Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Našel sem pravi smisel življenja

Našel sem pravi smisel življenja

 Našel sem pravi smisel življenja

Pripoveduje Gaspar Martínez

Moja življenjska zgodba je pravzaprav preprosta pripoved o revnem podeželskem fantu, ki si je v mestu pridobil bogastvo. Toda kot boste videli, to bogastvo ni bilo ravno takšno, kot sem pričakoval.

RODIL sem se leta 1930 na sušnem podeželskem področju v pokrajini Rioja na severu Španije. Pri desetih sem moral pustiti šolo, vendar sem se do takrat že naučil brati in pisati. Skupaj s šestimi brati in sestrami sem dneve preživljal na prostem in skrbel za ovce ali pa obdeloval majhne zaplate zemlje.

Ker smo bili revni, so nam postale zelo pomembne gmotne reči. Zavidali smo tistim, ki so imeli več od nas. Vseeno pa je naš škof nekoč pripomnil, da je bila naša vas »od vseh v njegovi škofiji najbolj verna«. Takrat se mu niti sanjalo ni, da bodo sčasoma mnogi zapustili katoliško vero.

V iskanju nečesa boljšega

Poročil sem se z Mercedes, dekletom iz naše vasi. Kmalu zatem sva dobila sina. Leta 1957 sva se z otrokom preselila v bližnje mesto Logroño in sčasoma je za nami prišla vsa moja družina. Kmalu sem ugotovil, da kot delavec brez poklica nimam veliko možnosti za spodoben zaslužek. Spraševal sem se, kje bi lahko izvedel, kaj naj storim. Informacije sem pričel iskati v krajevni knjižnici, čeprav nisem vedel, kaj pravzaprav iščem.

Kasneje sem slišal, da na nekem radijskem programu oglašujejo biblijsko dopisno šolo. Kmalu zatem, ko sem jo končal, je z menoj stopilo v stik nekaj evangeličanov. Po nekajkratnih obiskih njihovega prostora za čaščenje sem lahko med uglednejšimi člani skupine opazil tekmovalnost. Tja se nisem več vrnil in sklenil sem, da so najbrž vse vere enake.

Z oči mi padejo luskine

Leta 1964 se je pri nas doma oglasil mlad moški po imenu Eugenio. Bil je Jehovova priča. Za to vero do tedaj še nisem slišal. Vendar sem se z navdušenjem pričel z njim pogovarjati o Bibliji. Menil sem, da o njej kar precej vem. V pogovoru sem omenil nekaj biblijskih stavkov, ki sem se jih naučil v dopisni šoli. Skušal sem zagovarjati nekatere protestantske nauke, čeprav v resnici v svojem srcu nisem verjel vanje.

Po dveh dolgih pogovorih sem moral priznati, da je Eugenio izvrsten poznavalec Božje  Besede. Osupnilo me je, s kakšno lahkoto je iskal svetopisemske stavke in razlagal, kako se nanašajo na naše življenje, četudi je hodil v šolo še manj časa kakor jaz. Iz Biblije mi je pokazal, da živimo v zadnjih dneh in da bo Božje kraljestvo na zemlji kmalu vzpostavilo raj. Nad tem sem bil ves prevzet. (Ps. 37:11, 29; Iza. 9:6, 7; Mat. 6:9, 10)

Z veseljem sem pričel preučevati Biblijo. Praktično vse, kar sem izvedel, je bilo zame nekaj novega in se je dotaknilo mojega srca. Našel sem upanje, za katero je zares vredno živeti. Moje iskanje se je tako naposled končalo. Kar naenkrat so se mi prizadevanja, da bi si izboljšal družbeni položaj, zazdela nepomembna, krčevito naprezanje, da bi našel primerno zaposlitev, pa je stopilo v ozadje. Če bosta v raju celo bolezen in smrt izginili, koliko bolj druge težave! (Iza. 33:24; 35:5, 6; Raz. 21:4)

O tem sem nemudoma pričel pripovedovati svojim sorodnikom in jim navdušeno pojasnjevati, da Bog obljublja, da bo zemljo spremenil v raj, v katerem bodo lahko zvesti ljudje večno živeli.

Moja družina se oprime biblijske resnice

Nedolgo zatem se nas je kakih ducat sorodnikov odločilo, da se bomo vsako nedeljo popoldan zbrali na stričevem domu in razpravljali o biblijskih obljubah. Vsak teden smo se o tem pogovarjali od dve do tri ure. Ko je Eugenio videl, da se toliko mojih sorodnikov zanima za Biblijo, je poskrbel, da je pričela preučevati vsaka družina posebej.

Nekaj mojih sorodnikov je živelo tudi v majhnem, 120 kilometrov oddaljenem mestu Durango, v katerem ni bilo nobene Priče. Zato sem si tri mesece kasneje vzel nekaj dni dopusta in jih obiskal, da bi jim povedal za svojo novo vero. Tako se nas je vsak večer zbralo kakih deset in pogovarjali smo se vse do zgodnjih jutranjih ur naslednjega dne. Vsi so me z navdušenjem poslušali. Na koncu svojega kratkega obiska sem jim podaril nekaj biblij in biblijske literature. Zatem smo ostali v stiku.

