Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Imejmo isto stališče kakor Kristus

Imejmo isto stališče kakor Kristus

 Imejmo isto stališče kakor Kristus

»Ime[jte] isto stališče, kakršnega je imel Kristus Jezus.« (RIM. 15:5)

1. Zakaj naj bi si prizadevali posnemati Kristusa?

»PRIDITE k meni,« je rekel Jezus Kristus. »Učite [se] od mene, ker sem blage narave in ponižnega srca, in našli boste poživitev svojim dušam.« (Mat. 11:28, 29) Iz tega prisrčnega povabila se jasno vidi, kako ljubeč človek je bil Jezus. Nihče drug nam ne bi mogel biti boljši zgled. Čeprav je bil mogočen Božji sin, je bil sočuten in obziren, še zlasti do trpečih.

2. O katerih Jezusovih značilnostih bomo razpravljali?

2 V tem in naslednjih dveh člankih bomo pregledali, kako si lahko pridobimo in obdržimo isto stališče, kakršno je imel Jezus, ter kako lahko v vsakdanjem življenju pokažemo, da smo privzeli »Kristusov um«. (1. Kor. 2:16) Pri tem se bomo osredinili na pet Jezusovih značilnosti: na blagost in ponižnost, prijaznost, poslušnost Bogu, pogum ter neomajno ljubezen.

Premišljujmo o tem, kako blag je bil Kristus, in ga posnemajmo

3. a) Kako je Jezus nekoč svoje učence poučil o ponižnosti? b) Kako se je Jezus odzval, ko so njegovi učenci pokazali šibkost?

3 Jezus, popoln Božji sin, je prostovoljno prišel na zemljo med nepopolne oziroma grešne ljudi. Nekateri od njih naj bi ga kasneje celo ubili. Vendar ni nikoli izgubil ne radosti ne samoobvladanja. (1. Pet. 2:21–23) Če »pozorno gle[da]mo« Jezusa, bomo lahko tudi mi radostni in obvladani, in to tudi takrat, ko pridejo na dan napake in slabosti drugih. (Heb. 12:2) Jezus je povabil svoje učence, naj se učijo od njega, ko jim je rekel: »Vprezite se v moj jarem skupaj z menoj.« (Mat. 11:29, pdč. op. v Reference Bible) Kakšen pa je bil Jezus, da so se lahko učenci učili od njega? Med drugim je bil z njimi blag in potrpežljiv, čeprav so delali napake. Na večer preden je umrl, jim je umil noge in jih tako nepozabno poučil o tem, da morajo biti »ponižnega srca«. (Beri Janez 13:14–17.) Ko Peter, Jakob in Janez pozneje istega večera niso »bed[eli]«, je sočutno pokazal, da se zaveda njihove šibkosti. »Simon, ali spiš?« je vprašal. »Bedite in molite, da ne boste prišli v skušnjavo. Duh je sicer voljan, toda meso je šibko.« (Mar. 14:32–38)

4., 5. Kako nam Jezusov zgled pomaga, da lažje prenašamo napake drugih?

4 Kako se odzovemo, če je sovernik tekmovalen, če je zlahka užaljen ali pa se počasi odziva na nasvete starešin ter »zvestega in preudarnega sužnja«? (Mat. 24:45–47) Morda se nam ni tako težko sprijazniti s slabimi lastnostmi, kadar jih vidimo pri tistih, ki so del Satanovega sveta, ko pa jih opazimo pri bratih in sestrah, jih utegnemo dosti težje prenašati. Če se ob slabostih drugih zlahka vznejevoljimo, se vprašajmo: »Kako bi bil lahko pri meni še bolj očiten ‚Kristusov um‘?« Skušajmo imeti v mislih, da se Jezus nad svojimi učenci ni razburil niti takrat, ko je bilo videti, da imajo določene duhovne šibkosti.

5 Razmislimo o apostolu Petru. Ko ga je Jezus povabil, naj stopi iz čolna in pride k njemu po vodi, mu je to na začetku uspelo.  Toda ko se je ozrl proti besneči nevihti, se je pričel potapljati. Ali je Jezusa to tako razjezilo, da mu je rekel »Čisto prav ti je! To naj ti bo v pouk.«? Ne! »Takoj [je] iztegnil roko, ga prijel in vprašal: ‚Ti malovernež, zakaj si podvomil?‘« (Mat. 14:28–31) Ali lahko soverniku, ki dozdevno pokaže pomanjkanje vere, tako rekoč podamo roko in mu pomagamo, da si vero okrepi? Jezus nam je s svojim blagim ravnanjem s Petrom priskrbel dober pouk.

