Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Jehovov angel postavlja tabor okrog zvestih

Jehovov angel postavlja tabor okrog zvestih

 Jehovov angel postavlja tabor okrog zvestih

PRIPOVEDUJE CHRISTABEL CONNELL

Bili sva tako zatopljeni v to, da bi Christopherju odgovorili na njegova biblijska vprašanja, da nobena od naju ni opazila, kako pozno je že, pa tudi tega ne, da Christopher vztrajno pogleduje skozi okno. Na koncu se je obrnil k nama in dejal: »Sedaj lahko varno odideta.« Pospremil naju je do najinih koles, se poslovil in nama zaželel lahko noč. Kaj tako nevarnega je opazoval?

R ODILA sem se leta 1927 v Sheffieldu (Anglija) kot Christabel Earl. Ker je med drugo svetovno vojno naš dom uničila bomba, so me starši poslali živet k babici, da bi tam dokončala šolanje. V katoliški šoli, ki sem jo obiskovala, sem nune vztrajno spraševala, zakaj je na svetu toliko hudobije in nasilja. Ne one ne drugi verni ljudje mi na to vprašanje niso znali zadovoljivo odgovoriti.

Po drugi svetovni vojni sem se izšolala za medicinsko sestro. Preselila sem se v London in se zaposlila v paddingtonski splošni bolnišnici, vendar sem v mestu videla še več nasilja. Takoj zatem, ko se je moj starejši brat šel bojevat v Korejo, sem bila priča hudemu pretepu, do katerega je prišlo pred bolnišnico. Nihče ni priskočil na pomoč moškemu, ki je bil tako pretepen, da je izgubil vid. Približno takrat sva z mamo pričeli hoditi na spiritistične seanse, vendar nisem bila nič kaj bližje odgovoru na vprašanje, zakaj je na svetu toliko hudobije.

Pričnem preučevati Biblijo

Nekega dne me je obiskal moj najstarejši brat John, ki je postal Jehovova priča. »Ali veš, zakaj se dogaja toliko slabega?« me je vprašal. »Ne,« sem mu odvrnila. Odprl je svojo Biblijo in mi prebral vrstice iz Razodetja 12:7–12. Uvidela sem, da so za zlo na svetu odgovorni predvsem Satan in demoni. Svetoval mi je, naj začnem preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami, in upoštevala sem njegov nasvet. Vendar sem takrat dopustila, da me je strah pred ljudmi odvrnil od tega, da bi se krstila. (Preg. 29:25)

Tudi moja sestra Dorothy je postala Priča. Ko se je s svojim zaročencem Billom Robertsom vrnila z mednarodnega zborovanja v New Yorku (1953), sem jima povedala, da sem preučevala Biblijo. Bill me je vprašal: »Ali si v svoji bibliji preverila vse navedene svetopisemske stavke? Ali si podčrtala odgovore v knjigi?« Ko sem odvrnila, da nisem, mi je rekel: »Potem pa nisi nikoli preučevala! Poišči sestro, ki je s  teboj preučevala, in začni znova!« Približno takrat so me začeli nadlegovati demoni. Spominjam se, da sem prosila Jehova, naj me zaščiti in osvobodi njihovega vpliva.

Pioniranje na Škotskem in Irskem

Krstila sem se 16. januarja 1954, maja se mi je iztekla pogodba v bolnišnici, junija pa sem pričela pionirati. Osem mesecev kasneje so me postavili za posebno pionirko in poslali v Grangemouth na Škotskem. Ko sem oznanjevala na tej odročni dodelitvi, sem občutila, da so Jehovovi angeli »postav[ili] tabor okrog« mene. (Ps. 34:8, SSP [34:7, AC])

