Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Prizadevajmo si »za tistim, kar prispeva k miru«

Prizadevajmo si »za tistim, kar prispeva k miru«

 Prizadevajmo si »za tistim, kar prispeva k miru«

NA NOVO asfaltirana cesta je videti trdna in odporna proti poškodbam. Sčasoma pa se lahko na njej pojavijo razpoke in luknje. Nujno jo je treba obnoviti, da bi bila varna in da bi ostala v dobrem stanju.

Podobno se lahko naši medsebojni odnosi včasih skrhajo in morda celo v njih zazija kakšna razpoka. Apostol Pavel je opozoril, da kristjani v Rimu niso bili vedno složni. Sokristjanom je svetoval: »Prizadevajmo [si] za tistim, kar prispeva k miru, in za tistim, kar je v medsebojno spodbudo.« (Rim. 14:13, 19) Zakaj je nujno, da si prizadevamo »za tistim, kar prispeva k miru«? Kako si lahko pogumno in uspešno prizadevamo za mir?

Zakaj naj bi si prizadevali za mir?

Če na cesti pride do majhnih razpok in se jih ne zadela, lahko iz njih nastanejo nevarne luknje. Podobno je z osebnimi nesoglasji. Če se jih ne razreši, je to lahko pogubno. Apostol Janez je napisal: »Če kdo reče ‚Ljubim Boga‘, pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, katerega vidi, ne more ljubiti Boga, katerega ne vidi.« (1. Jan. 4:20) Kristjan bi lahko zaradi nerešenega osebnega nesoglasja navsezadnje pričel sovražiti svojega brata.

Jezus Kristus je pokazal, da Jehova ne sprejema našega čaščenja, če nismo v miru z drugimi. Svoje učence je poučil: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat nekaj proti tebi, pusti svoj dar tam, pred oltarjem, in odidi. Najprej se s svojim bratom spravi, nato pa se vrni in daruj svoj dar.« (Mat. 5:23, 24) Da, za mir bi si morali prizadevati predvsem zato, ker želimo ugajati Bogu Jehovu. *

Neki dogodek, ki se je zgodil v filipski občini, osvetli še en razlog, zakaj naj bi si prizadevali za mir. Med krščanskima sestrama Evodijo in Sintiho je prišlo do spora, o katerem iz Biblije ne izvemo podrobnosti in ki je očitno pričel kaliti mir celotne občine. (Fil. 4:2, 3) Za nerešena osebna nesoglasja lahko hitro izvedo drugi. Ker želimo v občini  ohraniti ljubezen in enotnost, si prizadevamo za mir s soverniki.

»Srečni tisti, ki delajo za mir,« je dejal Jezus. (Mat. 5:9) Prizadevanje za mir prinaša veselje in zadovoljstvo. Poleg tega mir pripomore k zdravju. Biblija to potrjuje, ko pravi: »Srce mirno je življenje vsemu telesu.« (Preg. 14:30) Po drugi strani pa je lahko pestovanje zamere nevarno, saj imamo tako več možnosti, da zbolimo.

Večina kristjanov se strinja, da si moramo prizadevati za mir. Toda morda se sprašuješ: Kako naj rešim osebno nesoglasje? Preiščimo svetopisemska načela, ki nas lahko pri tem vodijo.

Miren pogovor obnovi skaljeni mir

Manjše razpoke v asfaltu je pogosto mogoče popraviti tako, da se poškodovano mesto prekrije. Ali tudi mi lahko oprostimo in pokrijemo manjše spodrsljaje svojih bratov? Najbrž bomo tako rešili večino osebnih nesoglasij, saj je apostol Peter napisal, da »ljubezen pokriva množico grehov«. (1. Pet. 4:8)

Včasih pa je problem videti tako resen, da ga ne moremo kar spregledati. Razmisli, kaj se je zgodilo Izraelcem kmalu zatem, ko so se naselili v Obljubljeni deželi. Preden so »sinovi Rubenovi in sinovi Gadovi in polovica Manasejevega rodu« šli čez Jordan, so postavili »velik in očiten oltar«. Drugi izraelski rodovi so bili prepričani, da je bil oltar namenjen malikovanju, in jim tega dejanja niso mogli kar spregledati. Pripravili so se, da jih bodo napadli. (Joz. 22:9–12)

Nekateri Izraelci so morda menili, da imajo že dovolj dokazov napačnega ravnanja in da bi bilo žrtev manj, če bi napadli brez opozorila. Vendar se ti rodovi zahodno od Jordana niso hoteli prenagliti. Poslali so delegate, da bi se o problemu pogovorili. Svoje brate so vprašali: »Kakšna je to nezvestoba, ki ste jo zagrešili proti Izraelovemu Bogu, ko ste se odvrnili danes, da ne bi hodili za GOSPODOM?« Rodovi, ki so zgradili oltar, pravzaprav niso ravnali nezvesto. Toda kako se bodo odzvali na takšno obtožbo? Ali se bodo nad tožniki znesli oziroma se z njimi ne bodo hoteli pogovarjati? Obtoženi rodovi so odgovorili prijazno ter jasno povedali, da jih je k temu dejanju pravzaprav spodbudila želja, da bi služili Jehovu. Zaradi takega odziva so ohranili svoj odnos z Bogom in rešili mnoga življenja. Z mirnim pogovorom so zadevo razčistili in obnovili skaljeni mir. (Joz. 22:13–34)

