Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Jehu se je bojeval za čisto čaščenje

Jehu se je bojeval za čisto čaščenje

 Jehu se je bojeval za čisto čaščenje

JEHU je bil borec za čisto čaščenje. Svojo nalogo je opravil energično, urno, brez popuščanja, goreče in hrabro. Imel je lastnosti, ki so vredne tega, da jih posnemamo.

Ko je Jehu dobil svojo nalogo, je bil izraelski narod v slabem stanju. Dežela je bila pod pokvarjenim vplivom Jezabele, žene preminulega Ahaba in matere vladajočega kralja Jorama. Spodbujala je k čaščenju Baala namesto k čaščenju Jehova, dala pomoriti Božje preroke in spridila ljudstvo s svojim »nečistovanjem« in »čaranjem«. (2. kra. 9:22; 1. kra. 18:4, 13) Jehova je odredil pokončanje celotne Ahabove hiše, tudi Jorama in Jezabele. Za izvršitev tega ukrepa je pooblastil Jehuja.

V Svetem pismu se z Jehujem srečamo prvič, ko je med bitko proti Sircem pri Ramot Gileadu sedel skupaj z vojaškimi poveljniki. Jehu je imel visok položaj v vojski, morda je bil celo vrhovni poveljnik izraelske vojske. Prerok Elizej je poslal enega od preroških sinov, da bi Jehuja pomazilil za kralja in da bi mu naročil, naj pobije vse moške iz odpadniške Ahabove hiše. (2. kra. 8:28; 9:1–10)

Ko so drugi vojaški poveljniki začeli Jehuja spraševati, zakaj je dobil obisk, se je ta obotavljal povedati. Toda ko so pritiskali nanj, jim je razkril resnico. Nato je s svojimi tovariši začel kovati zaroto zoper Jorama. (2. kra. 9:11–14) Verjetno so bili vojaki že prej nezadovoljni s politiko vladarske hiše in z Jezabelinim vplivom. Naj je bilo tako ali drugače, je Jehu temeljito premislil, kako bi se bilo najbolje lotiti te naloge.

Kralj Joram je bil ranjen v boju in se je umaknil v mesto Jezreel, da bi tam okreval. Jehu je vedel, da bo uspešen samo, če se o njegovem načrtu ne bo razvedelo v Jezreelu. Rekel je: »Naj nihče ne pobegne iz mesta, da bi šel in to oznanil v Jezreélu.« (2. kra. 9:14, 15) Mogoče je pričakoval, da se mu bodo čete, zveste Joramu, vsaj nekoliko postavile po robu. Hotel je preprečiti takšen odpor.

DIVJA VOŽNJA!

Jehu je hotel v napad vnesti element presenečenja, zato je s svojim vozom pohitel na 72 kilometrov dolgo pot med Ramot Gileadom in Jezreelom. Ko je drvel proti cilju, je stražar, ki je bil na stolpu, zagledal »množico Jehújevih mož«. (2. kra. 9:17) Zelo verjetno je Jehu vzel s seboj kar nekaj vojakov, zato  da bi mu zagotovo uspelo izpolniti svojo nalogo.

Ko je stražar sprevidel, da enega od vozov žene pogumni Jehu, je vzkliknil: »Ta, ki vozi, pa vozi divje.« (2. kra. 9:20) Če je Jehu običajno vozil na podoben način, je zaradi naglice, s katero se je lotil tega poslanstva, gotovo drvel kakor blisk.

