Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Marko, »koristen za službo«

Marko, »koristen za službo«

 Marko, »koristen za službo«

V ANTIOHIJSKI občini so sicer imeli nekaj težav, vendar je bilo nesoglasje med apostoloma Pavlom in Barnabom povsem drugačnega značaja. Apostola sta načrtovala misijonarsko potovanje, toda ko sta se pogovarjala o tem, koga bi vzela s seboj, je med njima »prišlo do hudega izbruha jeze«. (Apd. 15:39) Zato sta se razšla in odšla vsak svojo pot. Sprla sta se zaradi tretjega misijonarja – Marka.

Kdo je bil Marko? Zakaj sta se apostola zaradi njega sprla? Zakaj sta imela oba tako močno izoblikovano mnenje? Ali sta ga pozneje spremenila? In kaj se lahko naučimo iz zgodbe o Marku?

Doma v Jeruzalemu

Marko, ki je bil očitno iz bogate judovske družine, je odraščal v Jeruzalemu. V Bibliji je po imenu prvič omenjen v zvezi z zgodnjo krščansko občino. Približno leta 44 n. št. je apostol  Peter, ko ga je Jehovov angel po čudežu osvobodil iz ječe Heroda Agripa I., »odšel v hišo Marije, matere Janeza z vzdevkom Marko, kjer jih je bilo precej zbranih in so molili«. (Apd. 12:1–12) *

Vse torej kaže na to, da se je jeruzalemska občina shajala na domu Markove matere. Dejstvo, da jih je bilo tam »precej zbranih«, nakazuje, da je bila njena hiša velika. Marija je imela služkinjo Rodo, ki je takrat, ko je Peter »potrkal na vhodna vrata«, šla pogledat, kdo je. Iz teh podrobnosti lahko sklepamo, da je bila Marija premožna. In ker beremo, da je bila hiša njena, ne pa moževa, je bila verjetno vdova, Marko pa je bil takrat najbrž še dokaj mlad. (Apd. 12:13)

Med tistimi, ki so se zbrali k molitvi, je bil po vsej verjetnosti tudi Marko. Moral je zelo dobro poznati Jezusove učence in druge, ki so bili priča temu, kar je delal Jezus. In morda je bil ravno Marko tisti pomanjkljivo oblečeni mladenič, ki je sledil Jezusu, potem ko so ga aretirali. Ko so hoteli prijeti tudi njega, je zbežal. (Mar. 14:51, 52)

Prednosti v občini

Na Marka je družba zrelih kristjanov nedvomno dobro vplivala. Duhovno je napredoval in pritegnil pozornost bratov, ki so imeli odgovornosti v občini. Ko sta približno leta 46 n. št. Pavel in Barnaba prispela iz Antiohije v Jeruzalem ter tamkajšnjim bratom in sestram prinesla gmotno pomoč, ker jih je pestila lakota, sta pokazala zanimanje za Marka. Ko sta se zatem vrnila v Antiohijo, sta ga vzela s seboj. (Apd. 11:27–30; 12:25)

Površen bralec bi morda sklenil, da med temi tremi brati ni bilo nobene druge vezi, razen duhovne, in da sta Pavel in Barnaba vzela Marka s seboj samo zaradi njegovih sposobnosti. Toda iz enega od Pavlovih pisem izvemo, da je bil Marko Barnabov bratranec. (Kol. 4:10) To nam lahko pomaga pojasniti nadaljnje dogodke, v katere je bil vpleten Marko.

Približno leto dni potem, ko je Marko prišel v Antiohijo, je sveti duh napotil Pavla in Barnaba na misijonarsko potovanje. Zato sta iz Antiohije krenila proti Cipru, Janeza Marka pa sta vzela s seboj »za pomočnika«. (Apd. 13:2–5) Verjetno je Marko skrbel za praktični del potovanja, zato da sta se apostola lahko osredinila na duhovne reči.

