JEZUS je pogosto učil o molitvi. V njegovih dneh so judovski verski voditelji molili »na voglih širokih ulic«. Zakaj? »Da bi jih ljudje videli.« Očitno so hoteli, da bi drugi občudovali njihovo pobožnost. Mnogi med njimi so izrekali dolge, ponavljajoče se prošnje, kot da bi bila molitev uslišana zaradi »mnogih besed«. (Matej 6:5–8) Takšno početje je Jezus razkril kot nesmiselno in s tem iskrenim posameznikom pomagal spoznati, česa naj pri molitvi ne delajo. Toda Jezus ni učil samo tega, kako naj ne bi molili.

Poučil nas je, da bi v svojih molitvah morali izraziti željo, da se posveti Božje ime, da pride njegovo Kraljestvo in da se zgodi njegova volja. Prav tako je tudi učil, da je primerno, da Boga prosimo, naj nam pomaga pri osebnih stvareh. (Matej 6:9–13; Luka 11:2–4) S ponazoritvami je pokazal, da moramo vztrajati, verovati in biti ponižni, če hočemo, da Jehova prisluhne našim molitvam. (Luka 11:5–13; 18:1–14) Kar je učil, pa je podkrepil še s svojim zgledom. (Matej 14:23; Marko 1:35)

Ta pouk je njegovim učencem nedvomno pomagal, da so izboljšali svoje molitve. Toda šele zadnjo noč svojega življenja tukaj na zemlji je učence poučil o najpomembnejšem dejstvu glede molitve.

Jezus je zadnji večer, ki ga je preživel s svojimi zvestimi apostoli, večinoma porabil za to, da jih je spodbujal. To je bil pravšnji trenutek, da jim razkrije nekaj novega. »Jaz sem pot in resnica in življenje,« je dejal. »Nihče ne pride k Očetu razen po meni.« Pozneje jim je vlil zaupanje z obljubo: »Kar koli boste prosili v mojem imenu, bom storil, da bi bil po Sinu oslavljen Oče. Če boste kaj prosili v mojem imenu, bom to storil.« Proti koncu svoje razprave je rekel: »Doslej niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosite in boste dobili, da bo vaše veselje dopolnjeno.« (Janez 14:6, 13, 14; 16:24)

Te besede so bile nekaj izjemnega. V nekem priročniku piše, da so bile »prelomnica v zgodovini molitve«. Jezus ni hotel reči, da bi morali molitve namesto na Boga naslavljati nanj. V bistvu je odprl novo pot, po kateri lahko pristopamo k Bogu Jehovu.

Resda je Bog vedno prisluhnil molitvam svojih zvestih služabnikov. (1. Samuelova 1:9–19; Psalm 65:2) Toda potem ko je Bog z Izraelci sklenil zavezo, so morali tisti, ki so želeli, da Bog prisluhne njihovim molitvam, priznati, da je Izrael njegovo izbrano ljudstvo. Pozneje, od Salomonovih dni naprej, so morali priznati, da je tempelj prostor, ki ga je Bog izbral, da so mu tam darovali žrtve. (5. Mojzesova 9:29; 2. letopisov 6:32, 33) Toda takšna ureditev čaščenja je bila samo začasna. Postava, dana Izraelcem, in žrtve, darovane v templju, so bile, kot je napisal apostol Pavel, »senca prihodnjih dobrih stvari, ne pa tudi samo njihovo bistvo«. (Hebrejcem 10:1, 2) Senco je morala nadomestiti resničnost. (Kološanom 2:17) Od leta 33 n. št. posameznikov odnos z Jehovom ni več odvisen od poslušnosti Mojzesovi postavi. Temveč temelji na poslušnosti tistemu, na katerega je Postava kazala – Kristusu Jezusu. (Janez 15:14–16; Galačanom 3:24, 25)

Jezus je položil boljši temelj, po katerem lahko pristopamo k Jehovu. Predstavil se je kot vpliven prijatelj, kot tisti, ki omogoča, da Bog našim molitvam prisluhne in jih usliši. Zakaj lahko Jezus to stori za nas?

