Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Gledal je in čakal

Gledal je in čakal

 Posnemajmo njihovo vero

Gledal je in čakal

ELIJA je hrepenel po tem, da bi bil nekaj časa sam s svojim nebeškim Očetom. Toda obdajala ga je množica ljudi, ki je pravkar videla, kako je priklical ogenj z neba, in med njimi je bilo nedvomno veliko takih, ki so se temu pravemu preroku želeli prilizniti. Preden se je Elija lahko povzpel na vetrovno višavje Karmela in tam zasebno molil k Jehovu, je moral opraviti še nekaj neprijetnega. Govoriti je moral s kraljem Ahabom.

Tadva možaka si ne bi mogla biti bolj različna. Ahab, odet v kraljevska oblačila, je bil pohlepen odpadnik mlahavega značaja. Elija je nosil oblačilo, ki so ga navadno nosili preroki – preprosto trpežno ogrinjalo, verjetno iz živalske kože ali pa stkano iz kamelje oziroma kozje dlake. Bil je izjemno pogumen človek, povsem zvest Bogu in poln vere. Dan, ki se je tedaj že bližal svojemu koncu, je razkril marsikaj o značaju tako enega kot drugega moža. *

Za Ahabom in drugimi častilci Baala je bil slab dan. Poganska religija, ki sta jo v desetrodovnem izraelskem kraljestvu podpirala Ahab in njegova žena, kraljica Jezabela, je doživela strahoten udarec. Baal je bil razkrinkan – bil ni nič drugega kot prevara. Ta neživi bog ni mogel zanetiti niti majčkenega ognja, s čimer bi odgovoril na vnete prošnje svojih prerokov, ki so pred njim plesali in si obredno puščali kri. Baal ni mogel teh 450 mož zaščititi pred povsem zasluženo usmrtitvijo. Toda temu lažnemu bogu je spodletelo še pri nečem drugem in kmalu bo njegov neuspeh popoln. Baalovi preroki so več kot tri leta rotili svojega boga, naj naredi konec suši, ki je pestila deželo, toda pokazalo se je, da tega ni zmožen. Kmalu bo sam Jehova pokazal, da je on pravi Bog, tako da bo naredil konec suši. (1. kraljev 16:30–17:1; 18:1–40)

Toda kdaj bo Jehova to naredil? Kaj bo tačas počel Elija? In kaj se lahko naučimo od tega vernega moža? Odgovore bomo našli tako, da bomo preučili poročilo, zapisano v Prvi knjigi kraljev 18:41–46.

Predan molitvi

Elija je pristopil k Ahabu in mu dejal: »Pojdi gori, jej in pij, kajti šumi, kakor da se bliža silen dež.« (Vrstica 41) Ali se je ta hudobni kralj naučil kaj iz tega, kar se je zgodilo tisti dan? Poročilo nam ne pove nič izrecnega, vendar ne najdemo nobenih besed kesanja, nobene prošnje, naj mu prerok pomaga pristopiti k Jehovu in ga prositi odpuščanja. Ne, Ahab je enostavno šel »gori jest in pit«. (Vrstica 42) Kaj pa Elija?

»A Elija stopi na vrh Karmela in, pripognjen proti zemlji, skloni obraz svoj med kolena svoja«. Medtem ko si je šel Ahab potešit lakoto, je imel Elija priložnost moliti k svojemu Očetu. Bodite pozorni na njegovo ponižno držo – sedel je na tleh s povsem sklonjeno glavo, tako da je bil njegov obraz pri kolenih. Kaj je počel? Ni nam treba ugibati. Biblija nam v Jakobovem pismu 5:18 pove,  da je molil za konec suše. Brez dvoma je to molitev izrekel na vrhu Karmela.

