Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Premagujmo hudo, tako da obvladujemo svojo jezo

Premagujmo hudo, tako da obvladujemo svojo jezo

 Premagujmo hudo, tako da obvladujemo svojo jezo

»Ne maščujte se, ljubljeni, [. . .] temveč premagujte hudo z dobrim.« (RIM. 12:19, 21)

1., 2. Kako se je na nekem potovanju vedla skupina Prič in s tem dala dober zgled?

SKUPINA 34 Jehovovih prič je z letalom potovala na posvetitev ene od podružnic. Vendar pa je imel njihov let zaradi tehničnih težav zamudo. Za polnjenje rezervoarjev z gorivom je bil predviden enourni postanek. Toda ta ura se je spremenila v 44-urno mučno čakanje na nekem zakotnem letališču brez zadostne hrane in vode ter primernih sanitarij. Mnogi potniki so se razjezili in začeli groziti letališkemu osebju. Bratje in sestre pa so ostali mirni.

2 Ko so Priče končno prispeli na cilj svojega potovanja, se je ravno začel sklepni del posvetitvenega programa. Kljub utrujenosti so ostali še nekaj časa po programu, da so lahko bili v družbi s krajevnimi brati in sestrami. Pozneje so izvedeli, da njihova potrpežljivost in samoobvladanje nista ostala neopažena. Eden od potnikov je letalski družbi rekel: »Če na letalu ne bi bilo tistih 34 kristjanov, bi na letališču izbruhnili nemiri.«

Živimo v svetu, polnem jeze

3., 4. a) Kako jeza vpliva na ljudi in od kdaj je tako? b) Ali bi Kajn lahko obvladal svojo jezo? Pojasni.

3 Zaradi življenjskih pritiskov v sedanji hudobni stvarnosti lahko ljudi začne grabiti jeza. (Prid. 7:7) Jeza pa pogosto pripelje do sovraštva in celo nasilja. Mnoge države so med seboj v vojni, marsikje se bijejo državljanske vojne, v mnogih domovih pa zaradi napetosti v družini prihaja do sporov. Jeza in nasilje imata dolgo zgodovino. Že Kajn, prvi Adamov in Evin sin, je zaradi jeze, ki jo je zanetilo ljubosumje, ubil svojega mlajšega brata Abela. Kajn je to nasilno dejanje storil, čeprav ga je Jehova rotil, naj obrzda svoja čustva, in mu obljubil, da ga bo blagoslovil, če se bo obvladal. (Beri 1. Mojzesova 4:6–8.)

4 Resda je Kajn podedoval nepopolnost, vendar se je lahko sam odločil, kaj bo storil. Svojo jezo bi lahko obvladal. Zato je bil za svoje nasilno dejanje sam odgovoren. Tudi nam se zaradi nepopolnosti ni lahko ogibati jeze in dejanj, ki so posledica tega čustva. Poleg tega v teh »kritičnih časih« povzročajo stres še drugi negativni dejavniki. (2. Tim. 3:1) Na nas denimo lahko čustveno pritiskajo ekonomske težave. Policija in organizacije za pomoč družinam ravno finančno krizo povezujejo s porastom izbruhov jeze in nasilja v družini.

5., 6. Kako gleda na jezo svet, s čimer bi lahko vplival tudi na nas?

5 Za mnoge ljudi, s katerimi prihajamo v stik, je značilno, da »ljubi[jo] sebe«, da so »ošabni« in celo »divji«. Takšnih slabih lastnosti bi se lahko kaj hitro navzeli in bi bili tako bolj nagnjeni k jezi. (2. Tim. 3:2–5) Filmi in televizijske oddaje pogosto hočejo prikazati, da je maščevanje plemenita rešitev problemov, nasilje pa naravni in upravičeni odziv. Tipična filmska zgodba je zasnovana tako, da gledalec komaj čaka na trenutek, ko bo nepridiprav »dobil tisto, kar si zasluži« – ponavadi to pomeni, da ga glavni junak ubije.

6 Takšna propaganda ne spodbuja k temu, da bi ravnali po Božje, temveč da bi se navzeli »duha sveta« oziroma duha njegovega jeznega vladarja, Satana. (1. Kor. 2:12; Efež. 2:2;  Raz. 12:12) Ta duh sicer ugaja nepopolnemu mesu, vendar je v popolnem nasprotju z Božjim svetim duhom in njegovim sadom. Tega, da naj bi se človek maščeval, kadar je izzvan, krščanski nauk vsekakor ne uči. (Beri Matej 5:39, 44, 45.) Kaj bi nam torej lahko pomagalo, da bi še bolje udejanjali Jezusove nauke?