Glede na to, da smo vsi rojeni v grehu, se z ničimer, kar storimo ali žrtvujemo, ne moremo znebiti svojega grešnega stanja oziroma  si prislužiti pravico, da bi bili v dobrem odnosu z našim svetim Bogom Jehovom. (Rimljanom 3:20, 24; Hebrejcem 1:3, 4) Toda Jezus je žrtvoval svoje popolno človeško življenje in s tem poplačal grehe človeštva, ki ga je mogoče spraviti z Bogom. (Rimljanom 5:12, 18, 19) Sedaj imajo vsi, ki to želijo, priložnost, da postanejo v Jehovovih očeh čisti in da lahko z njim govorijo »brez zadržkov« – toda samo, če verujejo v Jezusovo žrtev in molijo v njegovem imenu. (Efežanom 3:11, 12)

Kadar prosimo v Jezusovem imenu, s tem pokažemo vero v vsaj tri vidike Jezusove vloge pri izvršitvi Božjega namena: 1. On je »Božje Jagnje« in na temelju njegove žrtve so nam lahko odpuščeni grehi. 2. Jehova ga je obudil in sedaj na položaju »velikega duhovnika« nam v prid uveljavlja koristi odkupnine. 3. Edino on je »pot«, po kateri se lahko bližamo k Jehovu v molitvi. (Janez 1:29; 14:6; Hebrejcem 4:14, 15)

Jezusu s tem, da molimo v njegovem imenu, izkažemo čast. Takšna čast je primerna, saj Jehova želi, da »bi se v Jezusovem imenu upognilo vsako koleno [. . .] ter da bi vsak jezik odkrito priznaval, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Bogu, Očetu«. (Filipljanom 2:10, 11) Še pomembnejše pa je, da s prošnjami v Jezusovem imenu slavimo Jehova, njega, ki je svojega Sina dal nam v dobro. (Janez 3:16)

V Bibliji je Jezus, zato da bi mi razumeli veličino njegovega položaja, opisan z različnimi nazivi in imeni. Ta imena in nazivi nam pomagajo razumeti številne blagoslove, ki se na nas izlivajo zaradi tega, kar je Jezus naredil, dela in bo še storil v naše dobro. (Glej okvir » Jezusova pomembna vloga«) Zares, Jezus je dobil »ime, ki je nad vsakim drugim imenom«. * Dana mu je bila vsa oblast v nebesih in na zemlji. (Filipljanom 2:9; Matej 28:18)

Tako je, če hočemo, da Jehova našim molitvam prisluhne, jih moramo izrekati v  Jezusovem imenu. (Janez 14:13, 14) Toda besed »v imenu Jezusa« nikakor ne želimo ponavljati zgolj iz navade. Zakaj ne?

Razmislite o tej ponazoritvi. Kadar prejmete pismo nekega poslovneža, se to morda, kot je v navadi, konča s pozdravom »S spoštovanjem«. Menite, da je poslovnež s tem izrazil svoje iskrene občutke ali pa je samo sledil ustaljenim pravilom za pisanje poslovnega pisma? Res je, izraz »v Jezusovem imenu« bi moral v naših molitvah imeti več teže kot vljudnostni zaključek poslovnega pisma. Sveto pismo nam naroča, naj nenehno molimo, toda to moramo delati iz »vsega srca«, ne pa mehanično. (1. Tesaloničanom 5:17; Psalm 119:145)

Kaj pa lahko storite, da izraza »v Jezusovem imenu« ne bi uporabljali zgolj rutinsko? Zakaj ne bi razmislili o Jezusovih lastnostih, ki nam ogrejejo srce? Premišljujte o tem, kaj je Jezus za vas že storil in kaj je še pripravljen storiti. V molitvi se Jehovu zahvaljujte in ga hvalite za to, da svojega Sina uporablja tako čudovito. Ob tem boste postali še bolj prepričani o resničnosti Jezusove obljube: »Kar koli boste Očeta prosili, vam bo dal v mojem imenu.« (Janez 16:23)