Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Ali bo pomembno, kje bomo, ko bo prišel konec?

Ali bo pomembno, kje bomo, ko bo prišel konec?

 Ali bo pomembno, kje bomo, ko bo prišel konec?

KAJ se bo zgodilo s pravičnimi ljudmi, ko bo Jehova v harmagedonu pokončal današnjo hudobno stvarnost? V Pregovorih 2:21, 22 je zapisan odgovor: »Pošteni bodo prebivali v deželi in brezmadežni ostanejo v njej. Brezbožne pa bodo iztrebili iz dežele in nezveste izpulili iz nje.«

Kako pa bodo »brezmadežni« oziroma »pošteni« takrat lahko ostali na zemlji? Ali bo obstajalo kakšno zavetje, kamor se bodo lahko zatekli? Kje bodo morali biti, ko bo prišel konec? Odgovor na ta vprašanja bomo dobili, ko bomo pregledali štiri svetopisemske pripovedi, ki opisujejo, kako so nekateri ljudje preživeli.

Kraj je bil pomemben

Glede tega, kako sta bila rešena očaka Noe in Lot, lahko v 2. Petrovem 2:5–7 beremo: »[Bog] si ni pomišljal kaznovati starodavnega sveta, temveč je na svet brezbožnih ljudi poslal potop, obvaroval pa Noeta, oznanjevalca pravičnosti, in še sedem drugih. Tudi mesti Sodomo in Gomoro je obsodil, tako da ju je upepelil, s tem pa brezbožnim ljudem postavil vzorec tega, kar naj bi še prišlo, rešil pa je pravičnega Lota, ki ga je hudo težilo razpuščeno vedenje ljudi, ki so kljubovali zakonu.«

Kako je Noe preživel vesoljni potop? Bog mu je rekel: »Konec vsega mesa se je približal predme, zakaj zemlja je polna silovitosti od njih; zato, glej, pokončal jih bom z zemljo vred. Naredi si ladjo iz lesa gofrovega.« (1. Mojz. 6:13, 14) Noe je ubogal Jehovovo zapoved in zgradil barko. Sedem dni pred pričetkom potopa mu je Jehova naročil, naj v barko pripelje živali, nato pa naj gre vanjo še sam skupaj s svojo družino. Sedmega dne so se za njimi zaprla vrata barke in zatem je »lil [. . .] dež na zemljo štirideset dni in štirideset noči«. (1. Mojz. 7:1–4, 11, 12, 16) Noe in njegova družina so se »po vodi rešil[i] na varno«. (1. Pet. 3:20) Preživeli so zato, ker so bili v barki. To je bil edini varni kraj na zemlji. (1. Mojz. 7:19, 20)

Lot pa je prejel malce drugačna navodila. Angela sta mu povedala, kje ne sme biti. Glede njega in njegovih najbližjih sta mu naročila: »Odpelji jih iz kraja [Sodome]! Midva bova namreč ta kraj uničila.« Zbežati so morali »v gorovje«. (1. Mojz. 19:12, 13, 17SSP)

To, kar sta doživela Noe in Lot, dokazuje, da »Jehova [. . .] ve, kako bogovdane ljudi rešiti iz preizkušnje, nepravične pa prihraniti za dan sodbe«. (2. Pet. 2:9) V obeh primerih je bil bistveni dejavnik kraj. Noe se je moral zateči v barko, Lot pa je moral zbežati iz Sodome. Ali Jehova vedno rešuje tako? Ali pa lahko reši pravične, kjer koli že so, ne da bi zato morali kam oditi? Da bi odgovorili na to vprašanje, si poglejmo še dve pripovedi.

Ali je kraj vedno pomemben?

Preden je Jehova v Mojzesovih dneh nad Egipt poslal deseto nadlogo, je Izraelcem zapovedal, naj poškropijo kri pashalne živali po podbojih vrat svojih hiš. Zakaj? »GOSPOD namreč pojde skozi Egipt, da udari  Egipčane; ko bo pa videl kri na naddurju in na obeh podbojih, pojde GOSPOD mimo hišnih duri ter ne dopusti, da bi šel morilec v hiše vaše vas pogubljat.« Tisto noč je »GOSPOD udaril vse prvorojeno v Egiptovski deželi, od prvenca Faraonovega, ki bi bil sedel na njegovem prestolu, do prvenca jetnikovega, ki je bil v ječi, tudi vso prvenščino živali«. Izraelski prvorojenci so bili rešeni, ne da bi morali kam oditi. (2. Mojz. 12:22, 23, 29)

Razmislimo tudi o Rahabi, prostitutki iz Jeriha. Izraelci so se pripravljali na to, da bodo osvojili Obljubljeno deželo. Rahaba je doumela, da za Jeriho ni nobenega upanja, zato je izraelskima oglednikoma povedala, da ljudje v mestu trepetajo od strahu pred bližajočimi se Izraelci. Oglednika je skrila in ju prosila, naj ji prisežeta, da bodo ob zavzetju mesta prizanesli njej in vsej njeni družini. Oglednika sta ji naročila, naj zbere celo družino v svoji hiši, ki je bila na mestnem obzidju. Če bi to hišo zapustili, bi bili uničeni skupaj z drugimi v mestu. (Joz. 2:8–13, 15, 18, 19) Toda kasneje je Jehova dejal Jozuetu, da se bo mestno obzidje podrlo. (Joz. 6:5) Sedaj je bilo videti, da Rahabina hiša, za katero sta oglednika zagotovila, da bo varno zavetje, sploh ni tako varna. Kako bo Rahaba skupaj s svojo družino rešena?