Leta 1956 so me povabili, da bi pričela služiti na Irskem. S še dvema sestrama so me dodelili v mesto Galway. Že takoj prvi dan sem na oznanjevanju prišla na dom duhovnika. Nekaj minut kasneje je prispel policist in me skupaj s sestro, ki je bila z menoj, odpeljal na policijsko postajo. Takoj ko je izvedel, kako nama je ime in kje živiva, je odšel k telefonu. Slišali sva ga reči: »Da, Oče, točno vem, kje živita.« Poslal ga je duhovnik! Našega stanodajalca so pregovorili, da nas je odslovil, zato nam je podružnični urad svetoval, naj zapustimo področje. Na železniško postajo smo prišle deset minut prepozno, vendar je bil vlak še vedno tam in neki moški je čakal, da bi se prepričal, ali bomo zagotovo vstopile. To se je zgodilo po samo treh tednih bivanja v Galwayju!

Dodeljene smo bile v Limerick, še eno mesto, v katerem je imela Katoliška cerkev močan vpliv. Drhal je nenehno kričala na nas. Mnoge je bilo strah odpreti vrata. Eno leto pred tem so v sosednjem mestecu Cloonlara pretepli nekega brata. Zato sva bili veseli, da sva spoznali Christopherja, ki sem ga omenila že na začetku. Prosil naju je, naj se vrneva, da bi mu odgovorili na njegova biblijska vprašanja. Med najinim obiskom je vstopil duhovnik in od Christopherja zahteval, naj naju odslovi. Ta pa se mu je uprl in dejal: »Ti ženski sem povabil v svoj dom, poleg tega sta na moja vrata potrkali. Vi pa niste bili povabljeni niti niste potrkali.« Duhovnik je ves jezen odšel.

Ne da bi mi za to vedeli, je zbral veliko skupino moških in ti so pred Christopherjevo hišo čakali na naju. Christopher je vedel, da so sovražno razpoloženi, zato je ravnal tako, kot sem opisala na začetku. Pri sebi naju je zadrževal, dokler se moški niso razšli. Kasneje sva izvedeli, da so bili on in njegova družina kmalu prisiljeni oditi. Preselili so se v Anglijo.

Povabljena v Gilead

Leta 1958 sem se namenila obiskati mednarodno zborovanje v New Yorku, ko sem bila povabljena v 33. razred šole Gilead. Po zborovanju se nisem vrnila domov, temveč sem odšla v Collingwood, v kanadsko zvezno državo Ontario, kjer sem oznanjevala do začetka šolanja na Gileadu leta 1959. Na zborovanju sem spoznala Erica Connella, ki je spoznal resnico leta 1957 in pričel pionirati leta 1958. Od zborovanja naprej sem med pioniranjem v Kanadi in šolanjem na Gileadu od njega vsak dan prejela pismo. Spraševala sem se, kaj bo z nama, ko bom diplomirala.

Šolanje na Gileadu je bil vrhunec mojega življenja. V istem razredu sta bila tudi moja sestra Dorothy in njen mož. Bila sta dodeljena na Portugalsko. Na moje presenečenje pa so mene dodelili na Irsko. Kako zelo razočarana sem bila, da ne bom skupaj s sestro! Enega od učiteljev sem vprašala, ali sem storila kaj narobe. »Ne,« je odgovoril. »S tvojo partnerico Eileen Mahoney sta se strinjali, da gresta kamor koli na svetu,« in sem je nedvomno spadala tudi Irska!

Nazaj na Irsko

Nazaj na Irsko sem prispela avgusta 1959 in bila dodeljena v občino Dun Laoghaire. Eric, ki se je medtem vrnil v Anglijo, je bil zelo zadovoljen, da sem tako blizu njega. Tudi sam je hotel biti misijonar. Ker je bila Irska takrat misijonarsko  področje, je razmišljal, da bi pioniral tam. Preselil se je v Dun Laoghaire in leta 1961 sva se poročila.

Eric se je šest mesecev kasneje hudo ponesrečil z motorjem. Imel je počeno lobanjo in zdravniki niso bili prepričani, ali jim ga bo uspelo rešiti. Po treh tednih so ga odpustili iz bolnišnice in naslednjih pet mesecev sem ga negovala doma, dokler si ni opomogel. Po svojih najboljših močeh sem nadaljevala pionirsko službo.

