Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Ali naj bi vztrajali pri tem, kar nam je ljubše?

Ali naj bi vztrajali pri tem, kar nam je ljubše?

 Ali naj bi vztrajali pri tem, kar nam je ljubše?

MAJHNA otroka se igrata. Nenadoma eden potegne drugemu iz rok svojo najljubšo igračko in zavpije: »To je moje!« Nepopolni ljudje že od najzgodnejšega otroštva kažemo, da je v nas nekaj sebičnosti. (1. Mojz. 8:21; Rim. 3:23) Poleg tega ta svet spodbuja stališče »najprej jaz«. Če nočemo, da bi nas stlačil v svoj kalup, se moramo močno bojevati, sicer se nam lahko kaj hitro zgodi, da smo drugim v spotiko in da poškodujemo svoj odnos z Jehovom. (Rim. 7:21–23)

Apostol Pavel nas je hotel spodbuditi, da ne bi razmišljali samo o sebi, temveč tudi o tem, kako bomo s svojim ravnanjem vplivali na druge, zato je napisal: »Vse je dovoljeno, toda ni vse koristno. Vse je dovoljeno, toda vse ne izgrajuje.« Nato pa je še dodal: »Ne postanite vzrok za spotiko.« (1. Kor. 10:23, 32) Ko gre torej za zadeve, pri katerih nas mika, da bi vztrajali pri tem, kar nam je ljubše, je modro, da se vprašamo: »Ali sem se pripravljen odreči nekaterim pravicam, kadar gre za mir v občini?  Ali sem pripravljen ravnati po biblijskih načelih tudi takrat, ko mi to najbolj ne ustreza?

Pri izbiri zaposlitve

Večina ljudi meni, da je izbira zaposlitve osebna odločitev, ki zelo malo – če sploh kaj – vpliva na druge ljudi. Toda razmislimo o izkušnji nekega poslovneža iz majhnega mesta v Južni Ameriki. Znan je bil kot hazarder in pijanec. Toda ko je pričel preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami, je duhovno napredoval in se spremenil. (2. Kor. 7:1) Ko je pozneje izrazil željo, da bi pričel oznanjevati z občino, ga je starešina taktno spodbudil, naj razmisli o svojem posvetnem delu. Nekaj časa je bil namreč v mestu največji dobavitelj čistega alkohola – proizvoda z vsestransko uporabo, ki pa so ga v njegovem kraju običajno primešali brezalkoholnim pijačam in pili zgolj zato, da bi se napili.

Moški je uvidel, da bi, če bi oznanjeval po hišah, obenem pa prodajal takšen proizvod, občina prišla na slab glas, poslabšal pa bi se tudi njegov odnos z Jehovom. Čeprav je moral vzdrževati veliko družino, je nehal prodajati alkohol. Odtlej preživlja družino s prodajo papirnatih izdelkov. Ta moški, njegova žena in dva od njunih petih otrok so sedaj krščeni Priče. Dobro novico oznanjujejo goreče in brez zadržkov.

Pri izbiri družbe

Ali je druženje s tistimi, ki niso iste vere kakor mi, enostavno stvar osebne odločitve ali pa imajo pri tem svojo vlogo tudi biblijska načela? Neka sestra je hotela iti na zabavo z mladim moškim, ki ni bil pravi kristjan. Čeprav so jo drugi opozarjali pred nevarnostmi, ki so prežale nanjo, je menila, da ima pravico to storiti in je zato vseeno odšla. Kmalu po prihodu je popila pijačo, v kateri je bilo močno pomirjevalo. Ko se je nekaj ur kasneje zbudila, je ugotovila, da jo je njen tako imenovani prijatelj posilil. (Primerjaj 1. Mojzesova 34:2.)