Ko je prišel čas, da Izraelci zavzamejo Jeriho, so pričeli trobiti na rogove in vpiti. »In ko je ljudstvo čulo glas trobente [roga, NW] in zagnalo močan bojni krik,« piše v Jozuetu 6:20, »se je podrlo [začelo rušiti, NW] obzidje na svojem kraju«. Tega ni mogel nadzorovati noben človek. Toda ko je rušilni val dosegel Rahabino hišo, se je rušenje čudežno ustavilo. Jozue je naročil oglednikoma: »Stopita v hišo tiste nečistnice in odpeljita odondod ženo z vsemi njenimi, kakor sta ji prisegla.« (Joz. 6:22) Vsi, ki so bili v Rahabini hiši, so bili rešeni.

Kaj je bilo vselej najpomembnejše?

Kaj se lahko naučimo iz tega, kako so bili rešeni Noe, Lot, Izraelci v Mojzesovih dneh in Rahaba? Kako nam lahko te pripovedi pomagajo do odgovora na vprašanje, ali bo pomembno, kje bomo, ko bo prišel konec te hudobne stvarnosti?

Res je, da je bila za Noeta odrešilna barka. Toda zakaj je bil v njej? Ali ne zato, ker je veroval in bil poslušen? V Bibliji piše: »To stori Noe; vse stori prav tako, kakor mu  je zapovedal Bog.« (1. Mojz. 6:22; Heb. 11:7) Kako pa je z nami? Ali delamo vse, kar nam zapoveduje Bog? Noe je bil tudi »oznanjevalec pravičnosti«. (2. Pet. 2:5) Ali smo mu podobni in goreče oznanjujemo, četudi se ljudje na našem področju ne odzivajo pozitivno?

Lot je ubežal smrti tako, da je zbežal iz Sodome. Bog mu je prizanesel zato, ker je bil v njegovih očeh pravičen človek in ker ga je zelo vznemirjalo razpuščeno vedenje prebivalcev Sodome in Gomore, ki so kljubovali zakonu. Ali tudi nas resnično vznemirja razpuščeno vedenje, ki je danes med ljudmi tako razširjeno? Ali pa smo se na to tako navadili, da nas ne moti več? Ali si po najboljših močeh prizadevamo, da bi bili »brez madeža in najmanjše lise ter v miru«? (2. Pet. 3:14)

Izraelci v Egiptu in Rahaba v Jerihu so bili rešeni zato, ker so ostali v svoji hiši. Da so to storili, so morali verovati in biti poslušni. (Heb. 11:28, 30, 31) Samo predstavljaj si, kako so bile oči članov vsake izraelske družine uprte v njihovega prvorojenca, ko se je pričelo iz ene egipčanske hiše za drugo razlegati »veliko vpitje«! (2. Mojz. 12:30) In samo zamisli si, kako se je Rahabina družina stisnila skupaj, ko je bilo bobnenje obzidja, ki se je rušilo, slišati vse bliže in bliže! Rahaba je morala imeti zares močno vero, da je ubogala in ostala v hiši.

Kmalu bo prišel konec tudi za Satanov hudobni svet. Trenutno še ne vemo, kako bo Jehova zaščitil svoj narod v strašnem »dnevu [svoje] jeze«. (Zef. 2:3) Toda ne glede na to, kje bomo takrat in v kakšnih okoliščinah, smo lahko prepričani, da bo naše preživetje odvisno od naše vere vanj in poslušnosti. Do takrat pa moramo imeti pravo stališče do naših »hramov«, omenjenih v Izaijevi prerokbi.

»Stopi v hrame svoje«

»Pojdi, ljudstvo moje, stopi v hrame svoje in zapri si duri za seboj,« piše v Izaiju 26:20. »Skrij se za malo časa, dokler ne preide jeza.« Ta prerokba se je morda prvič izpolnila leta 539 pr. n. št., ko so Medijci in Perzijci zavzeli Babilon. Perzijec Cir je potem, ko je prišel v mesto, očitno izdal ukaz, naj ljudje ne zapuščajo svojih domov, saj bodo njegovi vojaki ubili vsakogar, ki bi ga zalotili na ulici.

V naših dneh so »hrami« iz te prerokbe morda tesno povezani z več kot 100.000 občinami Jehovovih prič po vsem svetu. Občine imajo v našem življenju pomembno vlogo in tako bo tudi med »veliko stisko«. (Raz. 7:14) Božjemu ljudstvu je naročeno, naj gre v »hrame svoje« in se skrije, »dokler ne preide jeza«. Zato je nujno, da si pridobimo in ohranimo pravi pogled na občino ter da smo trdno odločeni, da bomo z njo ostali tesno povezani. Vzemimo si k srcu naslednjo Pavlovo spodbudo: »Premišljujmo drug o drugem, da bi se spodbujali k ljubezni in dobrim delom. In ne izpuščajmo naših shodov, kakor je to nekaterim v navadi, temveč se med seboj bodrimo, in to tem bolj, čim bolj vidite, da se bliža dan.« (Heb. 10:24, 25)

[Slika na strani 7]

Kaj se lahko naučimo iz tega, kako je Bog v preteklosti reševal ljudi?

[Slika na strani 8]

S čim so morda povezani »hrami« v naših dneh?