Dober in slab zgled

7. Kaj sta storila Simeon in Levi, ker nista obvladala svoje jeze?

7 V Bibliji je veliko nasvetov o tem, kako obvladovati jezo, pa tudi praktičnih zgledov tega, kaj se lahko zgodi, če jezo obvladujemo, in kaj, če je ne. Razmislimo, kaj se je zgodilo, ko sta se Jakobova sinova Simeon in Levi maščevala nad Sihemom, ker je posilil njuno sestro Dino. Njegovo dejanje ju je »prizadelo in zelo razjezilo«. (1. Mojz. 34:7) Zato sta skupaj s svojimi brati napadla Sihemovo mesto, ga oplenila, ženske in otroke pa odpeljala kot ujetnike. Vsega tega verjetno nista storila le zaradi Dine, ampak tudi zato, ker je bil prizadet njun ponos in ugled. To, kar je Sihem storil Dini, sta občutila kot osebno žalitev in žalitev njunega očeta, Jakoba. Kaj pa si je o njunem ravnanju mislil Jakob?

8. Kaj iz pripovedi o Simeonu in Leviju spoznamo o maščevanju?

8 Dinina nesrečna izkušnja je Jakoba gotovo zelo razžalostila, kljub temu pa je obsodil maščevalnost svojih sinov. Simeon in Levi sta skušala svoje ravnanje še opravičiti, ko sta rekla: »Mar naj se z našo sestro ravna kakor z vlačugo?« (1. Mojz. 34:31) Toda s tem zadeva še ni bila končana, saj je bil Jehova nezadovoljen. Veliko let pozneje je Jakob napovedal, da bodo potomci Simeona in Levija zaradi njune jeze in nasilnega ravnanja razkropljeni med Izraelovimi rodovi. (Beri 1. Mojzesova 49:5–7.) S svojo nenadzorovano jezo sta si nakopala Božje in očetovo neodobravanje.

9. Kdaj se je David komaj izognil temu, da bi dal duška svoji jezi?

 9 Čisto drugače pa je ravnal kralj David. David bi se lahko velikokrat maščeval, vendar se ni. (1. Sam. 24:3–7) Toda nekoč je že skoraj dal duška svoji jezi. Bogat človek po imenu Nabal je vpil na Davidove može in jih ozmerjal, čeprav so ti varovali njegove črede in pastirje. David se je verjetno čutil užaljenega, še zlasti zaradi svojih mož, zato je hotel odgovoriti z nasiljem. Ko je s svojimi možmi že krenil nad Nabala in njegovo hišo, je neki mlad moški o tem, kar se je zgodilo, obvestil Nabalovo preudarno ženo Abigajilo in jo prosil, naj nekaj ukrene. Nemudoma se je z velikim darilom odpravila Davidu naproti. Ponižno se je opravičila za Nabalovo nesramnost in se sklicala na Davidovo bogaboječnost. David se je spametoval in rekel: »Bodi blagoslovljena ti, ki si me danes zadržala, da si nisem nakopal krivde za prelito kri.« (1. Sam. 25:2–35)

Kako naj bi kristjani obvladovali svojo jezo

10. Kako naj bi kristjani gledali na maščevanje?

10 Dogodka v zvezi s Simeonom in Levijem ter Davidom in Abigajilo jasno odkrivata, da Jehova ne mara nebrzdane jeze in nasilja ter da blagoslavlja prizadevanja človeka, ki želi zadeve pomiriti. Apostol Pavel je napisal: »Če je mogoče, bodite, kolikor je od vas odvisno, v miru z vsemi ljudmi. Ne maščujte se, ljubljeni, temveč dajte prostor Božji jezi, saj piše: ‚Maščevanje je moje, jaz bom povrnil, govori Jehova.‘ Ampak, ‚če je tvoj sovražnik lačen, ga nahrani, in če je žejen, mu daj piti, saj mu boš s tem na glavo nasul žerjavico‘. Ne pustite se premagati hudemu, temveč premagujte hudo z dobrim.« (Rim. 12:18–21) *