Jehova je že pred tem rekel: »Dam dežja na zemljo.« (1. kraljev 18:1) Elija je torej molil, naj se volja njegovega Očeta izpolni tako, kot je rekel. Kakih tisoč let pozneje je Jezus učil podobno moliti svoje sledilce. (Matej 6:9, 10)

Iz Elijevega zgleda se naučimo veliko o molitvi. V Elijevih mislih je glavno mesto zavzemala izpolnitev Očetove volje. Ko molimo, si je dobro zapomniti, da »nas [Bog] sliši v vsem, kar koli prosimo po njegovi volji«. (1. Janezovo 5:14) Očitno moramo torej poznati Božjo voljo, da bi bile Bogu naše molitve sprejemljive – to je dober razlog, da dnevno posvetimo nekaj časa preučevanju Biblije. Elija si je konec suše gotovo želel tudi zaradi trpljenja svojih rojakov. Po čudežu, ki ga je Jehova naredil maloprej in kateremu je bil sam priča, je njegovo srce verjetno kipelo od hvaležnosti. Tudi iz naših molitev bi morala veti skrb za blaginjo drugih in iskreno zahvaljevanje. (2. Korinčanom 1:11; Filipljanom 4:6)

Prepričan je budno spremljal dogajanje

Elija je bil prepričan, da bo Jehova ukrepal in suši naredil konec, toda ni vedel, kdaj točno se bo to zgodilo. Kaj pa je počel do takrat? Bodite pozorni, kaj piše v 43. vrstici: »Reče hlapcu svojemu: Pojdi gori in poglej proti morju! In gre gori in pogleda, pa reče: Ničesar ni. In mu veli: Pojdi spet tja, sedemkrat!« Iz Elijevega zgleda se naučimo vsaj dvoje. Najprej bodimo pozorni, kako prepričan je bil. Nato pa razmislimo o tem, kako budno je spremljal, kaj se dogaja.

Elija je željno iskal kakršen koli dokaz, da bo Jehova zdaj zdaj ukrepal, zato je poslal svojega služabnika na visoko razgledno točko, da preveri, ali je na obzorju že kaj, kar kaže na to, da se bliža dež. Služabnik je ob svoji vrnitvi otopelo poročal: »Ničesar ni.« Obzorje je bilo čisto, nebo pa očitno brez oblačka. Ali ste opazili nekaj neobičajnega? Spomnite se, da je Elija maloprej rekel kralju Ahabu: »Šumi, kakor da se bliža silen dež.« Kako je prerok lahko rekel kaj takega, ko pa ni bilo nikjer nobenega dežnega oblaka?

Elija je poznal Jehovovo obljubo. Kot Jehovov prerok in predstavnik ni imel nobenih pomislekov, da njegov Bog ne bi izpolnil svoje besede. Bil je povsem prepričan, in to tako zelo, da je že skoraj lahko slišal dež. Ob tem se morda spomnimo, da Biblija za Mojzesa pravi, da »je bil stanoviten, kakor da bi videl Nevidnega«. Ali je Bog tudi vam tako resničen? Veliko razlogov nam daje, da lahko tako verujemo njemu in njegovim obljubam. (Hebrejcem 11:1, 27)

Zdaj pa se posvetimo temu, kako budno je Elija spremljal razvoj dogodkov. Svojega služabnika je poslal pogledat ne le enkrat  ali dvakrat, ampak sedemkrat! Služabnik se je morda že naveličal tega ponavljajočega se opravila, toda Elija je še naprej željno čakal na kako znamenje in ni obupal. Naposled je služabnik, ko se je vrnil že sedmič, poročal: »Glej, oblaček vstaja iz morja, majhen kakor moška roka.« (Vrstica 44) Ali si lahko predstavljate tega služabnika, kako drži roko iztegnjeno in s svojo dlanjo meri velikost tega oblačka, ki se dviguje nad Velikim morjem? * Na služabnika to morda ni naredilo nobenega vtisa. Toda Eliju je ta oblak pomenil zelo veliko. Svojemu služabniku je naročil, naj nemudoma naredi tole: »Pojdi in reci Ahabu: Zaprezi in pelji se doli, da te dež ne zadrži!«

