Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Jehova je moj delež

Jehova je moj delež

 Jehova je moj delež

»Jaz sem tvoj delež in tvoja dediščina med Izraelovimi sinovi.« (4. MOJZ. 18:20)

1., 2. a) Kako je bilo z leviti, ko je bila Obljubljena dežela razdeljena med rodove? b) Kaj je Jehova zagotovil levitom?

ZATEM ko so Izraelci osvojili večino Obljubljene dežele, je Jozue pričel z žrebom razdeljevati zemljo. Pri tem so mu pomagali veliki duhovnik Eleazar in poglavarji rodov. (4. Mojz. 34:13–29) Vsi rodovi so dobili dedno posest, razen Levijevega rodu. (Joz. 14:1–5) Zakaj leviti niso dobili ozemlja, ki bi pripadalo njihovemu rodu, oziroma svojega deleža v Obljubljeni deželi? Ali so jih spregledali?

2 Odgovor najdemo v Jehovovih besedah, namenjenih levitom. Dejstvo, da jih niso spregledali, je poudaril z naslednjimi besedami: »Jaz sem tvoj delež in tvoja dediščina med Izraelovimi sinovi.« (4. Mojz. 18:20) Kakšno čudovito zagotovilo so bile besede »Jaz sem tvoj delež«! Kako bi se počutil, če bi Jehova tebi rekel kaj takšnega? Tvoj prvi odziv bi morda bil: »Ali sem sploh vreden tega, da mi Vsemogočni zagotovi kaj takega?« Morda bi se tudi spraševal: »Ali je Jehova res lahko delež katerega od nepopolnih kristjanov?« Ker ti vprašanji zadevata tebe in tvoje najbližje, si poglejmo, kaj ta Božja izjava pravzaprav pomeni. Tako bomo lažje razumeli, v katerem smislu imajo današnji kristjani za svoj delež Jehova. Če povemo bolj konkretno, Jehova je lahko tudi tvoj delež, ne glede na to, ali upaš na življenje v nebesih ali pa se veseliš življenja na rajski zemlji.

Jehova je poskrbel za levite

3. Zakaj je Bog odbral levite, da bi mu služili?

3 Preden je Jehova dal Izraelcem Postavo, so imeli vlogo duhovnikov družinski poglavarji. Ko pa je Bog priskrbel Postavo, je izbral nekatere iz Levijevega rodu, da bi ves čas služili kot duhovniki in pomočniki. Kako je prišlo do tega? Ko je Bog usmrtil egipčanske prvorojence, je izraelske prvorojence posvetil oziroma jih odbral zase. Zatem je uvedel naslednjo pomembno spremembo, ko je rekel: »Namesto vseh prvorojencev [. . .] jemljem levite izmed Izraelovih sinov.« Ker je bilo iz popisa Izraelcev razvidno, da je levitov manj kot prvorojencev iz drugih rodov, so razliko poravnali z odkupnino. (4. Mojz. 3:11–13, 41, 46, 47) Tako so lahko leviti začeli opravljati službo, ki jim jo je namenil izraelski Bog.

4., 5. a) Kaj je za levite pomenilo to, da je bil njihov delež Bog? b) Kako je Bog poskrbel za levite?

4 Kaj pa je sploh pomenilo to, da so leviti za svoj delež dobili Jehova? Jehova jim je rekel, da bodo namesto  dedne posesti dobili izredno dragoceno nalogo. Njihova dediščina je bila »duhovniška služba«, ki so jo opravljali Jehovu. (Joz. 18:7) Sobesedilo 4. Mojzesove 18:20 pokaže, da zaradi tega niso bili obsojeni na beraško palico. (Beri 4. Mojzesova 18:19, 21, 24.) Leviti naj bi dobili »v dediščino vsako desetino v Izraelu kot povračilo za službo, ki jo opravljajo«. Dobili naj bi deset odstotkov izraelskih pridelkov in mladičev, ki so jih povrgle domače živali. Leviti pa naj bi desetino od vsega, kar so prejeli, »najboljše od vsega«, dali duhovnikom. * (4. Mojz. 18:25–29) Duhovniki so dobili tudi »vse svete prispevke«, ki so jih Izraelovi sinovi prinesli Bogu na njegov kraj čaščenja. Duhovniki so tako imeli vse razloge za to, da so verjeli Jehovu, da bo poskrbel zanje.