Kralj Joram je k Jehuju dvakrat poslal sla, vendar ta ne enemu ne drugemu ni hotel nič razkriti. Potem pa je Jehu prišel do kralja Jorama in njegovega zaveznika Ahazija, Judovega kralja, ki sta bila vsak v svojem vozu. Joram ga je vprašal »Ali prihajaš v miru, Jehú?«, Jehu pa mu je ostro zabrusil: »Kako bi lahko bil mir, dokler je toliko nečistovanja in čaranja tvoje matere Jezabéle?« Ko je Joram to slišal, se je ves prestrašen pognal v beg. Toda Jehu je bil prehiter zanj! Napel je lok in mu s puščico prestrelil srce. Joram se je mrtev zgrudil v svojem vozu. Ahaziju je sicer uspelo pobegniti, vendar ga je Jehu kasneje izsledil in tudi njega dal ubiti. (2. kra. 9:22–24, 27)

Naslednji v Ahabovi hiši, ki naj bi bil pokončan, je bila hudobna kraljica Jezabela. Jehu je zanjo upravičeno rekel, da je »prekleta ženska«. Ko je pridrvel v Jezreel, jo je zagledal, kako gleda skozi okno palače. Brez ovinkarjenja je dvorjanom ukazal, naj jo vržejo skozi okno. To žensko, ki je pokvarila ves Izrael, je nato poteptal s svojimi konji. Kasneje je pokončal še na ducate drugih iz hiše hudobnega Ahaba. (2. kra. 9:30–34; 10:1–14)

Čeprav je misel na nasilje neprijetna, bi morali imeti v mislih, da je v preteklosti Jehova svoje obsodbe izvrševal po svojih služabnikih. V Svetem pismu beremo: »Bog je storil, da je bil za Ahazíja obisk pri Jorámu poguben. Ko je namreč prišel, se je z Jorámom odpravil k Nimšíjevemu vnuku Jehúju, ki ga je Jehova mazilil, da iztrebi Ahábovo hišo.« (2. krn. 22:7) Ko je Jehu dal vreči Joramovo truplo z njegovega voza na Nabotovo posest, je dojel, da se je s tem izpolnila Jehovova obljuba o tem, da bo zahteval kazen za Ahabov umor Nabota. Poleg tega je bilo Jehuju zapovedano, naj maščuje kri Božjih služabnikov, ki jo je prelila Jezabela. (2. kra. 9:7, 25, 26; 1. kra. 21:17–19)

Danes se nihče od Jehovovih služabnikov ne bojuje fizično proti nasprotnikom čistega čaščenja. Bog pravi: »Maščevanje je moje.«  (Heb. 10:30) Vendar morajo krščanski starešine morda ukrepati s podobnim pogumom kakor Jehu in iz občine odstraniti morebitne kvarne vplive. (1. Kor. 5:9–13) In vsi člani občine morajo biti odločeni, da se ne bodo družili z izobčenimi posamezniki. (2. Jan. 9–11)

NI TRPEL, DA BI KDO TEKMOVAL Z JEHOVOM

Kaj je Jehuja vzgibavalo, da je izpolnil svojo nalogo? To je razvidno iz besed, ki jih je izrekel zvestemu Jonadabu: »Pojdi z menoj in boš videl, da ne trpim, da bi kdo tekmoval z Jehovom.« Jonadab je sprejel Jehujevo povabilo, se povzpel na njegov voz in se skupaj z njim odpeljal v Samarijo. Tam je Jehu »ravnal zvijačno, da bi uničil Baalove častilce«. (2. kra. 10:15–17, 19)

Jehu je objavil, da namerava prirediti »veliko žrtvovanje« Baalu. (2. kra. 10:18, 19) »Jehu se je premeteno poigral z besedami,« pravi neki učenjak. Tukaj uporabljeni izraz »na splošno pomeni ‚žrtvovanje‘, vendar pa se lahko uporabi tudi za ‚pomor‘ odpadnikov«. Ker je Jehu hotel, da so prisotni vsi Baalovi častilci, jih je vse sklical v Baalovo hišo in jim naročil, naj oblečejo prepoznavna oblačila. »Ko je Jehú končal darovanje žgalnih daritev,« je ukazal 80 oboroženim možem, naj pomorijo Baalove privržence. Nato je poskrbel, da so Baalovo hišo porušili, kraj, kjer je stala, pa spremenili v stranišča, tako da ni bil primeren za čaščenje. (2. kra. 10:20–27)