Pavel, Barnaba in Marko so prehodili Ciper po dolgem in počez ter po poti oznanjevali, zatem pa odpluli proti Mali Aziji. Tam pa je Janez Marko sprejel odločitev, s katero je razočaral Pavla. V pripovedi beremo, da ju je Janez takrat, ko so prispeli v Pergo, »zapustil in se vrnil v Jeruzalem«. (Apd. 13:13) Nič pa ne izvemo, zakaj je to storil.

 Nekaj let kasneje so bili Pavel, Barnaba in Marko spet v Antiohiji. Apostola sta se pogovarjala o tem, da bi se odpravila na drugo misijonarsko potovanje, da bi okrepila tiste, ki sta jim oznanjevala na svojem prvem potovanju in so pričeli verovati. Barnaba je hotel vzeti s seboj še bratranca, toda Pavel ni hotel o tem niti slišati, ker ju je ta v preteklosti zapustil. To je privedlo do dogodka, ki smo ga opisali v uvodu. Barnaba je skupaj z Markom odšel na rodni Ciper, Pavel pa se je odpravil proti Siriji. (Apd. 15:36–41) Očitno sta Pavel in Barnaba gledala na Markovo preteklo odločitev zelo različno.

Sprava

Marka je ta dogodek nedvomno razžalostil. Vendar je še naprej zvesto služil drugim. Kakih 11 ali 12 let po neprijetni izkušnji ga znova najdemo v zapisu o zgodnji krščanski občini. In kje? Tam, kjer bi ga najmanj pričakovali – skupaj s Pavlom!

Pavel je med letoma 60 in 61 n. št. iz zapora v Rimu poslal kar nekaj pisem, ki so pozneje postala del Svetega pisma. V pismu Kološanom je napisal: »Pozdravlja vas moj sojetnik Aristárh, pa tudi Marko, Bárnabov bratranec (glede katerega vam je bilo naročeno, da ga prisrčno sprejmite, če pride kdaj k vam) [. . .]. Ti so edini moji sodelavci za Božje kraljestvo; prav ti so mi pomagali in me krepčali.« (Kol. 4:10, 11)

Kakšna sprememba! Marko – nekoč predmet močnega neodobravanja – je sedaj znova cenjen sodelavec. Očitno je Pavel s to omembo v svojem pismu obvestil Kološane, da bo Marko morda prišel k njim. Če jih je obiskal, je prišel v Pavlovem imenu.

Ali je bil Pavel v preteklosti preveč strog do Marka? Ali je Marku koristilo potrebno discipliniranje? Ali pa je bilo obojega po malem? Kakor koli že, njuna sprava priča o tem, da sta bila zrela kristjana. Preteklost sta pustila za seboj in znova pričela sodelovati. Kako izreden zgled za vsakogar, ki je prišel v navzkriž s sokristjanom zaradi drugačnega mnenja!

Marko na potovanjih

Če smo pri branju pozorni na to, kje vse je bil Marko, ugotovimo, da je kar precej potoval. Doma je bil iz Jeruzalema, vendar se je preselil v Antiohijo, od tam pa je odplul na Ciper in v Pergo. Zatem je šel v Rim. Od tam ga je Pavel hotel poslati v Kolose. To pa še ni vse!

Nekje med letoma 62 in 64 n. št. je apostol Peter napisal svoje prvo pismo. V njem je dejal: »Pozdravlja vas ta, ki je v Babilonu, [. . .] pa tudi Marko, moj sin.« (1. Pet. 5:13) Torej je Marko odpotoval v Babilon, da bi služil skupaj z apostolom, ki je dolga leta predtem obiskoval krščanske shode v hiši njegove mame.

Ko je bil Pavel okoli leta 65 n. št. drugič zaprt v Rimu, je v svojem pismu, v katerem je prosil Timoteja, naj pride iz Efeza, še pristavil: »Vzemi Marka in ga pripelji s seboj.« (2. Tim. 4:11) Torej je bil Marko takrat v Efezu. Prepričani smo lahko, da se je odzval na Pavlovo prošnjo in s Timotejem šel v Rim.  Takrat ni bilo tako enostavno potovati, vendar je Marko to rade volje počel.

