Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Prizadevajmo si za mir

Prizadevajmo si za mir

 Prizadevajmo si za mir

»Prizadevajmo [si] za to, kar prispeva k miru.« (RIM. 14:19)

1., 2. Zakaj med Jehovovimi pričami vlada mir?

V DANAŠNJEM svetu je pravi mir težko najti. Celo med ljudmi, ki so iste narodnosti in govorijo isti jezik, pogosto obstajajo verske, politične in socialne pregrade. Nasprotno od tega so Jehovovi častilci enotni kljub temu da izhajajo iz »vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov«. (Raz. 7:9)

2 Mir, ki na splošno obstaja med nami, ni stvar naključja, ampak je predvsem rezultat tega, da smo »v miru z Bogom«. Z Bogom pa smo lahko v miru, ker verujemo v njegovega Sina, čigar prelita kri pokriva naše grehe. (Rim. 5:1; Efež. 1:7) Poleg tega pravi Bog daje svojim zvestovdanim služabnikom svetega duha, katerega sad je tudi mir. (Gal. 5:22) Še en razlog za naš mir in enotnost je to, da nismo »del sveta«. (Jan. 15:19) Ko gre za politična vprašanja, se ne zavzemamo za nobeno stran, ampak ohranjamo nevtralno stališče. Ker smo »svoje meče [. . .] prekovali v lemeže«, ne sodelujemo v državljanskih in mednarodnih vojnah. (Iza. 2:4)

3. Kaj nam mir, ki ga lahko uživamo, omogoča in kaj bomo pregledali v tem članku?

 3 Mir, ki ga lahko uživamo med seboj, zajema veliko več kot to, da svojim bratom in sestram nočemo škodovati. Čeprav so soverniki v občini, ki ji pripadamo, morda iz mnogo etničnih skupin in kultur, ljubimo drug drugega. (Jan. 15:17) Naš mir nam omogoča, da delamo »dobro vsem, še posebej pa tem, s katerimi smo povezani v veri«. (Gal. 6:10) Naš spokojni duhovni raj je zaklad, ki ga želimo varovati. Zato sedaj preglejmo, kako si lahko prizadevamo za mir v občini.

Kadar pride do medsebojnih problemov

4. Kaj lahko storimo, da bi ohranili mir, če smo koga prizadeli?

4 »Vsi mi namreč velikokrat grešimo,« je pisal učenec Jakob. »Če kdo ne greši v besedi, je popoln.« (Jak. 3:2) Zato se med soverniki prej ali slej pojavijo mnenjske razlike in nesporazumi. (Fil. 4:2, 3) Vendar je probleme med posamezniki mogoče rešiti, ne da bi ogrozili mir v občini. Razmisli denimo o nasvetu, ki bi ga morali upoštevati, če ugotovimo, da smo morda koga prizadeli. (Beri Matej 5:23, 24.)

5. Kaj lahko storimo, da bi ohranili mir, če nas kdo prizadene?

5 Kaj, če nas je kdo prizadel? Ali naj bi pričakovali, da bo prišel k nam in se opravičil? V 1. Korinčanom 13:5 za ljubezen piše: »Ne zapisuje si hudega.« Ko nas kdo prizadene, pokažemo, da želimo ohraniti mir, s tem, da mu odpustimo in pozabimo na zadevo, si torej ne zapišemo hudega. (Beri Kološanom 3:13.) Najbolje je, da manjše medsebojne probleme rešujemo na takšen način, saj to prispeva k prijateljskim odnosom s sočastilci in k temu, da imamo notranji mir. Neki modri pregovor pravi, da se človeku šteje v čast, »če spregleda prestopek«. (Preg. 19:11)

6. Kaj bi morali narediti, če se nam zdi, da kakšne krivice, ki nam je bila storjena, ne moremo kar spregledati?

6 Kaj, če se nam zdi, da kakšne krivice, ki nam je bila storjena, ne moremo kar spregledati? Prav gotovo ne bi bilo modro, če bi o tem govorili vsepovprek. S takšnim opravljanjem bi le porušili mir v občini. Kaj bi morali narediti, da bi zadevo rešili mirno? V Mateju 18:15 beremo: »Če se tvoj brat pregreši, pojdi in mu njegovo napako razkrij le med seboj in njim. Če te posluša, si svojega brata pridobil.« Besede iz Mateja 18:15–17 se resda nanašajo na resen greh, vendar bi morali v duhu načela iz 15. vrstice prijazno in na samem pristopiti k tistemu, ki nas je prizadel, in skušati obnoviti prijateljske odnose z njim. *

