Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Ali je Bog vnaprej določil ravnanje nekaterih posameznikov?

Ali je Bog vnaprej določil ravnanje nekaterih posameznikov?

 Ali je Bog vnaprej določil ravnanje nekaterih posameznikov?

Ali je bil prav Juda določen, da izda Jezusa? Juda Iškarijot je z izdajstvom izpolnil Božjo prerokbo. Obenem pa je to njegovo dejanje pokazalo, da Jehova in njegov Sin lahko vnaprej vesta, kaj se bo zgodilo. (Psalm 41:9; 55:12, 13; 109:8; Apostolska dela 1:16–20) Ne moremo pa reči, da je Bog vnaprej določil, da bo Juda tisti, ki bo izdal Jezusa. Prerokbe so napovedovale, da bo Jezusov izdajalec eden od njegovih zaupnih prijateljev, niso pa točno določale, kateri od njih bo to. Tudi biblijska načela izključujejo to, da bi Bog vnaprej določil Judovo ravnanje. Merilo, ki ga je določil Bog in zapisal apostol Pavel, se namreč glasi: »Na nikogar prehitro ne polagaj rok, niti ne sodeluj v grehih drugih. Ohrani se čistega.« (1. Timoteju 5:22; primerjaj 1. Timoteju 3:6.) Jezusa je skrbelo, ali bo res modro in prav izbral dvanajst apostolov, zato je celo noč molil k svojemu Očetu, preden je naznanil, katere učence je izbral za apostole. (Luka 6:12–16) Če bi Bog Juda že vnaprej določil za izdajalca, bi to nakazovalo, da ni dosleden v svojih smernicah in navodilih. Poleg tega bi glede na prej omenjeno pravilo pravzaprav sodeloval v grehih, ki jih je storil Juda.

Torej Juda takrat, ko je bil izbran za apostola, v svojem srcu očitno ni imel nič takega, kar bi kazalo, da se nagiba k izdajstvu. Kasneje je dopustil, da je v njem »pognala [. . .] strupena korenina« in ga omadeževala. To je privedlo do tega, da je odpadel in namesto Božjega vodstva sprejel Hudičevo ter tako postal tat in izdajalec. (Hebrejcem 12:14, 15; Janez 13:2; Apostolska dela 1:24, 25; Jakob 1:14, 15) Sčasoma je njegovo nagnjenje k slabemu doseglo točko, da je Jezus lahko razbral, kaj je v njegovem srcu, in napovedal, da ga bo izdal. (Janez 13:10, 11)

Ali je bil Mesija vnaprej določen? Bog Jehova je vnaprej vedel in napovedal, kako bo Mesija trpel in umrl ter da bo nato vstal od mrtvih. (Apostolska dela 2:22, 23; 3:18; 1. Petrovo 1:10, 11) K uresničitvi teh stvari, za katere je Bog vnaprej vedel in jih določil, je prispevalo dvoje – Božja moč in ljudje s svojimi dejanji. (Apostolska dela 4:27, 28) Toda ti ljudje so prostovoljno dovolili, da jih je ukanil Božji nasprotnik, Satan Hudič. (Janez 8:42–44; Apostolska dela 7:51–54) Glede na to, da celo kristjanom v Pavlovih dneh Satanove »nakane niso [bile] neznane«, je potemtakem Bog lahko vnaprej vedel, katere hudobne želje in metode bo Hudič uporabil proti Jezusu Kristusu, Božjemu maziljencu. (2. Korinčanom 2:11) Bog je očitno s svojo močjo lahko tudi onemogočil, da bi uspel kakršen koli napad na Mesija, ki se po načinu ali času ni skladal s prerokovanjem. (Primerjaj Matej 16:21; Luka 4:28–30; Janez 7:6–8.)

Apostol Peter je izjavil, da se je za Kristusa, kot Božje žrtveno jagnje, »vedelo že vnaprej, pred ustanovitvijo [grško katabolé] sveta [kósmou]«. Tisti, ki trdijo, da je Bog vse določil vnaprej, pojasnjujejo, da ta izjava pomeni, da je Bog za to vedel, še preden je ustvaril človeka. (1. Petrovo 1:19, 20) Grška beseda katabolé, ki je tukaj prevedena z »ustanovitev«, dobesedno pomeni »vreči« in se lahko nanaša na spočetje potomca, kot je to zapisano v Hebrejcem 11:11. Do »ustanovitve« človeškega sveta je, kot piše v Hebrejcem 4:3, 4, prišlo takrat, ko je Bog ustvaril prva človeka, vendar sta tadva pozneje zapravila svoj položaj, ki sta ga imela kot Božja otroka. (1. Mojzesova 3:22–24; Rimljanom 5:12) Toda zaradi Božje nezaslužene dobrotljivosti jima je bilo dopuščeno, da spočneta in imata potomce. In za enega od njih, za Abela, je v Bibliji posebej rečeno, da je pridobil Božjo naklonjenost in možnost, da bo odkupljen in rešen. (1. Mojzesova 4:1, 2; Hebrejcem 11:4) Vredno je omeniti, da Jezus v Luku 11:49–51 omenja »kri vseh prerokov, ki je bila prelita vse od ustanovitve sveta,« in nato potegne vzporednico, ko doda »od krvi Abela do krvi Zaharija«.  Torej je Abel po Jezusovih besedah povezan z »ustanovitvijo sveta«.

Mesija oziroma Kristus je bil obljubljeno Seme, po katerem bodo blagoslovljeni vsi pravični posamezniki iz vseh zemeljskih družin. (Galačanom 3:8, 14) To »seme« je bilo prvič omenjeno, potem ko je upor v Edenu že vzniknil, vendar še preden je bil rojen Abel. (1. Mojzesova 3:15) Kdo bo mesijansko »seme«, je bilo dolgo »sveta skrivnost«. Šele kakšnih 4000 let po prvi omembi semena je bilo jasno pokazano, kdo bo to seme. Torej je bila to resnično skrivnost, o kateri se je »dolgo molčalo«. (Rimljanom 16:25–27; Efežanom 1:8–10; 3:4–11)

Ob svojem času je Bog Jehova svojemu prvorojenemu Sinu dodelil nalogo, da izpolni preroško vlogo »semena« in postane Mesija. Nič ne nakazuje, da bi Bog svojemu Sinu namenil to vlogo, še preden ga je ustvaril oziroma še preden je v Edenu izbruhnil upor. Ko ga je naposled izbral za to, da bo izpolnil prerokbe, ta njegova odločitev nikakor ni bila neutemeljena. S svojim Sinom se je tesno družil veliko časa prej, preden se je odločil, da ga pošlje na zemljo. Zato ga je nedvomno »pozna[l]« tako dobro, da je bil lahko prepričan, da bo zvesto izpolnil preroške obljube in predpodobe. (Primerjaj Filipljanom 2:5–8; Matej 11:27.)