Še ena velika prednost

Marko pa je imel tudi izjemno prednost, da je po Jehovovem navdihnjenju napisal enega od evangelijev. V drugem evangeliju sicer ni nikjer omenjeno, kdo ga je napisal, vendar naj bi bil glede na najstarejša izročila pisec Marko, vir njegovih informacij pa Peter. Pravzaprav je bil Peter navzoč pri vseh dogodkih, ki jih je v svojem evangeliju opisal Marko.

Strokovnjaki, ki so analizirali Markov evangelij, so prepričani, da ga je napisal za nejudovske bralce, saj je v njem pojasnil številne judovske običaje. (Mar. 7:3; 14:12; 15:42) Prevedel je tudi aramejske besede, ki bi sicer bile nejudovskim bralcem nerazumljive. (Mar. 3:17; 5:41; 7:11, 34; 15:22, 34) Uporabil pa je tudi veliko latinskih izrazov, s katerimi je pojasnil nekaj običajnih grških besed, in navedel vrednost judovskih kovancev v rimskem denarju. (Mar. 12:42SSP) Videti je, da se vse to sklada s starodavnim izročilom, da je Marko napisal svoj evangelij v Rimu.

»Koristen za službo«

Marko pa v Rimu nikakor ni samo pisal evangelija. Spomnimo se, kaj je Pavel napisal Timoteju: »Vzemi Marka in ga pripelji s seboj.« Zakaj pa? »Koristen [mi bo] za službo.« (2. Tim. 4:11)

Ta stavek, v katerem je Marko kronološko zadnjič omenjen v Svetem pismu, nam o Marku pove marsikaj. Nikjer ne moremo prebrati, da je bil kdaj apostol, voditelj ali prerok. Bil je služabnik, torej nekdo, ki je drugim stregel oziroma služil. Apostolu Pavlu bi takrat, ko je napisal te besede – malo pred smrtjo – nedvomno koristila njegova pomoč.

Različni drobci informacij nam povedo, da je bil Marko človek, ki je goreče oznanjeval dobro novico po različnih koncih sveta, človek, ki je z veseljem služil drugim. Ker v težavnih razmerah ni odnehal, je dobil prednosti, ki so mu bile gotovo v veliko zadovoljstvo!

Današnji Božji služabniki smo podobni Marku v tem, da smo odločeni oznanjevati dobro novico o Kraljestvu. Nekateri od nas imamo tako kakor Marko možnost, da se preselimo v druge kraje, celo v tujino, da bi tamkajšnjim ljudem govorili o dobri novici. Čeprav se večina od nas ne more preseliti drugam, pa lahko vsi posnemamo Marka v nekem drugem pomembnem vidiku. Prav kakor si je on izredno prizadeval, da bi služil svojim krščanskim bratom in sestram, tudi mi rade volje praktično pomagamo sokristjanom služiti Bogu. Ker tako ravnamo, smo lahko prepričani, da nas bo Jehova tudi v prihodnje blagoslavljal. (Preg. 3:27; 10:22; Gal. 6:2)

[Podčrtna opomba]

^ odst. 5 Za ljudi tistega časa je bilo običajno, da so imeli vzdevek hebrejskega ali kakega drugega izvora, ki so si ga nadeli sami ali pa kdo drug. Markovo judovsko ime je bilo Johanan, kar je po slovensko Janez. Njegov latinski vzdevek pa je bil Marcus oziroma Marko. (Apd. 12:25)

[Zemljevid/slika na straneh 8, 9]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Nekaj mest, ki jih je obiskal Marko

Rim

Efez

Kolose

Perga

Antiohija (v Siriji)

Ciper

SREDOZEMSKO MORJE

Jeruzalem

Babilon