Posnemajmo njihovo vero

Naučil se je biti usmiljen

JONA je imel na voljo obilo časa za razmišljanje. Prepotovati je moral več kot 800 kilometrov dolgo pot, ki mu je vzela mesec dni, morda pa še več. Najprej je moral izbrati, ali bo šel po krajših poteh ali pa po varnejših, nato pa se vztrajno prebiti čez neštete doline in gorske prelaze. Obiti je moral prostrano Sirsko puščavo, prebresti mogočne reke, kot je Evfrat, ter si v sirskih, mezopotamskih in asirskih mestih in vaseh poiskati prenočišče pri tujcih. Dnevi so minevali, on pa je razmišljal o svojem cilju, mestu, ki se ga je tako bal in ki mu je bilo z vsakim korakom bliže – Ninivah.

Nekaj je Jona zagotovo vedel: ni se mogel obrniti in ubežati svoji nalogi. To je že poskusil storiti. Ko mu je Jehova prvič dal nalogo, naj gre in tej mogočni asirski utrdbi oznani obsodbo, se je urno vkrcal na ladjo, ki je bila namenjena v nasprotno smer. Jehova je nato na morje poslal močan vihar in Jona je kmalu uvidel, da bo vse na ladji njegov upor stal življenje. Da bi rešil te pogumne mornarje, jim je rekel, naj ga vržejo čez krov v morje. To so storili, čeprav neradi, in Jona je mislil, da je to njegov konec. Toda Jehova je poslal veliko ribo, da ga je pogoltnila in ga čez nekako tri dni nepoškodovanega izbljuvala na obalo. Jona je bil osupel nad tem, kar se je zgodilo, in postal je bolj pohleven. * (Jona, 1. in 2. poglavje)

Ko je Jehova Jonu drugič naročil, naj gre v Ninive, je ta ubogljivo krenil proti vzhodu, na to dolgo potovanje. (Jona 3:1–3) Toda ali je dopustil, da ga je Jehovovo discipliniranje temeljito spremenilo? Jehova mu je na primer izkazal usmiljenje s tem, da ga je rešil pred utopitvijo, da ga ni kaznoval za upor in da mu je dal še eno priložnost, da izpolni to nalogo. Ali se je po vsem tem Jona naučil izkazovati usmiljenje drugim? Nepopolni ljudje se pogosto težko naučijo biti usmiljeni. Poglejmo si, kaj lahko razberemo iz Jonovega boja.

Sporočilo o obsodbi in presenetljiv odziv

Jona na Ninive ni gledal tako kot Jehova. Takole beremo: »Ninive pa so bile mesto veliko pred Bogom.« (Jona 3:3) Glede na Jonovo poročilo je Jehova trikrat rekel »Ninive, mesto veliko«. (Jona 1:2; 3:2; 4:11) Zakaj je bilo v Jehovovih očeh to mesto veliko oziroma pomembno?

Ninive so bile starodavno mesto, eno izmed prvih, ki jih je Nimrod ustanovil po potopu. Bile so prostrano metropolitansko področje, ki je očitno obsegalo še nekaj drugih mest, tako da je človek potreboval tri dni, da je prišel z enega konca na drugega. (1. Mojzesova 10:11; Jona 3:3) Očitno so zbujale občudovanje s svojimi veličastnimi templji, mogočnimi zidovi in drugimi poslopji. Toda mesto Bogu Jehovu ni bilo pomembno zaradi tega. Pomembno mu je bilo zaradi ljudi. Ninive so za tisto obdobje imele ogromno prebivalcev. Navkljub vsej  njihovi hudobiji je bilo Jehovu mar zanje. Jehova ceni človeško življenje in sposobnost, ki jo ima vsak posameznik – da se pokesa in nauči delati, kar je prav.

Ko je Jona končno vstopil v Ninive, so se mu zaradi ogromnega števila prebivalstva, več kot 120.000, morda zdele le še bolj zastrašujoče. * Hodil je en dan, si utiral pot skozi to živahno prestolnico in morda iskal primeren kraj v mestnem središču, da bi tam pričel oznanjati svoje sporočilo. Kako se je sporazumel z ljudmi? Ali se je že prej naučil asirščino? Ali pa mu je Jehova čudežno podelil to sposobnost? Tega ne vemo. Morda je Jona sporočilo oznanjeval v svojem maternem jeziku, hebrejščini, tolmač pa ga je prevedel Ninivljanom. Kakor koli je že bilo, njegovo sporočilo je bilo preprosto in verjetno se ni meščanom z njim nič priljubil: »Še štirideset dni, in Ninive bodo razdejane!« (Jona 3:4) Sporočilo je večkrat pogumno ponovil. Tako je pokazal izjemen pogum in vero, lastnosti, ki ju kristjani danes potrebujemo bolj kot kdaj prej.