6. Kaj je Jezus učil svoje učence glede pomembnosti?

6 Peter pa je bil tudi vedno zraven, ko so se drugi apostoli znova in znova prepirali o tem, kdo od njih je največji. Jakob in Janez sta želela v Kraljestvu sedeti eden na Jezusovi desnici, drugi pa na njegovi levici. Ko so to slišali Peter in drugi apostoli, so bili ogorčeni. Jezus je vedel, da so njegovi učenci imeli napačno stališče zaradi vpliva družbe, v kateri so odraščali. Poklical jih je k sebi in jim dejal: »Vi veste, da narodom njihovi vladarji gospodujejo in da jih imajo velikaši pod oblastjo. Med vami pa ni tako, ampak kdor koli hoče postati med vami velik, mora biti vaš strežnik in kdor koli hoče biti med vami prvi, mora biti vaš suženj.« Zatem je opozoril še na lasten zgled z besedami: »Tako kot tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, temveč da streže in dá svojo dušo kot odkupnino za mnoge.« (Mat. 20:20–28)

7. Kako lahko vsak od nas prispeva k enotnosti v občini?

7 Če bomo premišljevali o Jezusovi ponižnosti, se bomo med brati in sestrami lažje »ved[li] kot majh[ni]«. (Luk. 9:46–48) S tem bomo prispevali k enotnosti. Jehova kot oče velike družine želi, da bi njegovi otroci »složno [. . .] prebiva[li] skupaj« oziroma dobro shajali drug z drugim. (Ps. 133:1) Jezus je molil k svojemu Očetu, da bi bili vsi pravi kristjani enotni, in pojasnil, zakaj to prosi: »Da bi svet spoznal, da si me ti poslal in da si jih ljubil, tako kakor si ljubil mene.« (Jan. 17:23) Naša enotnost je torej eden od razpoznavnih znakov, po katerih nas lahko drugi prepoznajo za Kristusove sledilce. Toda da bi lahko med nami vladala takšna enotnost, moramo na slabosti drugih gledati tako kakor Kristus. On je znal odpuščati in je učil, da nam bo lahko odpuščeno samo, če bomo odpuščali drugim. (Beri Matej 6:14, 15.)

8. Česa se lahko učimo od dolgoletnih Božjih služabnikov?

8 Veliko pa se lahko naučimo tudi, če posnemamo vero tistih, ki si že dolga leta prizadevajo posnemati Kristusa. Kakor Jezus so običajno razumevajoči do slabosti drugih. Naučili so se, da jim krščansko sočutje ne pomaga le »nositi šibkosti tistih, ki niso močni«, temveč tudi prispeva k enotnosti. Poleg tega s svojim sočutnim stališčem spodbujajo celotno občino, da privzema Kristusovo stališče. Svojim bratom in sestram želijo to, kar je želel apostol Pavel sokristjanom v Rimu: »Bog, ki podeljuje zdržljivost in tolažbo, pa naj vam da, da boste med seboj imeli isto stališče, kakršnega je imel Kristus Jezus, da bi lahko enodušno z enimi usti slavili Boga  in Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa.« (Rim. 15:1, 5, 6) Prav zares, s svojim enotnim čaščenjem slavimo Jehova.

9. Zakaj potrebujemo svetega duha, da bi lahko posnemali Jezusa?

9 Jezus je »ponižno srce« povezal z blagostjo, ki je del sadu Božjega svetega duha. Zato ni dovolj, da samo preučujemo Jezusov zgled, ampak potrebujemo tudi Jehovovega svetega duha, saj bomo le tako lahko zares posnemali Jezusa. Boga bi morali v molitvi prositi za njegovega svetega duha in si prizadevati gojiti njegov sad – »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, prijaznost, dobroto, vero, blagost, samoobvladanje«. (Gal. 5:22, 23) Če bomo posnemali Jezusa v ponižnosti in blagosti, bomo ugajali našemu nebeškemu Očetu Jehovu.

