Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Dobra novica, ki jo potrebujejo vsi

Dobra novica, ki jo potrebujejo vsi

 Dobra novica, ki jo potrebujejo vsi

»Dobra novica [. . .] je pravzaprav Božje močno sredstvo, ki prinaša rešitev.« (RIM. 1:16)

1., 2. Zakaj oznanjuješ »dobro novico o kraljestvu« in katere njene vidike poudariš?

»Z VESELJEM vsak dan govorim z drugimi o dobri novici.« Verjetno se ti je takšna misel že kdaj utrnila oziroma si jo tudi izrekel. Ker si posvečen Jehovov služabnik, veš, kako pomembno je oznanjevati »to dobro novico o kraljestvu«. Mogoče znaš celo na pamet navesti, kaj je Jezus prerokoval o tem našem delu. (Mat. 24:14)

2 Ko oznanjuješ »dobro novico o Božjem kraljestvu«, nadaljuješ delo, ki ga je pričel Jezus. (Beri Luka 4:43.) Ena od reči, ki jih poudariš, je gotovo ta, da bo Bog kmalu posegel v razmere na zemlji. V »veliki stiski« bo naredil konec krivi religiji in z zemlje odstranil hudobijo. (Mat. 24:21) Verjetno govoriš tudi o tem, da bo Božje kraljestvo znova vzpostavilo raj na zemlji, tako da bosta lahko zavladala mir in sreča. »Dobra novica o Božjem kraljestvu« je pravzaprav del dobre novice, ki je bila vnaprej razodeta Abrahamu z besedami: »Po tebi bodo blagoslovljeni vsi narodi.« (Gal. 3:8)

3. Zakaj lahko rečemo, da je apostol Pavel v knjigi Rimljanom dal poudarek dobri novici?

3 Toda ali je možno, da ne dajemo dovolj poudarka pomembnemu vidiku dobre novice, ki jo ljudje potrebujejo? V pismu Rimljanom je apostol Pavel le enkrat uporabil besedo »kraljestvo«, izraz »dobra novica« pa kar 12-krat. (Beri Rimljanom 14:17.) O katerem vidiku dobre novice je Pavel tolikokrat govoril v tej knjigi? Zakaj je ta vidik dobre novice tako zelo pomemben? In zakaj naj bi ga imeli v mislih takrat, ko ljudem na našem področju oznanjujemo »Božjo dobro novico«? (Mar. 1:14; Rim. 15:16; 1. Tes. 2:2)

Kaj so potrebovali kristjani v Rimu

4. O čem je Pavel oznanjeval med svojim prvim priporom v Rimu?

4 Poučno je pregledati, o katerih temah je Pavel razpravljal, ko je bil prvič zaprt v Rimu. Iz Svetega pisma izvemo, da ga je obiskalo večje število Judov in da jim je »temeljito pričeval [1.] o Božjem kraljestvu« ter jim »navajal prepričljive dokaze glede [2.] Jezusa«. S kakšnim uspehom? »Nekateri so njegovim  besedam začeli verjeti, drugi pa ne.« Kasneje je Pavel »prijazno sprejemal vse, ki so prihajali k njemu,« ter jim »oznanjeval [1.] Božje kraljestvo in jih učil [2.] o Gospodu Jezusu Kristusu«. (Apd. 28:17, 23–31) Pavel je več kot očitno usmerjal pozornost na Božje kraljestvo. Toda čemu je še dal poudarek? Nečemu bistvenemu za Kraljestvo – Jezusovi vlogi v Božjem namenu.

5. O kateri dejanski potrebi je Pavel razpravljal v knjigi Rimljanom?

5 Vsi ljudje morajo spoznati Jezusa in pričeti verovati vanj. Pavel je o tej potrebi razpravljal v knjigi Rimljanom. Na začetku je pisal o Bogu, kateremu z vsem srcem opravlja »sveto službo v zvezi z dobro novico o njegovem Sinu«. Dodal je: »Ne sramujem se [. . .] dobre novice; ta je pravzaprav Božje močno sredstvo, ki prinaša rešitev vsakemu, ki veruje.« V nadaljevanju je omenil čas, »ko bo Bog po Kristusu Jezusu sodil to, kar je skrito v ljudeh, v skladu z dobro novico«, ki jo je razglašal. Povedal je še: »Tako sem od Jeruzalema pa vsenaokrog tja do Ilírika temeljito oznanil dobro novico o Kristusu * (Rim. 1:9, 16; 2:16; 15:19) Kaj misliš, zakaj je Pavel kristjane v Rimu opozarjal na Jezusa Kristusa?

