s postom delali uslugo. Vprašali so ga: »Zakaj se postimo, in ti ne vidiš? ponižujemo dušo svojo, in se ne zmeniš za to?« Podobno danes mnogi menijo, da lahko od Boga pričakujejo, da jim bo storil kakšno uslugo, če se bodo postili. Nikoli ne posnemajmo takšnega nespoštljivega in nesvetopisemskega stališča!

Drugi so prepričani, da se bodo pri Bogu dobro zapisali, če bodo s svojim telesom trdo ravnali, najsibo da se bodo postili, šibali ali kaj podobnega. Božja Beseda obsoja takšno miselnost, ko pokaže, da »strogo ravnanje s telesom« nima »nobene vrednosti pri bojevanju« z napačnimi željami. (Kološanom 2:20–23)

Uravnovešen pogled

Post ni obvezen, obenem pa ni napačen. Če se bomo ognili nevarnostim, ki smo jih omenili prej, nam v določenih okoliščinah utegne koristiti. Toda post ni bistven za to, da bi bilo naše čaščenje sprejemljivo Bogu. Jehova je »srečen Bog« in hoče, da bi bili njegovi služabniki srečni. (1. Timoteju 1:11) »Ni drugega dobrega zanje,« pravi v svoji Besedi, »to, da kdo jé in pije in se veseli dobrega pri vsem svojem trudu, je dar božji.« (Propovednik 3:12, 13, Ekumenska izdaja)

Naše čaščenje bi moralo zaznamovati veselje, toda Biblija posta nikoli ne povezuje s srečo. Če bi odrekanje hrane škodilo našemu zdravju ali nam jemalo energijo, ki jo potrebujemo, da bi opravljali radostno delo, ki ga je Stvarnik zaupal pravim kristjanom – to je oznanjevanje dobre novice o Kraljestvu – post kot tak očitno ne bi bil koristen.

Ne glede na to, ali smo se odločili za post ali pa ne, bi se morali ogibati tega, da bi druge sodili. Med pravimi kristjani zaradi tega ne bi smelo priti do prerekanj, saj »Božje kraljestvo [. . .] ne pomeni jesti in piti, temveč pomeni pravičnost in mir in veselje s svetim duhom«. (Rimljanom 14:17)

[Podčrtni opombi]

[Poudarjeno besedilo na strani 28]

Farizeji so s postom hlinili ponižnost.

[Poudarjeno besedilo na strani 29]

»Božje kraljestvo [. . .] ne pomeni jesti in piti, temveč pomeni pravičnost in mir in veselje.«

[Okvir na strani 29]

Kaj pa postni čas?

Pravijo, da 40-dnevni postni čas obeležuje Kristusov 40-dnevni post. Toda Jezus svojim učencem ni nikoli zapovedal, naj se spominjajo njegovega posta, niti ni nobenega dokaza, da so učenci to delali. Prva zanesljiva omemba 40-dnevnega posta pred veliko nočjo je v Atanazijevih pismih, ki izhajajo iz leta 330 n. št.

Ker se je Jezus postil po svojem krstu, ne pa pred svojo smrtjo, se morda zdi čudno, da nekatere religije obhajajo post v tednih pred veliko nočjo. Štiridesetdnevni post v začetku leta je bil razširjen med starodavnimi Babilonci, Egipčani in Grki. Ta »krščanska« navada je bila očitno prevzeta od njih.