Jezus je bil do drugih prijazen

10. Kako je Jezus kazal prijaznost?

10 Tudi prijaznost je del sadu svetega duha. Jezus je z drugimi vedno ravnal prijazno. Vse, ki so iskreno želeli priti v stik z njim, »je prijazno sprejel«. (Beri Luka 9:11.) Kaj se lahko iz tega naučimo? Prijazen človek je prijateljsko razpoložen, nežen, sočuten in ljubezniv. Jezus je bil takšen. Ljudje so se mu smilili, »ker so bili izmučeni in razkropljeni kakor ovce brez pastirja«. (Mat. 9:35, 36)

11., 12. a) Opiši dogodek, v katerem je prišlo do izraza Jezusovo sočutje. b) Kaj se lahko naučimo iz tega zgleda?

11 Jezusa pa sta sočutje in usmiljenje navedli tudi na dejanja. Poglejmo si primer. Neka ženska je dolgih 12 let krvavela. Vedela je, da je po Mojzesovi postavi zaradi svoje bolezni obredno nečista, nečist pa bi postal tudi vsak, ki bi se ga dotaknila. (3. Mojz. 15:25–27) Vendar je bila zaradi tega, kar je slišala o Jezusu in njegovem ravnanju z ljudmi, prepričana, da jo lahko pozdravi in da bo to tudi voljan storiti. Govorila si je: »Če se dotaknem samo njegovih vrhnjih oblačil, bom ozdravela.« Zbrala je pogum, se ga dotaknila in takoj občutila, da je ozdravela.

12 Jezus je začutil, da se ga je nekdo dotaknil, zato se je pričel ozirati okoli sebe, da bi videl, kdo je bil to. Ženska se je najbrž bala, da jo bo pograjal, ker je prekršila Postavo, zato mu je vsa trepetajoča padla pred noge in povedala vse po resnici. Ali je Jezus to ubogo, trpečo žensko oštel? Kje pa! »Hči,« ji je pomirjevalno dejal, »tvoja vera te je ozdravila. Pojdi v miru.« (Mar. 5:25–34) Kako potolažena je morala biti, ko je slišala te prijazne besede!

13. a) V čem se je Jezus tako razlikoval od farizejev? b) Kako je Jezus ravnal z otroki?

13 Kristus v nasprotju s trdosrčnimi farizeji kljub avtoriteti, ki jo je imel, ni drugim nikoli dodajal bremen. (Mat. 23:4) Prav nasprotno, prijazno in potrpežljivo jih je učil Jehovovih poti. Svojim sledilcem je bil srčno naklonjen ter je bil z njimi prav do konca ljubeč in prijazen. Bil jim je pravi prijatelj. (Preg. 17:17; Jan. 15:11–15) Celo otroci so bili v njegovi družbi sproščeni in očitno se je ob njih dobro počutil tudi on. Naj je bil še tako zaposlen, si je za otroke vzel čas. Nekoč so njegovi učenci, ki so se še vedno zdeli sami sebi pomembni tako kakor verski voditelji okoli njih, skušali ljudem preprečiti, da bi k Jezusu prinesli svoje otroke, da bi se jih dotaknil. Jezus z ravnanjem učencev ni bil prav nič zadovoljen. Dejal jim je: »Pustite otročičem, naj pridejo k meni. Ne branite jim, kajti  takšnim pripada Božje kraljestvo.« Nato pa jim je dal otroke za zgled, da bi jih naučil nekaj pomembnega. Rekel jim je: »Resnično vam povem: Kdor Božjega kraljestva ne sprejme kakor majhen otrok, nikakor ne bo prišel vanj.« (Mar. 10:13–15)

14. Kako otrokom koristi, če jim člani občine dobrohotno namenjajo pozornost?

14 Pomislimo za trenutek na to, kako so se nekateri od teh otrok najbrž počutili leta kasneje, ko so se kot odrasli spominjali, da jih je Jezus jemal »v naročje ter jih začel blagoslavljati«. (Mar. 10:16) Danes je podobno. Otroci, ki jim starešine in drugi v občini izkazujejo iskreno in nesebično pozornost, imajo pozneje v življenju nanje tople spomine. Še pomembnejše pa je, da otroci, za katere občina tako pristno skrbi, že od najrosnejših let naprej vidijo, da Jehova podpira svoje ljudstvo s svetim duhom.

