Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Blagoslovljena, ker sva se bila pripravljena prilagajati

Blagoslovljena, ker sva se bila pripravljena prilagajati

 Blagoslovljena, ker sva se bila pripravljena prilagajati

Pripoveduje James A. Thompson

Ko sem se leta 1928 rodil na jugu Združenih držav Amerike, je bila uzakonjena segregacija (rasno ločevanje med belci in črnci). Kdor je kršil ta zakon, je lahko končal za zapahi ali pa se mu je zgodilo še kaj hujšega.

V TISTEM obdobju so morali biti v nekaterih delih Združenih držav Amerike belopolti in temnopolti Jehovove priče v ločenih občinah, okrajih in območjih. Leta 1937 je moj oče postal sluga grupe (danes se uporablja izraz koordinator starešinstva) v črnski občini v Chattanoogi v zvezni državi Tennessee. Henry Nichols pa je bil sluga grupe v belski občini.

Imam prijetne spomine na otroštvo, ko sem ponoči sedel na verandi na zadnji strani naše hiše in poslušal, kar sta se oče in brat Nichols pogovarjala. Čeprav nisem razumel vsega, o čemer je tekla beseda, mi je bilo lepo ob očetu, medtem ko sta govorila, kako bi bilo glede na trenutne okoliščine najbolje oznanjevati.

Pred tem, leta 1930, je našo družino zadela tragedija. Moja mama je umrla stara komaj 20 let. Oče je tako moral sam skrbeti za mojo štiriletno sestro Doris in mene, ki sem imel komaj dve leti. Oče takrat še ni bil prav dolgo krščen, vendar je duhovno zelo dobro napredoval.

Zgleda, ki sta pustila pečat na mojem življenju

Leta 1933 je oče spoznal čudovito kristjanko, ki ji je bilo ime Lillie Mae Gwendolyn Thomas, in kmalu sta se poročila. Nama z Doris sta dala odličen zgled v tem, kaj pomeni zvestovdano služiti Jehovu.

Leta 1938 so bile občine Jehovovih prič zaprošene, da podprejo resolucijo o tem, da  starešin v krajevnih občinah ne bi več volili lokalno, ampak da bi jih odtlej postavljal sedež Jehovovih prič v Brooklynu. Nekateri v Chattanoogi so se obotavljali sprejeti to organizacijsko spremembo, oče pa je dejal, da jo brezpogojno podpira. Njegov zgled v zvestovdanosti skupaj z mamino iskreno pripravljenostjo sodelovati mi je še danes v spodbudo.

Krst in polnočasna služba

Leta 1940 nas je nekaj iz naše občine najelo avtobus in odpotovalo na zborovanje, ki je bilo organizirano v Detroitu v zvezni državi Michigan. Nekaj posameznikov z avtobusa se je tam krstilo. Nekateri so spraševali, zakaj se tudi jaz nisem krstil, saj sem oznanjeval že od svojega petega leta in sem temu delu namenjal veliko svojega časa.

Ko so me vprašali glede tega, sem jim odvrnil: »Ne razumem čisto dobro vsega, kar je povezano s krstom.« Oče je to po naključju slišal in je bil presenečen. Od takrat se je posebej trudil, da bi mi pomagal razumeti, kaj krst pomeni in zakaj je pomemben. Bilo je zelo mrzlo, ko sem se čez štiri mesece, 1. oktobra 1940, krstil v ribniku zunaj mesta Chattanooga.

Ko sem bil star 14 let, sem pričel med poletnimi počitnicami pionirati. Oznanjeval sem po manjših krajih v Tennesseeju in sosednji Georgiji. Navadno sem zgodaj vstal, si pripravil kosilo, da sem ga vzel s seboj, in se ob 6. uri zjutraj z vlakom ali avtobusom odpeljal na področje. Domov sem se vračal okoli 6. ure popoldan. Hrano, ki sem jo vzel s seboj, sem pogosto pospravil, še preden je prišel čas za kosilo. Ker sem bil temnopolt, nisem mogel vstopiti v krajevno trgovino, da bi si kupil kaj za jesti, čeprav sem imel denar. Nekoč sem vstopil v trgovino, da bi si kupil sladoled v kornetu, vendar so me poslali ven. Neka belka mi je prijazno prinesla sladoled pred trgovino.