Leta 1965 sva bila dodeljena v občino z osmimi oznanjevalci v pristaniškem mestu Sligo na severozahodni obali. Tri leta kasneje sva šla v neko drugo majhno občino v Londonderryju, ki leži še bolj na severu. Ko sva se nekega dne vračala z oznanjevanja, je bila čez cesto, ki je vodila do najinega doma, speljana ograja iz bodeče žice. To je bil začetek nemirov na severnem Irskem. Tolpe mladih so sežigale avtomobile. Mesto je bilo že pred tem razdeljeno na protestantsko in katoliško področje. Iti z enega področja na drugo je bilo nevarno.

Življenje in oznanjevanje med nemiri

Kljub nevarnosti sva morala zaradi oznanjevanja hoditi vsepovsod. Znova sva čutila, kakor da bi angeli postavili tabor okrog naju. Kadar so na področju, na katerem sva oznanjevala, izbruhnili izgredi, sva hitro odšla od tam in se vrnila, ko se je vse skupaj umirilo. Ko je nekoč prišlo do izgredov v bližini najinega stanovanja, so na okensko polico prileteli goreči delci iz bližnje trgovine z barvami. Nisva si upala zaspati, saj sva se bala, da bo naš blok zajel ogenj. Zatem ko sva se leta 1970 preselila v Belfast, sva izvedela, da so v trgovino z barvami vrgli bencinsko bombo in da je poleg nje zgorel tudi blok, v katerem sva stanovala.

Nekoč drugič sva s sestro med oznanjevanjem na neki okenski polici opazili nenavadno cev. Šli sva naprej. Čez nekaj minut je eksplodirala. Domačini, ki so prišli iz stanovanj, so mislili, da sva jo medve podtaknili! Sestra, ki je živela v tej soseski, naju je takoj zatem povabila v svoj dom. Njeni sosedje so to imeli za dokaz, da sva nedolžni.

Leta 1971 sva šla v Londonderry, da bi obiskala neko sestro. Ko sva ji povedala, po kateri poti sva prišla in mimo katere barikade sva šla, naju je vprašala: »Ali pri barikadi ni bilo nikogar?« Ko sva ji odgovorila, da so bili, vendar se ni nihče zmenil za naju, je bila osupla. Zakaj? Ker se je nekaj dni predtem zgodilo, da so nekemu zdravniku in policistu zasegli avtomobila in ju sežgali.

Leta 1972 sva se preselila v Cork. Kasneje sva služila v Naasu, nato pa v Arklowu. Navsezadnje sva bila leta 1987 dodeljena v Castlebar, kjer sva še danes. Tukaj sva imela izredno prednost, da sva lahko pomagala pri gradnji kraljestvene dvorane. Leta 1999 je Eric resno zbolel. Vendar sem se z Jehovovo pomočjo in ljubečo podporo občine lahko znova spoprijela s težavami in ga negovala, dokler se mu zdravje ni povrnilo.

Z Ericom sva dvakrat obiskovala Pionirsko šolo. Mož še vedno služi kot starešina. Mene muči hud artritis in zamenjati so mi morali oba kolka in koleni. Čeprav sem se morala spopadati z ostrim verskim nasprotovanjem in preživeti čase hudih političnih in družbenih nemirov, je bil zame eden največjih izzivov to, da nisem več mogla voziti avtomobila. To je bila zares preizkušnja, saj sem s tem izgubila dobršen del neodvisnosti. Občina nama je v veliko pomoč in izredno podporo. Sedaj si pri hoji pomagam s palico, kadar pa grem kam dlje, se peljem z električnim triciklom.

Z Ericom sva v posebni polnočasni službi preživela vsega skupaj več kot 100 let – od tega 98 tukaj na Irskem. Nobenega namena se nimava upokojiti. Ne zanašava se na čudeže, prepričana pa sva, da Jehovovi mogočni angeli »postavlja[jo] tabor okrog« tistih, ki se ga bojijo in mu zvestovdano služijo.