5 Videti je, da je po Postavi obstajala še neka druga desetina, ki so jo izraelske družine med vsakoletnimi svetimi zborovanji porabile za hrano in pijačo in za to, kar so si zaželele. (5. Mojz. 14:22–27) Vendar so to desetino ob koncu vsakega tretjega in šestega leta v sedemletnem šabatnem ciklusu namenili revnim in levitom. Zakaj tudi levitom? Ker niso imeli »ne deleža ne dediščine« v Izraelu. (5. Mojz. 14:28, 29)

6. Kje so leviti prebivali glede na to, da v Obljubljeni deželi niso imeli dedne posesti?

6 Morda se sprašuješ: »Kje so leviti prebivali glede na to, da niso dobili zemlje?« Zanje je poskrbel Bog. Dal jim je 48 mest skupaj z okoliškimi pašniki. Sem je spadalo tudi šest zavetnih mest. (4. Mojz. 35:6–8) Tako so leviti imeli kje živeti, kadar niso služili v Božjem svetišču. Jehova je zelo dobro skrbel za tiste, ki so se zanj razdajali. Kako so leviti lahko pokazali, da je Jehova njihov delež? Tako da so bili prepričani, da želi in zmore poskrbeti zanje.

7. Kaj so leviti morali pokazati, da bi bil lahko Jehova njihov delež?

7 Postava za Izraelca, ki ni dajal desetine, ni določevala nobene kazni. Ko ljudstvo ni več upoštevalo zakona o desetini, so duhovniki in leviti trpeli. To se je zgodilo v Nehemijevih dneh. Zato so morali leviti delati na poljih in niso mogli opravljati svoje naloge. (Beri Nehemija 13:10.) Preživetje Levijevega rodu je bilo torej odvisno od tega, ali so Izraelci ubogali Postavo. Duhovniki in leviti pa so morali zaupati v Jehova in v ureditev, po kateri je skrbel zanje.

Posameznika, ki sta imela Jehova za svoj delež

8. Kaj je vznemirjalo levita Asafa?

8 Leviti kot rod so imeli za svoj delež Jehova. Omembe vredno pa je, da so tudi posamezni leviti rekli »Jehova je moj delež«, s čimer so izrazili to, da so vdani Bogu in da se zanašajo nanj. (Žal. 3:24) En tak levit je bil pevec in skladatelj, ki ga bomo poimenovali kar Asaf, čeprav je bil morda le član Asafove hiše, torej levit, ki je bil na čelu pevcev v dneh kralja Davida. (1. krn. 6:31–43) V 73. psalmu beremo, da so Asafa (oziroma enega njegovih potomcev) začeli obhajati dvomi. Zavidal je hudobnim, ki so dobro živeli. Rekel je celo: »Res sem si zaman očistil  srce in roke umil v nedolžnosti.« Očitno je izpred oči izgubil dejstvo, da mu je bila izkazana velika čast, da lahko opravlja to službo; ni več cenil tega, da je Jehova njegov delež. Vznemirjen je bil tako dolgo, dokler ni »vstopil v veličastno Božje svetišče«. (Ps. 73:2, 3, 12, 13, 17)

9., 10. Zakaj je Asaf lahko rekel, da bo Bog za vekomaj njegov delež?

9 Asaf je v svetišču začel na stvari gledati z Božjega zornega kota. Morda se je tudi tebi že kdaj zgodilo kaj podobnega. Morda si nekoliko izgubil izpred oči prednosti, ki ti jih je dal Jehova, in si se pričel osredinjati na to, česa vse nimaš v gmotnem pogledu. Toda ker si preučeval Božjo Besedo in obiskoval krščanske shode, si pričel na stvari gledati tako kakor Jehova. Asaf je dojel, kaj se bo na koncu zgodilo s hudobnimi. Premišljeval je o svojem življenju in prišel do spoznanja, da ga Jehova drži za desnico in ga vodi. Zato mu je lahko rekel: »Na zemlji nimam drugega veselja razen tebe.« (Ps. 73:23, 25) Nato je za Boga dejal, da je njegov delež. (Beri Psalm 73:26.) Čeprav bosta psalmistovo telo in srce nekoč opešala, bo Bog za vekomaj ostal njegov delež. Psalmist je bil prepričan, da ga bo Jehova vedno imel v spominu kot svojega prijatelja. Njegovega zvestega služenja ne bo nikdar pozabil. (Prid. 7:1) To je moralo biti za Asafa zelo pomirjajoče! Zapel je: »Zame pa je dobro, da se bližam Bogu. K Vrhovnemu gospodu Jehovu sem se zatekel.« (Ps. 73:28)