Ko sem pričel hoditi v srednjo šolo, je gibanje za državljanske pravice dobivalo zagon na Jugu. Organizacije, kot je bilo Nacionalno združenje za napredek temnopoltih, so dijake spodbujale k aktivizmu. Prigovarjali so nam, naj se včlanimo. Kar nekaj črnskih šol, tudi tista, ki sem jo obiskoval jaz, si je zastavilo za cilj, da bodo vsi njihovi dijaki člani. Name so pritiskali, naj »podprem našo raso«, kot so temu rekli. Toda nisem hotel. Ob tem sem jim pojasnil, da je Bog nepristranski in ni eni rasi bolj naklonjen kot drugi ter da se zato zanašam nanj, da bo popravil vse takšne krivice. (Jan. 17:14; Apd. 10:34, 35)

Kmalu po koncu srednje šole sem se odločil, da se bom preselil v New York. Na poti tja sem se ustavil v Filadelfiji v zvezni državi Pensilvaniji, saj sem tam hotel obiskati prijatelje, s katerimi sem se spoznal na predhodnem zborovanju. Tamkajšnja občina je bila rasno mešana in takrat je bilo prvič, da sem bil na shodu v takšni občini. Potujoči nadzornik me je med svojim obiskom potegnil na stran in dejal, da mi je dodeljena točka na naslednjem shodu. Tako sem se lažje odločil, da ostanem tam.

Med prijatelji, ki sem jih imel v Filadelfiji, je bila tudi mlada sestra, ki ji je bilo ime Geraldine White oziroma Gerri, kot sem jo pričel klicati. Dobro je poznala Sveto pismo in je bila pri oznanjevanju po hišah spretna v  pogovoru s stanovalci. Še posebej pomembno mi je bilo to, da je imela tako kot jaz za cilj pioniranje. Tako sva se 23. aprila 1949 poročila.

Povabljena v šolo Gilead

Že od začetka sva imela cilj obiskati šolo Gilead in služiti v tujini kot misijonarja. Z veseljem sva uredila svoje življenje tako, da bi lahko ustrezala pogojem za obiskovanje te šole. Ni minilo dolgo, ko so naju prosili, naj se preseliva v Lawnside (New Jersey), nato v Chester (Pensilvanija) in nazadnje v Atlantic City (New Jersey). Medtem ko sva bila v Atlantic Cityju, sva izpolnila pogoje za šolanje, saj sta pretekli dve leti od poroke. Vendar nisva takoj šla v šolo. Zakaj ne?

Na začetku 50. let prejšnjega stoletja so mnoge mlade moške vpoklicali, da bi služili v vojski in se borili v korejski vojni. Videti je bilo, da ima naborna komisija v Filadelfiji predsodke do Jehovovih prič, ker ne sodelujemo v vojnah. Naposled me je sodnik obvestil, da je preiskava, ki jo je opravil Zvezni preiskovalni urad (FBI), potrdila moje nevtralno stališče. Tako me je 11. januarja 1952 predsedniška komisija za pritožbe uvrstila v kategorijo 4-D, v kateri so bili verski delavci.

Avgusta tega leta sva bila z Gerri povabljena v 20. razred šole Gilead, šolanje pa se je pričelo septembra. Med šolanjem sva pričakovala, da bova dodeljena v tujino. Moja sestra Doris je diplomirala v 13. razredu šole Gilead in je služila v Braziliji. Z Gerri sva bila zelo presenečena, ko nisva dobila dodelitve v tujino, ampak sem bil postavljen za okrajnega nadzornika v črnskih občinah na jugu zvezne države Alabame. Malo sva bila razočarana, saj sva si srčno želela služiti v tujini.