Elija nam je, kar se tega tiče, znova dal odličen zgled. Tudi mi živimo v času, ko bo Bog kmalu ukrepal in izpolnil svoj namen. Elija je čakal na konec suše, Božji današnji služabniki pa čakamo na konec te pokvarjene svetovne ureditve. (1. Janezovo 2:17) Dokler Bog Jehova ne ukrepa, moramo ostati budni, kakor je bil Elija. Božji lastni sin, Jezus, je svojim sledilcem svetoval: »Bedite torej, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod.« (Matej 24:42) Ali je Jezus mislil, da bodo njegovi sledilci povsem v temi glede tega, kdaj bo prišel konec? Ne, saj je obširno govoril o tem, kakšen bo svet v dneh pred koncem. Vsak od  nas se lahko pouči o tem znamenju »sklenitve stvarnosti«, ki vsebuje veliko podrobnosti. (Matej 24:3–7) *

Vsak od vidikov tega znamenja nam postreže s prepričljivimi dokazi. Ali so takšni dokazi dovolj, da nas navedejo k takojšnjemu ukrepanju? En sam oblaček, ki se je dvigoval nad obzorjem, je Elija prepričal, da bo Jehova zdaj zdaj ukrepal. Ali je bil zvesti prerok razočaran?

Jehova poskrbi za olajšanje in blagoslove

Poročilo nadaljuje: »Med tem malo po malo zatemni nebo z oblaki in vetrom, in nastane velik dež. In Ahab sede na voz in se pelje v Jezreel.« (Vrstica 45) Dogodki se pričnejo odvijati neverjetno hitro. Medtem ko je Elijev služabnik prispel s prerokovim sporočilom do Ahaba, so iz tistega oblačka nastale številne oblačne gmote, ki so napolnile in zatemnile nebo. Pihal je močan veter. Po treh letih in pol je na izraelska tla naposled pričel padati dež. * Žejna tla so vsrkavala dežne kaplje. Ko se je dež okrepil, je potok Kison narasel in brez dvoma spral kri usmrčenih Baalovih prerokov. Tudi samovoljni Izraelci so tako dobili priložnost, da izperejo strašen madež, ki ga je na deželi pustilo čaščenje Baala.

Elija je prav gotovo upal, da se bo to zgodilo! Ali se bo Ahab pokesal in odpravil nesnago, Baalovo čaščenje? V dogodkih tega dne je lahko videl močne razloge za takšne spremembe. Seveda ne moremo vedeti, kaj se je v tistem trenutku Ahabu pletlo po glavi. Poročilo nam preprosto pove, da kralj »sede na voz in se pelje v Jezreel«. Ali se je kaj naučil? Ali je zatrdno sklenil, da spremeni svoje življenje? Glede na kasnejše dogodke lahko odgovorimo ne. Kljub temu dan še ni bil pri kraju ne za Ahaba ne za Elija.

Jehovov prerok se je odpravil po isti poti, ki jo je ubral Ahab. Čakala ga je dolga pot po mraku in dežju. Toda potem se je zgodilo nekaj nenavadnega.

»Roka GOSPODOVA pa je bila nad Elijem, in opasal si je ledje in tekel pred Ahabom do vhoda v Jezreel.« (Vrstica 46) Očitno je »roka GOSPODOVA« na nadnaraven način delovala na Elija. Jezreel je bil oddaljen kakih 30 kilometrov in prerok ni bil več mlad. * Samo predstavljajte si preroka, kako si potegne gor dolga oblačila in jih pripaše okoli bokov, tako da se njegove noge lahko svobodno gibajo. In kako potem teče po premočeni cesti – tako hitro, da dohiti in prehiti kraljev voz!