7. Zakaj bi morali hitro reševati nesoglasja?

7 Apostol Pavel je napisal: »Če se razjezite, nikar ne grešite. Naj se ne zgodi, da bi sonce zašlo, vi pa bi bili še vedno razdraženi, niti ne dajte prostora Hudiču.« (Efež. 4:26, 27) »S tem, ki te toži, hitro urêdi zadeve,« je rekel Jezus. (Mat. 5:25) K prizadevanju za mir torej spada to, da hitro rešujemo medsebojne probleme. Zakaj je to pomembno? Ker s tem preprečimo, da bi nesoglasja prerasla v kaj večjega, podobno kakor zdravljenje prepreči, da bi se okužene rane vnele. Nikoli ne dovolimo, da bi nas ponos, zavist ali pripisovanje prevelike pomembnosti gmotnim rečem odvrnili od tega, da bi nesoglasja začeli reševati čim prej. (Jak. 4:1–6)

 Kadar je vpletenih več ljudi

8., 9. a) Zaradi česa so bili rimski kristjani v prvem stoletju v sporu? b) Kaj je Pavel svetoval kristjanom v Rimu glede njihovega spora?

8 Včasih je v kak spor v občini vpletenih več posameznikov, ne le dva. To se je zgodilo kristjanom v Rimu. Nekateri v občini so očitno zviška gledali na tiste, ki so imeli šibko oziroma bolj občutljivo vest. Takšni posamezniki so druge sodili glede povsem osebnih zadev, kar pa ni bilo prav. Kaj je Pavel v svojem navdihnjenem pismu svetoval občini? (Rim. 14:1–6)

9 Pavel je svetoval posameznikom na obeh straneh spora. Tistim, ki so razumeli, da Mojzesova postava ne velja več, je dejal, naj ne gledajo zviška na sovernike. (Rim. 14:2, 10) Zaradi takšnega stališča bi se lahko spotaknili verniki, ki se jim je upiralo jesti hrano, ki je bila pod Postavo prepovedana. »Nehajte razdirati Božje delo zaradi hrane,« jih je opomnil Pavel. »Dobro je, da ne jeste mesa, ne pijete vina, niti ne počnete česa takega, ob kar bi se vaš brat spotaknil.« (Rim. 14:14, 15, 20, 21) Po drugi strani pa je Pavel kristjanom, ki so imeli občutljivejšo vest, svetoval, naj tistih, ki na stvari gledajo širše, nimajo za nezveste. (Rim. 14:13) Dejal jim je, naj nihče »o sebi ne misli več, kot je treba misliti«. (Rim. 12:3) Pavel je po tem, ko je svetoval sprtima stranema, napisal: »Zato si torej prizadevajmo za to, kar prispeva k miru, in za to, kar je v medsebojno spodbudo.« (Rim. 14:19)

10. Kaj moramo danes narediti pri reševanju sporov, kot so morali v rimski občini v prvem stoletju?

10 Lahko smo prepričani, da so se člani občine v Rimu na Pavlov nasvet dobro odzvali in da so se popravili. Ali naj ne bi tudi danes, če pride med kristjani do nesoglasij, podobno ljubeče rešili spore s tem, da ponižno poiščemo svetopisemske smernice in  jih upoštevamo? Tudi danes morajo morda posamezniki na obeh straneh spora narediti določene spremembe, da bi živeli »v miru med seboj«. (Mar. 9:50)