Jona je pri Ninivljanih zbudil pozornost. Nedvomno se je pripravil na sovražen in nasilen odziv. Namesto tega se je zgodilo nekaj neverjetnega. Ljudstvo ga je poslušalo! Njegove besede so se razširile kot požar. Nedolgo za tem je vse mesto govorilo o Jonovi zlovešči prerokbi. Iz Jonovega poročila izvemo: »Ljudstvo v Ninivah je verovalo Bogu, in razglasili so post in se oblekli v raševino vsi, od največjega do najmanjšega.« (Jona 3:5) Bogati in revni, močni in šibki, mlajši in starejši, vse je prevzel isti duh kesanja. Novica o kesanju med ljudstvom je kmalu prišla na ušesa kralju.

Tudi kralja je obšel strah pred Bogom. Vstal je s svojega prestola, slekel razkošna kraljevska oblačila in si nadel enako grobo oblačilo, kakršno je nosilo ljudstvo, in celo »sede[l] v pepel«. S svojimi »velikaši« oziroma plemiči je izdal odlok, s katerim je kesanje, za katero se je ljudstvo spontano odločilo, postalo uradni vladni ukrep. Zapovedal je, da morajo raševino nositi vsi, celo domače živali. * Ponižno je priznal, da je njegovo ljudstvo krivo za hudobijo in nasilje. Izrazil je tudi upanje, da se bo pravi Bog omehčal, ko bo videl njihovo kesanje: »Bog se morda [. . .] odvrne od togote jeze svoje, da ne poginemo.« (Jona 3:6–9)

Nekateri kritiki dvomijo, da bi se Ninivljani lahko tako hitro spremenili v srcu. Toda biblijski učenjaki ugotavljajo, da takšna sprememba stališča ni v nasprotju z vraževernostjo in nestalno naravo ljudi v teh staroveških kulturah. Naj bo tako ali drugače, je sam Jezus Kristus stoletja pozneje omenjal kesanje Ninivljanov. (Matej 12:41) Vedel je, o čem govori, saj je takrat živel v nebesih in je lahko spremljal te dogodke, medtem ko so se odvijali. (Janez 8:57, 58) Kako pa se je Jehova odzval na kesanje Ninivljanov?

Božje usmiljenje na eni strani in človeška togost na drugi

Jona je pozneje napisal: »Bog je videl njih dela, da so se izpreobrnili od hudobnega pota svojega, in mu je bilo žal za hudo, kar  je govoril, da jim stori, in ni storil tega.« (Jona 3:10)

Ali to pomeni, da je Jehova ugotovil, da se je zmotil, ko je obsodil Ninive? Ne. V Bibliji piše glede Jehova: »Njegovo delo je popolno, ker vse poti njegove so pravica; mogočen Bog zvestobe je, krivičnosti ni v njem.« (5. Mojzesova 32:4) Jehova se je prej upravičeno jezil na Ninivljane, toda zdaj se je njegova jeza preprosto polegla. Opazil je namreč, da so se spremenili, in uvidel, da kazen, ki jim jo je namenil, ni več primerna. To je bila priložnost, da jim izkaže usmiljenje.

Jehova ni nič podoben togemu, hladnemu in celo krutemu Bogu, kot ga tako pogosto opisujejo verski voditelji. Ravno nasprotno, On je razumen, prilagodljiv in usmiljen. Kadar se odloči, da bo kaznoval hudobne, jih po svojih zemeljskih predstavnikih najprej posvari pred tem, saj si želi, da hudobni storijo to, kar so storili Ninivljani – da se pokesajo in spremenijo svoje življenje. (Ezekiel 33:11) Jehova je svojemu preroku Jeremiju dejal: »Kadar govorim zoper kateri narod in zoper kraljestvo, da ga hočem iztrebiti in podreti in pogubiti, pa se obrne tisti narod, ki sem zoper njega govoril, od hudobnosti svoje, tedaj mi bode žal zla, ki sem mu ga mislil storiti.« (Jeremija 18:7, 8)

Ali je bilo torej Jonovo prerokovanje laž? Ne, zadostilo je svojemu namenu, da opozori ljudi. Povod za svarilo je bilo hudobno ravnanje Ninivljanov, ti pa so se pozneje spremenili. Če bi se Ninivljani vrnili na svoja hudobna pota, bi nad njihovimi glavami zopet visela Božja obsodba. In točno to se je veliko pozneje zgodilo. (Zefanija 2:13–15)

Kako se je odzval Jona, ko uničenje ni prišlo ob pričakovanem času? Takole beremo: »To je Jona jako bolelo in se je jezil.« (Jona 4:1) Jona je celo izrekel molitev, ki zveni, kakor da ošteva Vsemogočnega! Namigoval je, da bi moral  ostati doma, v svoji deželi. Trdil je, da je vseskozi vedel, da Jehova ne bo uničil Niniv, in to celo uporabil kot izgovor za to, da je prej zbežal v Tarsis oziroma Taršiš. Nato je prosil, da bi umrl, in dejal, da bi bilo to boljše kakor živeti. (Jona 4:2, 3)