Prva občina, ki sva jo obiskala, je bila v Huntsvillu. Ko sva prispela tja, sva šla na dom neke sokristjanke in se tam nastanila. Medtem ko sva raztovarjala svoje stvari, sva jo slišala reči po telefonu: »Otroka sta tukaj.« Stara sva bila samo 24 let in videti sva bila še mlajša. Dokler sva služila v tem okraju, se naju je držal vzdevek Otroka.

Jugu Združenih držav Amerike se pogosto reče tudi biblijski pas, saj tam večina ljudi zelo ceni Sveto pismo. Zato smo pogovore pogosto pričenjali s predstavitvijo, ki je vsebovala tri elemente:

1) kratek komentar o svetovnih razmerah;

2) rešitev, ki jo najdemo v Svetem pismu;

3) kaj pravi Sveto pismo, da moramo delati.

Nato pa smo ponudili ustrezen pripomoček za preučevanje Svetega pisma. Ta pristop je bil zelo uspešen, zato so mi dodelili točko na zborovanju »Družba novega sveta«, ki je bilo leta 1953 v New Yorku. Tam sem prikazal takšen način predstavitve.

 Nedolgo zatem, poleti 1953, sem dobil nalogo, da služim kot območni nadzornik v črnskih okrajih na Jugu. Področje, na katerem sva z ženo služila, je segalo od Virginije in Floride na vzhodu do Alabame in Tenneseeja na zahodu. Potujoči nadzorniki so v tistih časih morali biti zares prilagodljivi. Na primer, pogosto sva bila nastanjena v hišah, ki niso imele vodovodne napeljave, tako da sva se kopala v pločevinasti kadi izza kuhinjskega štedilnika. K sreči je bilo tam najtopleje v hiši!

Izzivi, povezani z rasno segregacijo

Ko sva služila na Jugu, sva morala velikokrat vnaprej načrtovati in biti domiselna. Črnci na primer nismo smeli uporabljati samopostrežnih pralnic perila. Zato je Gerri šla tja in pojasnila, da so oblačila od »gospe Thompson«. Videti je, da so mnogi mislili, da je služkinja in da je »gospa Thompson« njena delodajalka. Ko smo območni nadzorniki prikazovali film The New World Society in Action (Novosvetna družba v akciji), sem telefoniral v neko izposojevalnico in rezerviral veliko projekcijsko platno za »gospoda Thompsona«. Kasneje sem šel tja in ga prevzel. Vedno sva bila vljudna in na splošno sva lahko opravljala svoje delo brez težav.

Ljudje pa so imeli še druge predsodke, in sicer do tistih, ki so prihajali s Severa. Nekoč je bilo v lokalnem časopisu objavljeno, da bo na zboru govoril James A. Thompson ml. iz družbe Watchtower Bible and Tract Society of New York. Nekateri so glede na to sklepali, da prihajam iz New Yorka, zato so nam preklicali pogodbo za najem neke šolske dvorane. Odšel sem k članom šolskega sveta in pojasnil, da sem hodil v šolo v Chattanoogi. Tako so nam dovolili, da imamo v tisti dvorani okrajni zbor.

Sredi 50. let prejšnjega stoletja so se rasna trenja še stopnjevala in včasih je izbruhnilo nasilje. Leta 1954 so nekateri Priče zamerili, ker temnopolti bratje na več območnih zborovanjih niso imeli govorov. Naše črnske sovernike smo spodbujali, naj bodo potrpežljivi. Naslednje poletje sem dobil nalogo kot govornik. Odtlej je na Jugu pri govorih sodelovalo več temnopoltih bratov.