Kakšen blagoslov je bil to za Elija! Kako razburljivo je moralo biti, ko je čutil tolikšno moč, vitalnost in vzdržljivost, morda še večjo kot v mladih letih. Ob tem dogodku se mogoče spomnimo prerokb, ki zagotavljajo zvestim, da bodo v prihajajočem zemeljskem raju popolnoma zdravi in pri najboljših močeh. (Izaija 35:6; Luka 23:43) Elija je, medtem ko je drvel po mokri poti, prav gotovo čutil, da mu je njegov Oče, edini pravi Bog Jehova, naklonjen!

Jehova nas rad obsipava z blagoslovi. Zanje se je vredno potruditi ne glede na to, koliko to terja od nas. Kakor Elija moramo biti budni in skrbno pretehtati neizpodbitne dokaze, ki kažejo, da bo Jehova v teh nevarnih in izrednih časih zdaj zdaj ukrepal. Kakor Elija imamo vse razloge za to, da popolnoma zaupamo obljubam, ki jih je dal Jehova, »resnice Bog«. (Psalm 31:5)

[Podčrtne opombe]

^ odst. 16 Veliko morje je danes znano po imenu Sredozemsko morje.

^ odst. 17 Nadaljnje dokaze, da se Jezusove besede danes izpolnjujejo, najdete v 9. poglavju knjige Kaj Biblija v resnici uči?, ki so jo izdali Jehovove priče.

^ odst. 20 Nekateri se sprašujejo, ali Biblija ne nasprotuje sama sebi, ko gre za to, koliko časa je trajala suša. Glej okvir na strani 19.

^ odst. 23 Nedolgo zatem je Jehova naročil Eliju, naj izšola Elizeja. Ta je postal znan kot tisti, »ki je vlival vodo Eliju na roke«. (2. kraljev 3:11) Ostarelemu možu je očitno bil za služabnika in mu pomagal pri različnih opravilih.

[Okvir/slika na strani 19]

Koliko časa je trajala suša v Elijevih dneh?

Jehovov prerok Elija je naznanil kralju Ahabu, da se bo dolgotrajna suša kmalu končala. To se je zgodilo »v tretjem letu« – očitno, če štejemo od dne, ko je Elija napovedal sušo. (1. kraljev 18:1) Kmalu zatem, ko je Elija dejal, da bo Jehova poslal dež, se je to tudi zgodilo. Glede na to bi kdo morda sklepal, da se je suša končala v teku tretjega leta in da je torej trajala manj kot tri leta. Vendar nam tako Jezus kot Jakob povesta, da je suša trajala »tri leta in šest mesecev«. (Luka 4:25; Jakob 5:17) Ali si Biblija tukaj nasprotuje?

Pravzaprav ne. V staroveškem Izraelu je bila sušna doba kar precej dolga, tudi do šest mesecev. Brez dvoma je Elija prišel k Ahabu, da bi mu naznanil sušo, ko se je sušna doba vlekla že nenavadno dolgo in bila neobičajno huda. Dejansko se je suša pričela že pred skoraj pol leta. Ko je Elija naznanil konec suše »v tretjem letu« od njene napovedi, je ta torej trajala že skoraj tri leta in pol. Pretekla so polna »tri leta in šest mesecev« do takrat, ko se je vse ljudstvo zbralo na gori Karmel in bilo priča velikemu preizkusu.

Premislite sedaj o tem, kdaj je Elija prvič prišel k Ahabu. Ljudstvo je verjelo, da je Baal »jezdec na oblakih«, da je bog, ki bo prinesel dež, s katerim bo konec sušne dobe. Če je bila sušna doba neobičajno dolga, so se ljudje verjetno spraševali: »Kje je Baal? Kdaj nam bo prinesel dež?« Ko je Elija razglasil, da ne bo niti dežja niti rose, dokler ne bo rekel drugače, je častilce Baala gotovo spravil v mučen položaj. (1. kraljev 17:1)

[Vir slike]

Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.

[Slika na strani 18]

Iz Elijevih molitev je vela njegova srčna želja, da se izpolni Božja volja