10 Asafu je to, da je Jehova njegov delež, pomenilo več od gmotnih stvari, ki jih je dobival kot levit. V mislih je imel predvsem svojo dragoceno nalogo in odnos z Jehovom, prijateljstvo, ki ga je gojil z Najvišjim. (Jak. 2:21–23) Da tega odnosa ne bi poškodoval, je moral še naprej verjeti v Jehova in mu zaupati. Moral je biti prepričan, da ga bo na koncu nagradil, če bo živel po njegovih merilih. Tudi ti lahko tako zaupaš Vsemogočnemu.

11. Kaj je Jeremija vprašal in kako mu je Jehova odgovoril?

11 Še en levit, ki je rekel, da je Jehova njegov delež, je bil prerok Jeremija. Poglejmo si, kaj je imel v mislih, ko je uporabil ta izraz. Jeremija je živel v Anatotu, levitskem mestu blizu Jeruzalema. (Jer. 1:1) Nekoč je opazil nekaj, kar ga je zbegalo, zato se je vprašal: Zakaj so hudobni uspešni, medtem ko pravični trpijo? (Jer. 12:1) Ko je videl, kaj se dogaja v Jeruzalemu in na Judovem, se ni mogel upreti temu, da se ne bi pritožil Jehovu. Vedel je, da je Jehova pravičen. Jasen odgovor na svoje vprašanje je dobil, ko mu je Jehova naročil, naj ljudem oznani sporočilo o uničenju, in ko je videl, da so se te preroške besede izpolnile. Tisti, ki so ubogali Jehovova navodila, so skladno z Božjo prerokbo za plen dobili svojo dušo, medtem ko so hudobni, ki so bili prej uspešni in se za  ta opozorila niso zmenili, izgubili svoje življenje. (Jer. 21:9)

12., 13. a) Kaj je Jeremija navedlo na to, da je dejal »Jehova je moj delež«, in katero lastnost je pokazal? b) Zakaj so morali biti potrpežljivi vsi izraelski rodovi?

12 Ko je Jeremija kasneje gledal opustošeno domovino, se je počutil, kakor da tava po temi. Bilo je, kakor da bi ga Jehova postavil »v temačne kraje, da bi tam sedel kakor tisti, ki so že dolgo mrtvi«. (Žal. 1:1, 16; 3:6) Jeremija je prigovarjal trmastim rojakom, naj se vrnejo k svojemu nebeškemu Očetu, vendar je njihova hudobija prekoračila vse meje, tako da je Bog moral dopustiti, da sta bila Jeruzalem in Judovo uničena. To je Jeremija navdalo z bolečino, čeprav je sam delal to, kar je prav. Kljub žalosti se je spominjal Božjega usmiljenja in je rekel, da ravno zaradi te Božje lastnosti niso bili »povsem pokončani«. Prav zares, Jehovovo usmiljenje se »vsako jutro [. . .] obnavlja«! Zatem pa je Jeremija dejal: »Jehova je moj delež.« Jehovu je lahko še naprej služil kot njegov prerok. (Beri Žalostinke 3:22–24.)

13 Izraelci 70 let niso živeli v svoji domovini. V tem času je bila povsem zapuščena. (Jer. 25:11) Vendar je Jeremija z besedami »Jehova je moj delež« pokazal, da zaupa Bogu, da bo usmiljen. Zato je tudi imel razlog, da ga je »potrpežljivo čakal«. Ker so vsi izraelski rodovi izgubili svojo dediščino, so morali biti tudi oni tako potrpežljivi kakor prerok. Jehova je bil njihovo edino upanje. Po 70 letih je svojemu ljudstvu omogočil, da se je vrnilo v domovino in mu znova služilo na domačih tleh. (2. krn. 36:20–23)

Tudi drugi so lahko imeli Jehova za svoj delež

14., 15. Kdo poleg levitov je še imel Jehova za svoj delež in zakaj?