Kaj je mučilo Jona? Ne moremo vedeti, kaj vse se mu je motalo po glavi, vemo pa, da je pred celim mestom napovedal uničenje Niniv. In ljudje so mu verjeli. Sedaj pa do uničenja ne bo prišlo. Ali se je bal, da ga bodo zasmehovali? Se je bal, da ga bodo imeli za krivega preroka? Kar koli je že bilo, Jona se ni veselil, da so se ljudje pokesali niti da se jih je Jehova usmilil. Ravno obratno, zdi se, da je tonil vse globlje v brezno zagrenjenosti, samopomilovanja in ranjenega ponosa. Kljub temu je očitno, da je njegov usmiljeni Bog še vedno videl pri svojem razburjenem preroku tisto, kar je bilo dobro. Ni ga kaznoval, ker je bil nespoštljiv, temveč mu je preprosto zastavil prijazno in prodorno vprašanje: »Je li prav, da se jeziš?« (Jona 4:4) Ali je Jona sploh odgovoril? Iz Biblije tega ne izvemo.

Kako je Jehova Jona poučil

Obupani prerok je zapustil Ninive. Ni se odpravil domov, temveč na vzhod, kjer se je z nekega gorovja videlo na področje Niniv. Naredil si je majhno zavetje, se namestil in čakal ter opazoval Ninive. Morda je še vedno upal, da bo priča uničenju. Kako je Jehova tega trmoglavega moža naučil usmiljenja?

Jehova je povzročil, da je čez noč zrasla neka rastlina. Ko se je Jona zbudil, je videl, da ta bujna rastlina s svojimi velikimi listi daje precej več sence, kot bi jo njegovo skromno zavetje sploh kdaj lahko. To ga je razvedrilo. Rastlina mu je bila v »veliko veselje« in morda je na njeno čudežno pojavitev gledal kot na znamenje Božjega blagoslova in odobravanja. Toda Jehova je želel za Jona storiti še več, kot pa ga samo obvarovati pred vročino in lastno predrzno jezo. Hotel je doseči Jonovo srce. Zato je uporabil črva, da je napadel rastlino, in ta se je posušila. Nato je poslal »žgoč vzhodni veter«, dokler Jona ni pričel »medle[ti]« od vročine. (SSP) Njegovo dobro razpoloženje je zamrlo in Boga je prosil, da bi umrl. (Jona 4:6–8)

Jehova je Jona znova vprašal, ali je prav, da se jezi, tokrat zaradi tega, ker se je rastlina posušila. Namesto da bi se Jona pokesal, se je branil: »Prav je, da se jezim do smrti!« Sedaj je bil pravi čas, da ga Jehova pouči. (Jona 4:9)

Bog je razpravljal z Jonom, češ da je preroku mar za neko posušeno rastlino, ki je zrasla čez noč, pa je ni ne posadil ne povzročil, da je zrasla. Nato je Bog sklenil: »Meni naj se ne smili Niniv, mesta velikega, v katerem je več nego stoindvajset tisoč ljudi, ki ne vedo razločka med desnico in  levico svojo, in toliko živine!« * (Jona 4:10, 11)

Ali vidite, kako globoko poseže ta nazorni pouk? Jona ni nič storil za to rastlino. Jehova pa je po drugi strani dal življenje tem Ninivljanom in jih je oskrboval tako, kot oskrbuje vsa stvarjenja na zemlji. Kako je lahko bila Jonu ena sama rastlina dragocenejša od življenja 120.000 ljudi z vso njihovo živino vred? Ali ne zato, ker je dovolil, da njegovo razmišljanje postane sebično? Nenazadnje mu je bilo za rastlino žal samo zato, ker je imel od nje osebno korist. Mar ni njegova jeza zaradi Niniv izvirala iz motivov, ki so bili ravno tako sebični – želje, ki jo je gnal ponos, da ohrani dobro ime, da se dokaže, da ima prav?

Resnično globok pouk! Vprašanje je, ali si je Jona vzel ta pouk k srcu. Knjiga, ki nosi njegovo ime, se konča z Jehovovim vprašanjem, ki obvisi v zraku in še danes odmeva. Nekateri kritiki se morda pritožujejo, da Jona ni nikoli odgovoril. V resnici pa je njegov odgovor na dlani. To je njegova knjiga. Dokazi kažejo, da je napisal knjigo, ki nosi njegovo ime. Samo zamislite si tega preroka, kako pozneje znova na varnem v svoji domovini piše to poročilo. Skoraj si lahko naslikamo starejšega, modrejšega in bolj ponižnega moža, ki skesano zmajuje z glavo, ko zapisuje svoje napake, upor in to, kako je raje trmoglavil, kot pa izkazal usmiljenje. Jona je očitno Jehovov modri pouk izučil. Naučil se je biti usmiljen. Ali se bomo tudi mi?

[Podčrtne opombe]

[Poudarjeno besedilo na strani 16]

Bog si želi, da hudobni storijo to, kar so storili Ninivljani – da se pokesajo in spremenijo svoje življenje.

[Poudarjeno besedilo na strani 17]

Bog je uporabil rastlino, da bi Jona naučil usmiljenja.