Bodimo prijazni v neprijaznem svetu

15. Zakaj ne bi smeli biti presenečeni, da je danes okoli nas vse manj prijaznosti?

15 Mnogi danes menijo, da nimajo časa drugim izkazovati prijaznosti. Zato se Jehovovi služabniki vsak dan v šoli, službi, na poti in na oznanjevanju srečujemo z duhom tega sveta. Zaradi tega utegnemo biti razočarani, vendar nas to ne bi smelo presenečati. Pavel je pod Jehovovim navdihnjenjem vnaprej opozoril, da bodo pravi kristjani v teh kritičnih »zadnjih dneh« imeli opravka z ljudmi, ki bodo »ljubili sebe« in bodo »brez vsakršne naravne naklonjenosti«. (2. Tim. 3:1–3)

16. Kako lahko prispevamo k temu, da v občini vlada prijaznost, kakršno je kazal Jezus?

16 Po drugi strani pa je ozračje v pravi krščanski občini osvežujoče drugačno od tega neprijaznega sveta. K temu zdravemu ozračju lahko vsakdo od nas prispeva s tem, da posnema Jezusa. Kako pa? Mnogi v občini potrebujejo našo pomoč in spodbudo, ker se spoprijemajo z zdravstvenimi problemi in drugimi težkimi okoliščinami. V teh »zadnjih dneh« je takšnih problemov morda iz dneva v dan več, vendar nikakor niso nekaj novega. Zaradi podobnih težav so trpeli že kristjani v biblijskih dneh. Zato bratje in sestre danes potrebujejo praktično pomoč ravno tako, kakor so jo takratni kristjani. Pavel je na primer spodbujal sokristjane, naj »tolaži[jo] potrte duše, podpira[jo] šibke [in naj bodo] potrpežljivi z vsemi«. (1. Tes. 5:14) To pomeni, da mora biti naša prijaznost podprta z deli, tako kakor je bila Kristusova.

17., 18. Kako lahko med drugim posnemamo Jezusovo prijaznost?

17 Kristjani smo dolžni »prijazno spreje[mati]« svoje brate in sestre, torej z njimi ravnati tako, kakor bi Jezus, in se iskreno zanimati tako za tiste, ki jih poznamo že več let, kot tudi za tiste, ki smo jih pravkar spoznali. (3. Jan. 5–8) Kakor Jezus bi morali v izkazovanju  sočutja prevzemati pobudo in na druge vselej vplivati poživljajoče. (Iza. 32:2; Mat. 11:28–30)

18 Vsak od nas je lahko z drugimi prijazen, tako da dejavno kaže, da mu je mar za dobro drugih. Premišljujmo torej o tem, kako vse bi lahko drugim pomagali, in iščimo priložnosti, ko bi zanje dejansko lahko kaj storili. Zatem pa stopimo v akcijo! »V bratoljubju bodite srčno naklonjeni drug drugemu,« je spodbujal Pavel in dodal: »V medsebojnem izkazovanju časti prednjačite.« (Rim. 12:10) To pomeni, da posnemamo Kristusa ter z drugimi ravnamo prijazno in toplo ter se naučimo izkazovati »nehinavsko ljubezen«. (2. Kor. 6:6) Pavel je o takšni krščanski ljubezni dejal: »Ljubezen je potrpežljiva in prijazna. Ljubezen ni ljubosumna, se ne baha, se ne napihuje.« (1. Kor. 13:4) Do svojih bratov in sester nočemo gojiti zamere, temveč ravnamo po tem nasvetu: »Bodite pa drug do drugega prijazni in polni najgloblje sočutnosti ter si velikodušno odpuščajte, kakor je tudi Bog po Kristusu velikodušno odpustil vam.« (Efež. 4:32)

19. Kaj dobrega prinaša krščanska prijaznost?

19 Če si bomo vedno in v vsakršnih okoliščinah prizadevali posnemati Kristusa v prijaznosti, bomo bogato nagrajeni. V občini bo lahko nemoteno deloval Jehovov duh in pomagal njenim članom rojevati dober sad duha. In kadar ravnamo po vzorcu, ki nam ga je dal Jezus, ter pomagamo še drugim tako delati, je naše enotno, radostno čaščenje v veselje samemu Bogu Jehovu. Zato si nenehno prizadevajmo, da bomo kakor Jezus z drugimi ravnali blago in prijazno.

Ali lahko pojasniš?

• Kako je Jezus pokazal, da je »blage narave in ponižnega srca«?

• Kako je Jezus kazal prijaznost?

• Kako lahko v tem nepopolnem svetu kažemo, da smo blagi in prijazni?

[Preučevalna vprašanja]

[Slika na strani 8]

Ali sokristjanu priskočimo na pomoč, če mu oslabi vera, kakor je Petru?

[Slika na strani 10]

Kako lahko pripomoreš k temu, da bi bila občina pristan prijaznosti?