14 Ali so prednost služiti Jehovu lahko imeli samo leviti glede na to, da sta bila Asaf in Jeremija iz Levijevega rodu? Nikakor! Tudi mladi David, bodoči Izraelov kralj, je za Boga rekel, da je njegov »delež v deželi živih«. (Beri Psalm 142:nadpis, 1, 5.) Ko je David skomponiral 142. psalm, ni živel niti v palači niti v hiši. Bil je v votlini, ker se je skrival pred sovražniki. Vsaj dvakrat v življenju se je zatekel v votlino – enkrat blizu Adulama, drugič pa v engedski pustinji. Morda je 142. psalm sestavil ravno v eni od njiju.

15 Če je bilo res tako, je Davida takrat preganjal kralj Savel, ki mu je stregel po življenju. David je zbežal v votlino, ki je bila na težko dostopnem mestu. (1. Sam. 22:1, 4) Na tem odročnem kraju se mu je morda zdelo, da ob sebi nima nobenega prijatelja, ki bi ga ščitil in podpiral. (Ps. 142:4) In takrat je klical k Bogu na pomoč.

16., 17. a) Zakaj se je David počutil nemočnega? b) Na koga se je David lahko obrnil po pomoč?

16 David je takrat, ko je sestavljal 142. psalm, najbrž že slišal, kaj je doletelo velikega duhovnika Ahimeleha. Ta je Davidu pomagal, ne da bi vedel, da beži pred Savlom. Ljubosumni kralj Savel je dal Ahimeleha in vso njegovo hišo usmrtiti. (1. Sam. 22:11, 18, 19) David se je čutil odgovornega za njihovo smrt. Počutil se je, kakor da bi sam  ubil duhovnika, kateri mu je pomagal. Če bi bil ti na Davidovem mestu, ali bi se čutil odgovornega za poboj? Davidovo stisko pa je še povečalo to, da si ni mogel odpočiti, saj ga je Savel ves čas neusmiljeno zasledoval.

17 Kmalu zatem je umrl še prerok Samuel, ki je Davida pomazilil za prihodnjega kralja. (1. Sam. 25:1) Zaradi tega se je David morda počutil še bolj nemočnega. Vendar je vedel, na koga se lahko obrne po pomoč – na Jehova. David sicer ni mogel služiti Jehovu tako kakor leviti, bil pa je maziljen za neko drugo nalogo – čez čas naj bi postal kralj Božjega ljudstva. (1. Sam. 16:1, 13) Zato je svoje srce izlil Jehovu in pri njem še naprej iskal vodstvo. Medtem ko se razdajaš v Božji službi, imaš tudi ti lahko in bi tudi moral imeti Jehova za svoj delež in zavetišče.

18. Kako so posamezniki, o katerih smo razpravljali v tem članku, pokazali, da imajo Jehova za svoj delež?

18 Za posameznike, o katerih smo govorili v tem članku, je to, da so imeli Jehova za svoj delež, pomenilo, da so od njega prejeli nalogo. Zaupali so mu, da bo poskrbel za njihove gmotne potrebe, medtem ko mu služijo. Boga so lahko imeli za svoj delež tako leviti kot tudi pripadniki drugih Izraelovih rodov, denimo David. Kako bi tudi ti lahko imel Jehova za svoj delež? O tem bomo razpravljali v naslednjem članku.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 4 Za več podrobnosti o tem, od česa so živeli duhovniki, glej Insight on the Scriptures, 2. zvezek, stran 684.

Kako bi odgovoril?

• V katerem smislu so imeli leviti za svoj delež Jehova?

• S čim so Asaf, Jeremija in David pokazali, da imajo Jehova za svoj delež?

• Katero lastnost potrebuješ, da bi bil lahko Bog tvoj delež?

[Preučevalna vprašanja]

[Poudarjeno besedilo na strani 8]

Leviti niso dobili dedne posesti. Za svoj delež so imeli Jehova, kar pomeni, da so mu imeli čast služiti.

[Slika na strani 7]

V katerem smislu so imeli duhovniki in leviti za svoj delež Jehova?

[Slika na strani 9]

Kaj je pomagalo Asafu, da je še naprej lahko imel Jehova za svoj delež?