6., 7. Kaj lahko rečemo o začetkih občine v Rimu in o ljudeh, ki so ji pripadali?

6 Začetki občine v Rimu nam niso znani. Ali so se Judje in spreobrnjenci, ki so prišli na praznovanje binkošti leta 33 n. št., vrnili v Rim kot kristjani? (Apd. 2:10) Ali pa so resnico ponesli v Rim trgovci in popotniki, ki so bili kristjani? Naj je bilo tako ali drugače, je tamkajšnja občina, ko je Pavel okoli leta 56 n. št. pisal to pismo, že dolgo obstajala. (Rim. 1:8) Kakšni ljudje so bili v tej občini?

7 Nekateri so bili judovskega porekla. Pavel je poslal pozdrave Androniku in Juniju, ki ju je imenoval »sorodnika«, kar je verjetno pomenilo, da sta bila tudi rojaka. V Rimu je bil tudi izdelovalec šotorov Akvila s svojo ženo Priskilo in tudi onadva sta bila Juda. (Rim. 4:1; 9:3, 4; 16:3, 7; Apd. 18:2) Toda številni bratje in sestre, ki jim je Pavel poslal pozdrave, so bili verjetno Nejudje. Nekateri so morda bili »iz cesarjeve hiše«, s čimer bi lahko bili mišljeni cesarjevi sužnji in nižji uradniki. (Fil. 4:22; Rim. 1:5, 6; 11:13)

8. V kakšnem obupnem položaju so bili kristjani v Rimu?

8 Vsak kristjan v Rimu je bil ne glede na svoje poreklo v obupnem položaju in enako je z nami. Pavel se je o tem izrazil takole: »Vsi grešijo in ne dosegajo Božje slave.« (Rim. 3:23) Očitno so vsi, ki so brali to Pavlovo pismo, morali sprevideti, da so grešniki, in pričeti verovati v sredstvo, ki ga je Bog priskrbel za osvoboditev iz tega položaja.

Sprevideti morajo, da so grešniki

9. Na kateri učinek, ki ga ima lahko dobra novica, je opozoril Pavel?

9 Pavel je na začetku pisma Rimljanom opozoril na čudovit učinek, ki ga ima lahko dobra novica, ki jo je ves čas omenjal: »Ne sramujem se [. . .] dobre novice; ta je pravzaprav Božje močno sredstvo, ki prinaša rešitev vsakemu, ki veruje, najprej Judu, pa tudi Grku.« Da, rešitev je bila možna. Toda potrebna je bila vera, kar je Pavel nakazal s citiranjem globoke resnice iz Habakuka 2:4: »Pravični  pa bo živel zaradi vere.« * (Rim. 1:16, 17; Gal. 3:11; Heb. 10:38) Toda kako je dobra novica, ki lahko vodi v rešitev, povezana z dejstvom, da »vsi grešijo«?

10., 11. Zakaj je ideja, omenjena v Rimljanom 3:23, nekaterim ljudem tuja, drugim pa ne?

10 Človek mora najprej priznati, da je grešnik, šele potem si lahko pridobi vero, ki rešuje življenje. Zamisel o grešnosti se ne zdi tuja tistim, ki so odraščali z vero v Boga in vsaj nekoliko poznajo Sveto pismo. (Beri Pridigar 7:20.) Najsibo da se s tem strinjajo ali ne, imajo vsaj neko predstavo o tem, kaj je Pavel mislil z besedami: »Vsi grešijo.« (Rim. 3:23) Vendar utegnemo med oznanjevanjem srečati mnogo ljudi, ki ne razumejo te izjave.

11 V nekaterih deželah ljudje niso vzgojeni v prepričanju, da so se rodili grešni, torej da so podedovali greh. Res je, da se takšen človek verjetno zaveda, da dela napake, da ima kakšne nezaželene lastnosti in da je mogoče naredil kaj slabega. Poleg tega opaža, da so drugi v podobnem položaju. Toda zaradi vzgoje in okolja, v katerem je odraščal, ne razume, zakaj so ljudje, tudi on sam, takšni. Dejansko je tako, da v nekaterih jezikih, če rečeš za koga, da je grešnik, ljudje utegnejo misliti, da hočeš reči, da je ta človek kriminalec ali pa da je prekršil nekaj pravil. Očitno človeku, ki je odraščal v takem okolju, ni lahko dojeti, da je glede na pomen, ki ga je imel Pavel v mislih, v resnici grešnik.