Ko kdo prosi za pomoč

11. Na kaj bi moral starešina paziti, če želi kristjan govoriti z njim o sporu s sovernikom?

11 Kaj, če želi kristjan govoriti s starešinom o problemu, ki ga ima s kakšnim sorodnikom ali sovernikom? V Pregovorih 21:13 piše: »Kdor si maši ušesa, da ne bi slišal pritoževanja ubožca, bo tudi sam vpil, pa ne bo uslišan.« Starešina si gotovo ne bo mašil ušes, vendar neki drug pregovor svari: »Kdor se prvi zagovarja v svoji pravdi, je videti pravičen, dokler ne pride njegov bližnji in ga izpraša.« (Preg. 18:17) Starešina bi moral prijazno prisluhniti, vendar bi moral pri tem paziti, da se ne bi postavil na stran tistega, ki je prišel k njemu s pritožbo. Potem ko bo do konca poslušal, kar bi mu užaljeni kristjan rad povedal, bo verjetno vprašal, ali se je že pogovoril s tistim, kateri ga je prizadel. Starešina lahko z njim tudi pregleda svetopisemske korake, ki naj bi jih naredil, da bi obnovil mir.

12. Omeni primere, ki pokažejo, kako nevarno se je prenagljeno odzvati, potem ko slišimo pritožbo.

12 Trije svetopisemski primeri nam pokažejo, kako nevarno se je odzvati prenagljeno in le na podlagi tega, kar je povedala ena stran v sporu. Potifar je verjel, ko mu je žena rekla, da jo je Jožef skušal posiliti. Tako zelo se je razjezil, da je dal Jožefa vreči v ječo. (1. Mojz. 39:19, 20) Kralj David je verjel Zibaju, ko je ta dejal, da se je njegov gospodar Mefibošet povezal z Davidovimi sovražniki. »Glej, vse, kar ima Mefibóšet, naj bo tvoje,« je bil Davidov nagli odgovor. (2. Sam. 16:4; 19:25–27) Kralju Artakserksu so sporočili, da Judje obnavljajo jeruzalemsko obzidje in da se nameravajo upreti perzijskemu imperiju. Kralj je temu lažnemu sporočilu verjel, zato je odredil, da se obnova Jeruzalema ustavi. Tako so Judje nehali delati pri Božjem templju. (Ezra 4:11–13, 23, 24) Modro je, da krščanski starešine upoštevajo Pavlov nasvet Timoteju in pazijo, da ne sodijo že vnaprej. (Beri 1. Timoteju 5:21.)

13., 14. a) Česa vse morda ne vemo, ko gre za spore, v katere so vpleteni drugi? b) S čim si lahko pomagajo starešine, da bi izrekli pravilno sodbo glede sovernikov?

13 Tudi kadar je videti, da so znana vsa dejstva v zvezi s sporom, je pomembno imeti v mislih, da »če kdo misli, da si je o čem že pridobil spoznanje, tega še ne pozna tako, kakor bi moral«. (1. Kor. 8:2) Ali res poznamo vse podrobnosti, ki so prispevale k sporu? Ali zares poznamo človeka, ki sta se sprla? Kako zelo pomembno je, da se starešine takrat, ko morajo soditi, ne pustijo zavesti lažem, premetenemu taktiziranju ali govoricam! Od Boga postavljeni Sodnik, Jezus Kristus, sodi pravično. Zanj je bilo napovedano, da »ne bo sodil po tem, kar bo videl z očmi, niti opominjal po tem, kar bo slišal z ušesi«. (Iza. 11:3, 4) Jezusa vodi Jehovov duh. Tudi krščanski starešine se morajo pustiti voditi Božjemu svetemu duhu.

14 Starešine morajo prej, preden izrečejo kakšno sodbo glede sovernikov, moliti za pomoč Jehovovega duha in se zanašati na vodstvo tega duha s tem, da poiščejo smernice v Božji Besedi in publikacijah zvestega in preudarnega sužnja. (Mat. 24:45)

Mir – za vsako ceno?

15. Kdaj bi morali seznaniti starešine z resnim grehom, za katerega smo izvedeli?

15 Kot kristjani smo spodbujeni, naj si prizadevamo za mir. Vendar v Bibliji tudi piše: »Modrost, ki je od zgoraj, je predvsem čista, hkrati pa si prizadeva za mir.« (Jak. 3:17) Prizadevati  si za mir je manj pomembno kot skrbeti za čistost oziroma upoštevati Božja čista moralna merila in ustrezati njegovim pravičnim zahtevam. Če kristjan izve, da je sovernik resno grešil, bi ga moral spodbuditi, da s tem seznani starešine. (1. Kor. 6:9, 10; Jak. 5:14–16) Če prestopnik tega ne stori, bi moral do starešin stopiti kristjan, ki je izvedel za greh. Če tega ne bi storil, ker bi rad ohranil mir z grešnikom, potem bi postal sokriv njegovega prestopka. (3. Mojz. 5:1; beri Pregovori 29:24.)

