Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Zvečer se bom usedel in jo prebral ob ognju

Zvečer se bom usedel in jo prebral ob ognju

 Pismo iz Avstralije

Zvečer se bom usedel in jo prebral ob ognju

AVSTRALSKA divjina prikliče v spomin žgoče puščave, visoke temperature in prostrano nenaseljeno področje. Vendar na tem področju v notranjosti celine živi kakšnih 180.000 ljudi, kar je približno odstotek avstralskega prebivalstva.

Ko sem bil mlad, sta me starša, ki sta Jehovovi priči, vzela s seboj na oznanjevanje v to divjino. Njeno neizmerno prostranstvo in divja lepota sta podžigali mojo domišljijo. Vzljubil sem tudi njene krepke in dobrodušne prebivalce. Sedaj ko imam sam mlado družino, sem želel, da bi to doživela tudi žena in najina otroka, stara 10 in 12 let.

Načrtovanje potovanja

Najprej smo sedli skupaj in preračunali stroške. Kako daleč se lahko odpravimo, ne da bi bil to prevelik finančni zalogaj? Kako dolgo lahko ostanemo? Neki zakonski par in dve polnočasni služabnici iz naše občine so se nam bili pripravljeni pridružiti. Dogovorili smo se, kdaj bomo šli – med zimskimi šolskimi počitnicami. * Nato smo pisali v avstralsko podružnico Jehovovih prič v Sydneyju in zaprosili, da nam dodelijo področje. Odgovorili so nam, da lahko oznanjujemo na oddaljenem področju blizu Goondiwindija, majhnega podeželskega mesta, ki je kakšnih 400 kilometrov zahodno od Brisbana, kjer živimo.

Izvedeli smo, da se v Goondiwindiju zbira majhna občina Jehovovih prič. To je bil še en blagoslov več. Spoznati druge kristjane in kristjanke bo prava pika na i našemu potovanju. Občino smo obvestili, da jih bomo obiskali. Odzvali so se navdušeno in jasno nam je bilo, da željno pričakujejo naš prihod.

Malce preden smo odpotovali, smo se sestali, da bi se pogovorili o tem, kako bomo ljudem v tej divjini predstavili dobro novico o Božjem kraljestvu. Odločili smo se, da želimo še zlasti spoštovati kulturo in običaje vseh Aboriginov, ki jih bomo morda srečali. Nekatera plemena denimo menijo, da je njihova dežela njihov skupni dom. Zato bi bilo neolikano, če bi vdrli tja nepovabljeni.

V divjino

Končno je nastopil veliki dan. Z avtomobiloma, polnima ljudi in zalog, smo se odpravili proti notranjosti države. Obdelana polja so zamenjale travnate planjave, posejane z evkalipti.  Na nebu brez oblačka se je bleščalo toplo zimsko sonce. Več ur pozneje smo prispeli v Goondiwindi in prenočili v najetih bungalovih v kampu.

Naslednji dan, nedelja, je bil sončen in svež – ravno pravšnje vreme za oznanjevanje. Ko je poletje, se tukaj temperature ponavadi povzpnejo nad 40 stopinj Celzija! Naš prvi postanek je bil v aboriginski skupnosti kakšnih 30 kilometrov proč. Napotili so nas k Jenny, starejši sivolasi ženi, ki vodi tamkajšnjo skupnost. Pozorno je poslušala našo svetopisemsko predstavitev in z veseljem sprejela knjigo Uči se od Velikega učitelja. * Povabila nas je v skupnost, da bi lahko pričevali še drugim prebivalcem.

Tamkajšnji otroci so tekli pred nami, da bi naznanili naš obisk. Vsak stanovalec, ki smo ga obiskali, je spoštljivo poslušal naše sporočilo in sprejel biblijsko literaturo. Literatura nam je kmalu pošla in bil je že čas, da se vrnemo v mesto na občinski shod. Preden smo odšli, smo obljubili, da se bomo vrnili in obiskali še tiste, ki jih tokrat nismo.

Tisto popoldne je v kraljestveni dvorani vršalo od veselih pogovorov, ko so novi znanci hitro postajali prijatelji. Petindvajset tamkajšnjih Prič zvesto oznanjuje kraljestveno sporočilo kakšnim 11.000 ljudem, razsejanim po podeželskem področju, velikem 30.000 kvadratnih kilometrov. »Hvala, ker ste se potrudili, da ste nam prišli pomagat,« je hvaležno dejal nekdo od njih. Po prijetnem shodu smo se šli vsi skupaj malo pokrepčat. Preden smo legli v postelje, smo še nahranili tamkajšnje kuzuje, ki so se potikali po kampu.

Zvečer ob ognju

V naslednjih dveh dneh smo z avtomobiloma obiskali oddaljena posestva, ki so raztresena vzdolž meje med Queenslandom in Novim Južnim Walesom. Pokrajina je bila povečini suha evkaliptova goščava, potresena z ravnimi prostranimi travniki, na katerih so se pasle ovce in govedo. Ob poti smo videli nekaj kengurujev, ki so strigli z ušesi, ko so nas zaznali s sluhom. Emuji pa so se dostojanstveno šopirili na oddaljenih prašnih pašnikih.

V torek popoldan smo naleteli na ogromno čredo živine, ki se je počasi pomikala po cesti. Najeti gonjači že dolga leta preko tega področja gonijo živino, še zlasti v sušnih obdobjih. Kmalu smo srečali gonjača na njegovem konju. Ko sem ustavil avtomobil ob cesti, sem stopil ven in ga pozdravil. »Dan, kolega,« mi je odvrnil. Ta starejši možakar v spremstvu svojega pastirskega psa se je ustavil, da bi z mano malce spregovoril.

Po kratkem kramljanju o suši sem mu predstavil naše sporočilo. »Glej ga, o Bibliji nisem nič slišal že od otroštva!« je vzkliknil mož. Menil je, da so verski voditelji odgovorni za moralni propad v svetu. Vendar je Biblijo še vedno močno spoštoval. Po prijetni svetopisemski razpravi sem mu ponudil knjigo Kaj Biblija v resnici uči?. * Trdno jo je prijel, spravil v žep na srajci in dejal: »Če mi lahko pove, kaj Biblija uči, se bom zvečer usedel in jo bral ob ognju.«

Vrnitev domov

Tisti večer smo našim duhovnim bratom in sestram v kraljestveni dvorani pripovedovali o doživetjih z oznanjevanja. Obljubili so nam, da bodo ponovno obiskali ljudi, s katerimi smo se pogovarjali o Bibliji. Ko se je shod končal, je bilo težko reči zbogom. Navezali smo se drug na drugega. Zaradi izmenjave duhovnih spodbud smo se vsi počutili bogatejše. (Rimljanom 1:12)

Naslednji dan smo odpotovali domov. Razmišljali smo o našem potovanju in se strinjali, da je Jehova bogato poplačal naš trud. Dobili smo duhovno osvežitev. Ko smo prispeli domov, sem vprašal otroka: »Kam želita, da gremo za naslednje počitnice? V gore?« »Ne, oči,« sta odgovorila, »pojdimo zopet oznanjevat v divjino.« Tudi žena je pritrdila: »Ja, pojdimo. To so bile do zdaj najboljše počitnice!«

[Podčrtne opombe]

^ odst. 6 V Avstraliji traja zima nekako od junija do avgusta, poletje pa od decembra do februarja.

^ odst. 11 Izdali Jehovove priče.

^ odst. 17 Izdali Jehovove priče.