12. Zakaj mnogi ne verjamejo, da so vsi ljudje grešniki?

12 Celo v krščanskih deželah mnogi ne verjamejo, da so grešniki. Zakaj ne? Tudi če gredo občasno v cerkev, menijo, da je biblijsko poročilo o Adamu in Evi zgolj pripovedka ali mit. Drugi odraščajo v ateistični ali agnostični družbi. Ker dvomijo o obstoju Boga, ne vedo, da je Najvišji dal ljudem moralna merila in da neupoštevanje teh meril šteje za greh. V nekem smislu so kakor ljudje iz prvega stoletja, za katere je Pavel rekel, da nimajo »nobenega upanja« in da so »brez Boga v svetu«. (Efež. 2:12)

13., 14. a) Kateri je eden od razlogov, zakaj se tisti, ki ne verjamejo v Boga in se nimajo za grešnike, ne morejo opravičiti? b) Do česa je mnoge pripeljalo to, da ne verjamejo v Boga in v obstoj greha?

13 Pavel je v pismu Rimljanom navedel dva razloga, zakaj družbeno okolje ni moglo biti izgovor ne takrat, pa tudi danes ne. Prvi razlog je ta, da stvarstvo samo priča o obstoju Stvarnika. (Beri Rimljanom 1:19, 20.) To je v skladu z dognanjem, ki ga je Pavel omenil, ko je iz Rima pisal Hebrejcem: »Vsako hišo kdo zgradi, tisti, ki je zgradil vse, pa je Bog.« (Heb. 3:4) Takšno razmišljanje meri na sklep, da obstaja Stvarnik, ki je zgradil oziroma ustvaril celotno vesolje.

14 Torej je Pavel Rimljanom povsem utemeljeno pisal, da se ljudje, ki častijo nežive podobe – tudi staroveški Izraelci – »ne morejo opravičiti«. Isto se lahko reče za tiste, ki se vdajajo nemoralnemu spolnemu početju, ki je v nasprotju z naravnim spolnim občevanjem med moškim in žensko. (Rim. 1:22–27) Pavel je povsem pravilno sklenil,  da so »Judje in Grki [. . .] vsi pod grehom«. (Rim. 3:9)

Notranji glas, ki pričuje

15. Kaj imajo vsi ljudje in iz česa se to vidi?

15 Knjiga Rimljanom razkriva še en razlog, zakaj bi morali ljudje priznati, da so grešniki in da potrebujejo rešitev iz tega obupnega položaja. Pavel je v zvezi z zakonikom, ki ga je Bog dal staroveškim Izraelcem, pisal: »Vsi tisti, ki so grešili in so pod postavo, [. . .] bodo sojeni po postavi.« (Rim. 2:12) V nadaljevanju svoje razprave je opozoril, da pripadniki drugih narodov oziroma etničnih skupin, ki ne poznajo Božjega zakona, pogosto »po naravi izpolnjujejo to, kar je v postavi«. Zakaj na splošno prepovedujejo incest, umor in krajo? Pavel je razkril razlog – imajo vest. (Beri Rimljanom 2:14, 15.)

16. Zakaj to, da ima človek vest, še ne pomeni, da ne bo grešil?

16 Kljub temu si verjetno opazil, da to, da ima človek vest, ki deluje v njem kot priča, še ne pomeni, da bo tudi ravnal v skladu s tem, kar mu vest narekuje. To je razvidno iz primera staroveških Izraelcev. Čeprav jim je Bog dal vest in tudi določne zakone, ki so prepovedovali krajo in prešuštvo, so pogosto ravnali v nasprotju s svojo vestjo in Jehovovo postavo. (Rim. 2:21–23) Bili so dvojno krivi in zato neizpodbitno grešniki, saj niso izpolnjevali Božjih meril in njegove volje. To je močno skrhalo odnos, ki so ga imeli s svojim Stvarnikom. (3. Mojz. 19:11; 20:10; Rim. 3:20)

17. Kaj spodbudnega najdemo v knjigi Rimljanom?

17 Na podlagi tega, kar smo pregledali iz knjige Rimljanom, bi si lahko ustvarili temačno sliko o tem, v kakšnem položaju je človeštvo, torej vsak izmed nas, pred Vsemogočnim. Toda Pavel se ni ustavil pri tem. Citiral je Davidove besede iz Psalma 32:1, 2, ko je zapisal: »Srečni tisti, ki so jim bila njihova nezakonita dejanja oproščena in so jim bili grehi pokriti; srečen tisti človek, ki mu Jehova greha nikakor ne bo prišteval.« (Rim. 4:7, 8) Da, Bog je poskrbel za odpuščanje grehov, ne da bi pri tem kršil svoje pravične zakone.