Čeprav se druženje z neverniki morda ne konča vedno tako tragično kakor v tem primeru, nas Biblija svari: »Kdor hodi z modrimi, postane modrejši; kdor pa se druži z bedaki, se pohujša.« (Preg. 13:20) Nobenega dvoma ni – slaba družba je nevarna! »Razumni vidi hudo ter se skrije, abotni [neizkušeni, NW] pa gredo naprej in morajo trpeti,« piše v Pregovorih 22:3. Tisti, s katerimi se družimo, vsekakor lahko vplivajo na nas in na naš odnos z Bogom. (1. Kor. 15:33; Jak. 4:4)

Pri oblačenju in urejanju

Stili in moda so vsako sezono drugačni. Biblijska načela glede oblačenja in urejanja pa so vedno enaka. Pavel je prigovarjal kristjankam, naj se »lepšajo z urejeno obleko, v vsej skromnosti in zdravem umu«. To načelo prav tako velja za moške. (1. Tim. 2:9) Pavel ni priporočal,  naj se oblačimo v pusta in stroga oblačila, niti ni mislil, da bi morali imeti vsi kristjani enak okus. Kaj pa je hotel reči z besedo skromnost? V nekem slovarju je skromnost definirana kot »nasprotje bahavosti oziroma nečimrnosti, [. . .] dostojnost v oblačenju, govorjenju ali vedenju«.

Moramo se vprašati: »Ali lahko iskreno rečem, da sem skromen, če vztrajam pri svoji pravici in se oblačim tako, da pritegujem pozornost nase? Ali s svojim oblačenjem dajem napačne signale oziroma se ljudje sprašujejo, kakšen človek sem oziroma kakšna so moja moralna merila?« Drugim ne bomo dajali »povoda za spotiko«, če se ne bomo »zanima[li] [. . .] samo zase, ampak tudi za druge«. (2. Kor. 6:3; Fil. 2:4)

V poslovnih zadevah

Ko je v korintski občini prišlo do resnih problemov zaradi napačnega ravnanja oziroma goljufanja, jim je Pavel napisal: »Zakaj rajši ne pustite, da se vam dela krivica? Zakaj rajši ne pustite, da se vas ogoljufa?« Pavel je svetoval kristjanom, naj se raje nečemu odpovejo, kakor pa da se z bratom tožijo na sodišču. (1. Kor. 6:1–7) Neki brat v Združenih državah Amerike si je ta opomin vzel k srcu. Imel je drugačno mnenje od svojega delodajalca, ki je bil prav tako Priča, glede tega, koliko denarja mu dolguje delodajalec. Brata sta upoštevala svetopisemske smernice, zato sta se znova in znova sestala, da bi našla skupno rešitev, vendar vse brez uspeha. Navsezadnje sta težavo predložila »občini«, ki jo zastopajo krščanski starešine. (Mat. 18:15–17)

Na žalost se zadeva kljub temu ni rešila. Zaposleni se je po številnih molitvah odločil, da se bo odpovedal večini denarja, za katerega je menil, da mu pripada. Zakaj? Kasneje je povedal: »To nesoglasje me je oropalo veselja in mi jemalo veliko dragocenega časa, ki bi ga lahko uporabil za teokratične dejavnosti.« Potem ko je sprejel to odločitev, je znova občutil, da se mu vrača veselje in da ga Jehova pri služenju blagoslavlja.

Tudi v majhnih rečeh

To, da ne vztrajamo pri tem, kar nam je ljubše, pa prinaša blagoslove tudi takrat, ko gre za manjše reči. Neka zakonca, pionirja, sta prvi dan območnega zborovanja prispela na zborovalno mesto dokaj zgodaj in si poiskala sedeža, ki sta jima ustrezala. Med pričetkom programa je na poln stadion prihitela velika družina z več otroki. Ko sta zakonca opazila, da se družinski člani razgledujejo naokoli, da bi našli dovolj sedežev, sta jim odstopila svoja sedeža. Tako je lahko cela družina sedela skupaj. Nekaj dni po zborovanju sta pionirja od družine prejela zahvalno pismo. V pismu so pojasnili, da jim je bilo hudo, ker so zamudili pričetek zborovanja. Toda zaradi njune prijaznosti se je njihova žalost kmalu razblinila, nadomestila pa sta jo veselje in hvaležnost.

Zato bodimo takrat, ko se nam ponudi priložnost, pripravljeni dati dobro drugih pred svoje lastno. Z ljubeznijo, ki »ne išče svojih koristi«, prispevamo k miru v občini in z bližnjimi. (1. Kor. 13:5) Najpomembnejše pa je, da bomo s tem ohranili svoje prijateljstvo z Jehovom.

[Slika na strani 20]

Ali si se pripravljen odreči svojim pravicam, ko gre za izbiro oblačil?

[Slika na straneh 20, 21]

Ali si pripravljen sestri oziroma bratu odstopiti svoj sedež?