11. Kako se je neka sestra naučila obvladovati svojo jezo?

11 Pavlovega nasveta ni nemogoče udejanjati. Oglejmo si primer. Neka sestra je starešinu potožila glede svoje nove šefinje. Zanjo je rekla, da je pristranska in neprijazna. Sestra je bila na šefinjo jezna in je hotela pustiti službo. Starešina ji je svetoval, naj ne ukrepa prehitro. Presodil je namreč, da je sestra s svojim jeznim odzivanjem na šefinjino ravnanje stvari samo še poslabšala. (Titu 3:1–3) Poudaril je, da bo morala, četudi si bo našla novo službo, vseeno spremeniti svoj način odzivanja na neprijaznost. Sestri je svetoval, naj upošteva Jezusov nasvet in naj tako, kakor želi, da bi drugi ravnali z njo, sama ravna s šefinjo. (Beri Luka 6:31.) Sestra je rekla, da bo poskusila. In kako se je stvar iztekla? Čez nekaj časa je postala šefinja prijaznejša in se je sestri celo zahvalila za njeno delo.

12. Zakaj so lahko nesoglasja med kristjani še posebej boleča?

12 Morda nas ne preseneti, če do težav pride zaradi koga, ki ni del krščanske občine. Vemo namreč, da lahko zaradi tega, ker živimo v Satanovi stvarnosti, doživimo kaj, kar si nismo zaslužili, in se moramo zato bojevati proti temu, da bi se zaradi hudobnih ljudi razjezili. (Ps. 37:1–11; Prid. 8:12, 13; 12:13, 14) Toda bolečina je lahko veliko hujša, če nam težave povzročijo naši duhovni bratje ali sestre. Neka sestra se spominja: »Pri spoznavanju resnice je bila moja največja ovira sprejeti dejstvo, da Jehovove priče niso popolni.« Ko pridemo iz hladnega sveta, ki mu ni mar za druge, upamo, da bodo vsi v občini drug z drugim ravnali s krščansko prijaznostjo. Zato nas prizadene ali pa razjezi, če vidimo, da je kak sokristjan nepremišljen ali da ravna nekrščansko, še zlasti če ima v občini kakšne prednosti. Morda rečemo: »Kako se lahko kaj takega zgodi med Jehovovim ljudstvom?« Vendar so se takšne stvari dogajale celo med  maziljenimi kristjani v dneh apostolov. (Gal. 2:11–14; 5:15; Jak. 3:14, 15) Kako pa naj bi se odzvali, kadar smo prizadeti?

13. Zakaj bi si morali prizadevati reševati nesoglasja in kako naj bi jih reševali?

13 Sestra, ki smo jo omenili v prejšnjem odstavku, je rekla: »Naučila sem se, da za vsakega, ki me prizadene, molim. To vedno pomaga.« Kot smo že prebrali, nas Jezus uči, naj molimo za tiste, ki nas preganjajo. (Mat. 5:44) Koliko bolj bi torej morali moliti za naše duhovne brate in sestre! Kakor človeški oče želi, da bi njegovi otroci ljubili drug drugega, tako Jehova želi, da bi bili njegovi služabniki na zemlji drug z drugim v dobrih odnosih. Komaj čakamo na čas, ko bomo večno in srečno živeli skupaj v miru. Jehova pa nas uči, naj tako živimo drug z drugim že sedaj. Želi, da sodelujemo pri opravljanju njegovega velikega dela. Zato rešujmo probleme ali pa enostavno spreglejmo napake in pojdimo skupaj naprej. (Beri Pregovori 19:11.) Ne oddaljujmo se od svojih bratov, kadar pride do težav, ampak raje drug drugemu pomagajmo ostati del Božjega ljudstva, varni v objemu Jehovovih »večnih rok«. (5. Mojz. 33:27, Ekumenska izdaja)

To, da smo do vseh blagi, prinaša dobre sadove

14. Kako se lahko bojujemo proti Satanovim razdiralnim vplivom?

14 Satan in demoni nas hočejo ovirati pri širjenju dobre novice, zato si dejavno prizadevajo razbiti srečne družine in občine. Vanje hočejo zasejati spore, saj vedo, da so notranji razdori pogubni. (Mat. 12:25) Da bi se nam uspelo upreti njihovemu hudobnemu vplivu, bi morali ubogati naslednji Pavlov nasvet: »Gospodovemu sužnju pa se ni treba bojevati, ampak mora biti do vseh blag.« (2. Tim. 2:24) Ne pozabimo, da se ne bojujemo »proti krvi in mesu, temveč [. . .] proti hudobnim duhovnim silam v nebeških prostorih«. Da bi  bili v tem boju uspešni, se moramo bojevati z duhovnim orožjem, h kateremu spada tudi »pripravljenost oznanjati dobro novico miru«. (Efež. 6:12–18)