Dobra novica, osredotočena na Jezusa

18., 19. a) Na kateri vidik dobre novice se je Pavel osredotočil v pismu Rimljanom? b) Kaj moramo sprevideti, če želimo prejeti blagoslove Kraljestva?

18 Ko razmišljaš o tem, kar je Bog omogočil, verjetno rečeš: »To je pa res dobra novica!« S tem pa znova pridemo do tistega vidika dobre novice, ki mu je Pavel dal poudarek v knjigi Rimljanom. Kot smo že omenili, je Pavel pisal: »Ne sramujem se [. . .] dobre novice; ta je pravzaprav Božje močno sredstvo, ki prinaša rešitev.« (Rim. 1:15, 16)

19 Ta dobra novica je bila osredotočena na Jezusovo vlogo pri izpolnitvi Božjega namena. Pavel se je lahko veselil »dneva, ko bo Bog po Kristusu Jezusu sodil to, kar je skrito v ljudeh, v skladu z dobro novico«. (Rim. 2:16) S temi besedami ni pripisoval manj pomembnosti »Kristusovemu in Božjemu kraljestvu« ali temu, kar bo Bog naredil po tem Kraljestvu. (Efež. 5:5) Ne, pokazal je, da moramo, zato da bi živeli in uživali blagoslove pod Božjim kraljestvom, sprevideti dvoje: 1. da smo v Božjih očeh grešniki in 2. zakaj je potrebno verovati v Jezusa Kristusa, da bi nam bili grehi odpuščeni. Ko posameznik dojame in sprejme te vidike Božjega namena ter vidi prihodnost, ki se mu s tem odpira, lahko povsem upravičeno vzklikne: »Da, to je resnično dobra novica!«

20., 21. Zakaj bi pri oznanjevanju morali imeti v mislih dobro novico, ki je poudarjena v knjigi Rimljanom, in kakšne sadove utegne to obroditi?

 20 Ko sodelujemo v krščanski službi, bi vsekakor morali imeti v mislih ta vidik dobre novice. Pavel je govoril o Jezusu, ko je navajal Izaijeve besede: »Nihče, ki veruje vanj, ne bo razočaran.« (Rim. 10:11; Iza. 28:16) Osnovno sporočilo o Jezusu se morda ne zdi tuje tistim, ki poznajo to, kar v Svetem pismu piše o grehu. Toda drugim je to sporočilo nekaj povsem novega, nekaj, kar v njihovi kulturi ni znano oziroma splošno sprejeto. Ko takšni pričnejo verovati v Boga in zaupati Svetemu pismu, jim moramo pojasniti Jezusovo vlogo. Naslednji članek bo obravnaval, kako 5. poglavje pisma Rimljanom razloži ta vidik dobre novice. Verjetno boš videl, da so informacije iz njega koristne za oznanjevanje.

21 V izredno zadovoljstvo nam je pomagati duhovno naravnanim, da razumejo dobro novico, ki je vedno znova omenjena v knjigi Rimljanom – dobro novico, ki »je pravzaprav Božje močno sredstvo, ki prinaša rešitev vsakemu, ki veruje«. (Rim. 1:16) To pa ni vse, doživimo lahko tudi to, da bodo drugi pritrdili besedam, ki jih je Pavel navajal v Rimljanom 10:15: »Kako lepe so noge tistih, ki oznanjajo dobro novico o dobrih rečeh!« (Iza. 52:7)

[Podčrtne opombe]

^ odst. 5 Podobne besedne zveze se pojavljajo tudi v drugih navdihnjenih knjigah. (Mar. 1:1; Apd. 5:42; 1. Kor. 9:12; Fil. 1:27)

^ odst. 9 Pavel je te besede citiral iz grške Septuaginte, v kateri se ubeseditev rahlo razlikuje od hebrejskega besedila.

Ali se spomniš?

• Kateri vidik dobre novice je poudarjen v knjigi Rimljanom?

• Kaj moramo pomagati drugim, da bodo sprevideli?

• Kako je »dobra novica o Kristusu« lahko v blagoslov nam in drugim?

[Preučevalna vprašanja]

[Poudarjeno besedilo na strani 8]

Dobra novica, ki je poudarjena v pismu Rimljanom, je povezana z Jezusovo pomembno vlogo v Božjem namenu.

[Slika na strani 9]

Vsi smo se rodili s smrtonosno hibo – grehom!