Sčasoma je bilo na Jugu vse manj rasnega nasilja, tako da so belopolti in temnopolti Priče postopno pričeli hoditi na shode v iste občine. Zaradi tega je bilo treba nekatere oznanjevalce dodeliti v druge občine, potrebno pa je bilo tudi spremeniti oznanjevalsko področje občin in odgovornosti bratov, ki so opravljali nadzorniško službo. Nekateri soverniki, tako med črnci kot belci, niso bili naklonjeni tej novi ureditvi. Toda večina je bila nepristranska tako kot naš nebeški Oče. Pravzaprav so mnogi imeli tesne prijatelje med soverniki druge rase. V naši družini je že bilo tako, ko sem odraščal v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja.

Nova dodelitev

Januarja 1969 sva bila z Gerri povabljena, da bi služila v Gvajani v Južni Ameriki. Vabilo sva z veseljem sprejela, vendar sva prej morala v Brooklyn. Tam so me izšolali, da sem lahko prevzel organiziranje oznanjevalskega dela v Gvajani. Tja sva prispela julija 1969. Po 16 letih v potujoči službi sva zdaj živela samo v enem kraju – to je bila zares velika sprememba.  Gerri je dneve večinoma preživljala na oznanjevanju kot misijonarka, jaz pa sem delal v podružničnem uradu.

Moje delovne naloge so bile zelo različne, vse od košenja trave in pripravljanja literature za 28 občin do korespondence s sedežem Jehovovih prič v Brooklynu. Vsak dan sem delal od 14 do 15 ur. Delo je bilo za oba naporno, vendar sva uživala na najini dodelitvi. Ko sva prispela v Gvajano, je bilo v deželi 950 oznanjevalcev, danes pa jih je več kot 2500.

Všeč nama je bilo, da so v Gvajani prijetne temperature ter obilje eksotičnih sadežev in zelenjave, toda to, kar naju je resnično napolnjevalo z veseljem, je bilo to, da so se ponižni ljudje, ki so hrepeneli po biblijski resnici, učili o Božjem kraljestvu. Gerri je pogosto imela na teden 20 biblijskih poukov. Mnogi od teh, s katerimi sva preučevala, so napredovali do krsta. Nekateri so čez čas postali pionirji, občinski starešine in celo obiskovali šolo Gilead, da bi se izšolali za misijonarje.

Izzivi, še zlasti zaradi zdravja

Leta 1983 sta moja starša v Združenih državah Amerike potrebovala pomoč. Doris, Gerri in jaz smo imeli družinski posvet. Doris se je odločila, da se po 35 letih misijonarske službe v Braziliji vrne domov in prevzame skrb zanju. Dejala je, zakaj bi šla s področja dva misijonarja, ko pa lahko en sam človek poskrbi za to. Po smrti staršev je ostala v Chattanoogi in služi kot posebna pionirka.

Leta 1995 so mi odkrili raka na prostati in sem se moral vrniti v Združene države Amerike. Ustalila sva se v Goldsboru v Severni Karolini, saj je to mesto nekje na pol poti med mojo družino v Tennesseeju in Gerrijino v Pensilvaniji. Rak trenutno miruje, tako da služiva v občini Goldsboro kot posebna pionirja s telesnimi omejitvami.

Ko se ozrem na svojih več kot 65 let v polnočasni službi, sem zares hvaležen Jehovu, da je mene in Gerri blagoslovil, ker sva se bila pripravljena prilagajati, da bi mu lahko služila. Kako resnične so besede, ki jih je o Jehovu izrekel David: »Z zvestovdanim ravnaš zvestovdano.« (2. Sam. 22:26)

[Slike na strani 3]

Moj oče in brat Nichols sta mi bila odličen zgled.

[Slike na strani 4]

Gerri in jaz, pripravljena na šolanje v Gileadu leta 1952.

[Slike na strani 5]

Po šoli Gilead sva služila v potujočem delu na Jugu.

[Slika na strani 6]

Potujoči nadzorniki in njihove žene med pripravami za rasno mešano območno zborovanje leta 1966

[Slika na strani 7]

Misijonarska služba v Gvajani nama je bila v veselje.