15. Kako bi se morali odzvati na napade, ki jih netijo ljudje zunaj krščanske občine?

15 Zunaj krščanske občine netijo Jehovovi sovražniki zlobne napade na Božje miroljubno ljudstvo. Nekateri od teh sovražnikov napadajo Jehovove priče fizično. Drugi nas obrekujejo po javnih občilih ali na sodnih procesih. Jezus je svojim sledilcem povedal, da se jim lahko zgodi kaj takega. (Mat. 5:11, 12) Kako pa naj bi se na to odzvali? Nikoli ne bi smeli vračati »hudega s hudim«, niti z besedo niti z dejanjem. (Rim. 12:17; beri 1. Petrovo 3:16.)

16., 17. V kakšnem težavnem položaju se je znašla ena od naših občin?

16 Če bomo premagovali »hudo z dobrim«, bomo drugim odlično pričevali, ne glede na to, kaj bi Hudič zgrnil nad nas. Poglejmo si primer. Občina na nekem tihooceanskem otoku je za spominsko slovesnost najela neko dvorano. Ko so za to izvedeli tamkajšnji cerkveni dostojanstveniki, so svojim župljanom rekli, naj se zberejo v tej dvorani k cerkvenemu obredu, in to ravno ob istem času, ko je bila načrtovana spominska slovesnost. Vendar je načelnik policije cerkvenim dostojanstvenikom naročil, da mora biti dvorana pravočasno prazna, da bo na voljo Pričam. Kljub temu pa so dvorano takrat, ko bi morala biti spominska slovesnost, napolnili člani cerkve in začel se je njihov obred.

17 Ko so se policisti že pripravljali, da bi na silo izpraznili dvorano, je k enemu od naših starešin pristopil cerkveni predstojnik in ga vprašal: »Ali imate za ta večer na programu kaj posebnega?« Brat mu je povedal, da imajo spominsko slovesnost, moški pa je odvrnil: »Oh, nisem vedel!« Tedaj pa je eden od policistov vzkliknil: »Saj smo vam to že zjutraj povedali!« Duhovnik se je obrnil k starešinu, se zvito nasmehnil in mu rekel: »Kaj boste pa zdaj storili? Dvorana je polna naših ljudi. Ali jih boste s policijo nagnali ven?« Vse je prekanjeno vodil tako, da bi bili Priče videti kot preganjalci! In kako so se odzvali naši bratje?

18. Kako so se bratje odzvali na izzivanje in kakšne sadove je to obrodilo?

18 Priče so predlagali, da bi imeli spominsko slovesnost potem, ko bodo cerkveni dostojanstveniki končali svoj polurni obred. Obred se je sicer zavlekel, toda ko so člani cerkve zapustili dvorano, se je začela spominska slovesnost. Naslednji dan je vlada sestavila preiskovalno komisijo. Ko je ta pretehtala dejstva, je naložila cerkvi, da mora objaviti, da je bil za nastale težave kriv predstojnik cerkve, ne pa Priče. Komisija se je tudi zahvalila Jehovovim pričam za njihovo potrpežljivo reševanje težave. Ker so se Priče potrudili, da bi bili »v miru z vsemi ljudmi«, je to obrodilo dobre sadove.

19. Kaj še prispeva k miroljubnim odnosom?

19 Miroljubne odnose z drugimi pa lahko ohranjamo tudi s prijetnim govorjenjem. V naslednjem članku bomo pregledali, kaj je prijetno govorjenje in kaj lahko storimo, da bi bil naš govor takšen.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 10 Ko je Pavel omenil »žerjavico«, je imel v mislih staro metodo taljenja rude, pri kateri so rudo segrevali od zgoraj in spodaj, da bi se izločila kovina. Če smo prijazni do tistih, ki so neprijazni, se ti lahko omehčajo in pokažejo svoje dobre lastnosti.

Ali lahko pojasniš?

• Zakaj so ljudje v današnjem svetu tako jezni?

• Iz katerih biblijskih zgledov lahko spoznamo, kakšen je rezultat, če človek nadzira svojo jezo, in kakšen, če je ne nadzira?

• Kako bi se morali odzvati, če nas prizadene sokristjan?

• Kako naj bi se odzvali na napade tistih, ki so zunaj krščanske občine?

[Preučevalna vprašanja]

[Slika na strani 16]

Simeon in Levi ob vrnitvi domov, potem ko sta dala duška svoji jezi.

[Slike na strani 18]

S prijaznostjo lahko druge omehčamo.