Ko so Priče obiskali Durango – mesto, v katero ni še nikoli stopila noga kakega Pričevalca – so našli 18 ljudi, ki so željno čakali, da bi kdo z njimi pričel preučevati Biblijo. Priče so z veseljem poskrbeli za vse te družine.

Do takrat Mercedes ni pokazala zanimanja za resnico, vendar ne toliko zaradi samih biblijskih naukov kot zaradi strahu pred ljudmi. Takrat je bila v Španiji dejavnost Jehovovih prič prepovedana, zato se je bala, da bodo oblasti izključile najina otroka iz šole in da nas bo družba pričela zavračati. Ko pa je videla, da se celotna družina oprijema biblijske resnice, je tudi sama izrazila željo, da bi preučevala.

V dveh letih se je v znak posvetitve Bogu krstilo 40 članov moje družine in se tako pridružilo Jehovovim pričam. Zares, moja družina je sedaj imela isti cilj in smisel v življenju kakor jaz. Čutil sem, da sem dosegel nekaj resnično dragocenega. Blagoslovljeni smo bili s pravcatim duhovnim bogastvom.

Starejši ko sem, bogatejše je moje življenje

Naslednjih 20 let sem svoje moči namenjal temu, da sem vzgajal najina sinova in pomagal občini v našem kraju. Ko sva z Mercedes prišla v Logroño, mesto s približno 100.000 prebivalci, je bilo tukaj samo kakih 20 Prič. Kmalu so mi zaupali številne odgovornosti v občini.

Potem pa sem pri 56-ih ostal brez službe, saj so nepričakovano zaprli tovarno, v kateri sem delal. Že od nekdaj sem si želel polnočasno služiti, zato sem izkoristil svoje nove okoliščine in postal redni pionir. Pokojnina je bila borna in z njo se ni bilo enostavno preživljati iz meseca v mesec. Vendar je Mercedes prispevala k družinskemu proračunu s tem, da je honorarno čistila. Tako sva nekako  shajala in nama ni nikoli primanjkovalo nujnih življenjskih potrebščin. Še vedno pioniram, žena pa je občasno pomožna pionirka in v oznanjevanju zelo uživa.

Pred nekaj leti je Mercedes pričela redno prinašati revije mladi ženski Merche, ki je v otroštvu preučevala Biblijo. Našo literaturo je brala z zanimanjem in Mercedes je opazila, da v svojem srcu še vedno ceni biblijsko resnico. Nazadnje je Merche sprejela biblijski pouk in pričela dobro napredovati. Njen mož Vicente pa je veliko pil in ni mogel obdržati nobene zaposlitve. Zato je ni mogel finančno podpirati, poleg tega je bil njun zakon zaradi njegove zasvojenosti z alkoholom na tem, da razpade.

Moja žena je predlagala Merche, naj se Vicente pogovori z menoj, in nazadnje je privolil. Po nekaj obiskih je pričel z menoj preučevati Biblijo. Začel se je spreminjati – uspelo mu je, da več dni zapored ni spil nobene alkoholne pijače. Zatem so se takšna obdobja podaljšala na cel teden ali več. Sčasoma je pitje povsem opustil. Njegovo vedenje in videz sta se občutno izboljšala in njegova družina je postala enotna. Sedaj so vsi, tudi njegova žena in hčerka, v izvrstno pomoč majhni občini na Kanarskih otokih, kjer sedaj živijo.

Ko se ozrem v preteklost, vidim smiselno življenje

Čeprav je nekaj sorodnikov, ki so pred mnogimi leti sprejeli biblijsko resnico, sedaj že zaspalo v smrt, je naša družina vedno večja in Bog nas bogato blagoslavlja. (Preg. 10:22NW) S kakšno radostjo me navdaja to, da so praktično vsi, ki so pred 40 leti pričeli preučevati Biblijo skupaj s svojimi otroki in vnuki še vedno zvesti Jehovu!

Okoli sebe imam celo množico sorodnikov, ki so Priče, in mnogi od njih služijo kot starešine, strežni služabniki in pionirji. Moj najstarejši sin skupaj z ženo služi v podružničnem uradu Jehovovih prič v Madridu. Ko sem postal Priča, je bilo v Španiji okoli 3000 Prič. Sedaj nas je več kot 100.000. Polnočasna služba mi prinaša veliko radosti in zelo sem hvaležen Bogu, da mu lahko služim, saj je zaradi tega moje življenje čudovito. Čeprav je moja izobrazba bolj pičla, lahko občasno služim kot nadomestni okrajni nadzornik.

Pred nekaj leti sem odkril, da je moja domača vas praktično zapuščena. Revščina je sčasoma prisilila večino vaščanov, da so zapustili svoja polja in domove ter šli iskat boljše življenje. K sreči si je dobršno število teh ljudi – h katerim spadam tudi sam – pridobilo duhovno bogastvo. Spoznali smo, da ima življenje smisel in da služenje Jehovu osrečuje bolj od vsega drugega na svetu.

[Slika na strani 32]

Skoraj vsi sorodniki brata Martíneza, ki so v resnici.