Jehu je resda prelil mnogo krvi, vendar Sveto pismo govori o njem kot o pogumnem možu, ki je osvobodil Izrael zatiralske nadvlade kraljice Jezabele in njene družine. Izraelski voditelj bi lahko uspel v tem samo, če bi bil pogumen, odločen in goreč. »Bilo je neprijetno delo in opravljeno je bilo z nepopustljivo temeljitostjo,« piše v nekem biblijskem leksikonu. »Z blažjimi ukrepi se čaščenja Baala v Izraelu verjetno ne bi tako učinkovito zatrlo.«

Brez dvoma lahko vidiš, da razmere od današnjih kristjanov včasih zahtevajo, da kažejo nekatere lastnosti, ki jih je imel Jehu. Kako naj bi se na primer odzvali, če pridemo v skušnjavo, da bi počeli kaj, kar Jehova obsoja? Morali bi jo zavrniti brez odlašanja, pogumno in goreče. Kar se tiče naše vdanosti Bogu, ne trpimo, da bi kdo tekmoval z Jehovom.

TRUDIMO SE ŽIVETI PO JEHOVOVI POSTAVI

Konec te zgodbe je svarilo za nas. Jehu ni odstopil od čaščenja zlatih telet v Betelu in Danu. (2. kra. 10:29) Kako je možno, da je človek, ki je bil videti tako vnet za čisto čaščenje, dopuščal takšno malikovalstvo?

Jehu je morda menil, da je Izraelovo in Judovo kraljestvo treba ločiti v verskem pogledu, zato da bi Izraelovo kraljestvo lahko obdržalo svojo samostojnost. To je skušal enako kakor predhodni izraelski kralji doseči s čaščenjem telet. Toda s tem je pokazal, da ne zaupa v tistega, ki ga je postavil za kralja – v Jehova.

Jehova je pohvalil Jehuja, ker je »ravnal pravilno« in »delal to, kar je prav« v Božjih očeh. Vseeno se Jehu »ni trudil, da bi z vsem svojim srcem živel po postavi Jehova, Izraelovega Boga«. (2. kra. 10:30, 31) Glede na vse drugo, kar je ta mož storil, se ti to morda zdi presenetljivo in žalostno. Vendar nam je to v pouk. Svojega odnosa z Jehovom ne bi nikoli smeli imeti za samoumevnega. Vsak dan se moramo truditi krepiti zvestovdanost do Boga s preučevanjem njegove Besede, s poglobljenim premišljevanjem o prebranem in z iskreno molitvijo k našemu nebeškemu Očetu. Zato se še naprej trudimo z vsem srcem živeti po Jehovovi postavi. (1. Kor. 10:12)

[Okvir na strani 4]

Jehu in posvetna zgodovina

Kritiki pogosto izražajo dvome o tem, ali so ljudje, omenjeni v Svetem pismu, v resnici živeli. Torej, ali obstajajo kakšni posvetni viri, ki omenjajo Jehuja?

Vsaj trije viri iz starodavne Asirije omenjajo tega izraelskega kralja po imenu. Eden od teh domnevno prikazuje Jehuja ali morda katerega od njegovih odposlancev, kako se priklanja asirskemu kralju Salmanasarju III. in mu izroča tribut. Spremni napis se glasi: »Tribut Jehuja (Ia-ú-a), sina Omrija (Hu-um-ri); od njega sem prejel srebro, zlato, zlato skledo saplu, zlat vrč z ozkim dnom, zlate kozarce, zlata vedra, kovinsko posodo, palico za kralja (in) lesen puruhtu [pomen te besede ni znan].« Jehu ni bil dejansko »sin Omrija«, ampak se je ta izraz nanašal na naslednike izraelskega kralja Omrija, verjetno zato, ker je imel velik ugled in je zgradil Izraelovo prestolnico, Samarijo.

Nobenega drugega dokaza ni, da je Jehu res prinesel tribut, kot je to trdil asirski kralj. Vseeno pa je Jehu omenjen trikrat – na nekem stebru, na Salmanasarjevem kipu in v letopisih asirskih kraljev. Ti viri ne puščajo skoraj nobenega dvoma o tem, da je ta biblijska oseba res obstajala.