16. Kaj se lahko naučimo iz Jehujevega srečanja s kraljem Joramom?

16 Neki dogodek iz Jehujevega življenja pokaže, da ima Božja pravičnost prednost pred ohranjanjem miru. Bog je Jehuja poslal, da izvrši Njegovo obsodbo nad hišo kralja Ahaba. Hudobni kralj Joram, sin Ahaba in Jezabele, se je pripeljal v svojem vozu naproti Jehuju in ga vprašal: »Ali prihajaš v miru, Jehú?« Kako mu je Jehu odgovoril? Rekel je: »Kako bi lahko bil mir, dokler je toliko nečistovanja in čaranja tvoje matere Jezabéle?« (2. kra. 9:22) Tedaj je Jehu napel svoj lok in mu s puščico prebodel srce. Starešine morajo posnemati Jehujevo pripravljenost ukrepati. Narobe bi bilo, če bi hoteli ohraniti mir s tem, da bi popustili tistim, ki namerno in brez kesanja grešijo. Neskesane grešnike izobčijo, da bi občina lahko še naprej bila v miru z Bogom. (1. Kor. 5:1, 2, 11–13)

17. Kaj lahko vsak kristjan naredi za to, da bi v občini vladal mir?

17 Pri večini sporov med sokristjani ne gre za resne prestopke, ki bi zahtevali sodno ukrepanje. Zato je veliko bolje, da iz ljubezni pozabimo napake, ki jih storijo drugi. »Kdor zakriva prestopek, išče ljubezni,« pravi Božja Beseda, »kdor pa o tem nenehno govori, ločuje tiste, ki so si blizu.« (Preg. 17:9) Upoštevanje teh besed bo vsem nam pomagalo ohranjati mir v občini in dober odnos z Jehovom. (Mat. 6:14, 15)

Prizadevanje za mir obrodi blagoslove

18., 19. Kako vse nam koristi to, da si prizadevamo za mir?

18 Če si prizadevamo »za to, kar prispeva k miru,« smo bogato blagoslovljeni. Ker se trudimo posnemati Jehovovo ravnanje, smo si z Njim vse bližje. Poleg tega prispevamo k temu, da v našem duhovnem raju vladata mir in enotnost. To, da si prizadevamo za mir v občini, nam prav tako pomaga sprevideti, kako si lahko prizadevamo za mir v stikih s tistimi, ki jim oznanjujemo »dobro novico miru«. (Efež. 6:15) Tako nam je lažje biti blagi do vseh in se »v hudem [. . .] obvladovati«. (2. Tim. 2:24)

19 V mislih imejmo tudi to, da bo nastopilo »vstajenje pravičnih in nepravičnih«. (Apd. 24:15) Ko se bo to uresničilo tukaj na zemlji, bo obujeno v življenje na milijone ljudi različnega porekla, temperamenta in osebnosti, in to iz dolgega časovnega obdobja, ki se razteza »vse od ustanovitve sveta«! (Luk. 11:50, 51) Kako velika prednost bo učiti obujene miroljubnosti! In kako zelo nam bo takrat koristil pouk, ki ga sedaj prejemamo glede miroljubnega ravnanja!

[Podčrtna opomba]

^ odst. 6 Svetopisemske smernice glede tega, kako ravnati, če pride do resnega greha, na primer do obrekovanja ali goljufije, najdeš v Stražnem stolpu, 15. oktober 1999, strani 17–22.

Kaj si se naučil?

• Kaj lahko storimo, da bi ohranili mir, če smo mi koga prizadeli?

• Kaj bi morali storiti, da bi ohranili mir, če je kdo prizadel nas?

• Zakaj ni modro, da se v tujih sporih postavimo na eno ali drugo stran?

• Pojasni, zakaj ne bi smeli miru ohranjati za vsako ceno.

[Preučevalna vprašanja]

[Slika na strani 29]

Jehova ljubi tiste, ki velikodušno odpuščajo drugim.