Drugi Izraelci so ravnali modro, ker so se z Rubenovim in Gadovim rodom ter s polovico Manasejevega rodu še pred kakršnim koli ukrepanjem o nastali težavi pogovorili. »Ne bodi prenaglega duha za jezo,« pravi  Božja Beseda, »kajti jeza počiva v nedrjih bedakov.« (Prop. 7:9) Sveto pismo svetuje, naj resna osebna nesoglasja rešujemo tako, da se o težavi mirno in odkrito pogovorimo. Ali res lahko pričakujemo, da nas bo Jehova blagoslovil, če pestujemo zamero in ne želimo pristopiti k tistemu, za katerega smo prepričani, da nas je užalil?

Kaj pa, če nam sokristjan v obraz pove, da smo ga užalili, in nas morda celo po krivem obtoži? »Rahel odgovor odvrača togoto,« pravi Biblija. (Preg. 15:1) Obtoženi izraelski rodovi so prijazno, vendar jasno povedali svoje stališče. Tako so pomirili čustveno nedvomno napeto srečanje s svojimi brati. Ne glede na to, ali smo mi tisti, ki prevzamemo pobudo in pristopimo k bratu, ali pa o težavi prvi spregovori on, bi se morali vprašati: S kakšnimi besedami, tonom glasu in obnašanjem bomo najverjetneje pripomogli k miru?

Modro uporabljajmo jezik

Jehova razume, da čutimo potrebo po tem, da svoje skrbi izpovemo drugim. Če osebnega nesoglasja ne rešimo, pa bomo verjetno v skušnjavi, da o težavi govorimo drugim. Iz pestovanja zamere lahko hitro preidemo na kritično govorjenje. Glede tega, da neprimerno rabimo svoj jezik, v Pregovorih 11:11 piše: »Usta brezbožnih pa ga [mesto] podirajo.« Podobno se zgodi, če ne nadzorujemo svojega jezika, ko se pogovarjamo o sokristjanu. S tem lahko motimo mir občine, ki je kakor mesto.

Prizadevati si za mir pa ne pomeni, da se ogibamo vsakega pogovora o naših bratih in sestrah. Apostol Pavel je sovernikom svetoval: »Naj iz vaših ust ne pride nobena gnila beseda.« Dodal pa je, naj pride »le tista, ki je dobra za okrepitev, če je to treba, da bi poslušalcem podelila tisto, kar je zanje koristno. [. . .] Bodite pa drug do drugega prijazni in polni najgloblje sočutnosti ter si velikodušno odpuščajte.« (Efež. 4:29–32) Morda k tebi pristopi brat, ki si ga s svojim govorjenjem ali vedenjem užalil. Ali ne bi bilo lažje, da se mu opravičiš in se z njim spraviš, še posebej če o tebi nikoli ni govoril negativno? Če smo torej znani po tem, da spodbudno govorimo o sokristjanih, bomo lažje obnovili mir, ko pride do težav. (Luk. 6:31)

Služimo Bogu »z ramo ob rami«

Ljudje smo zaradi grešne narave nagnjeni k temu, da se umaknemo od tistih, ki so nas užalili, in se osamimo. Toda to ni modro. (Preg. 18:1) Kot složno ljudstvo, ki kliče Jehovovo ime, smo odločeni, da »mu služi[mo] z ramo ob rami«. (Zef. 3:9NW)

Nikoli ne bi smeli dovoliti, da bi neprimerno govorjenje ali vedenje drugih gasilo našo gorečnost za čisto čaščenje. Jezus je samo nekaj dni pred tem, preden je s svojo žrtvijo nadomestil daritve v templju, in kmalu zatem, ko je ostro obsodil pisarje, opazil revno vdovo, ki je v tempeljsko skrinjico za prispevke vrgla »vse, kar je imela za življenje«. Ali jo je skušal ustaviti? Nasprotno! Pohvalno je govoril o tem, da je zvestovdano podprla Jehovovo takratno občino. (Luk. 21:1–4) To, da so drugi ravnali nepravično, je ni odvrnilo od tega, da bi opravila svojo dolžnost in podprla Jehovovo čaščenje.

Morda pa menimo, da je krščanski brat ali sestra ravnal(a) neprimerno, celo nepravično. Kako se bomo odzvali? Ali bomo dovolili, da bo to vplivalo na nas, tako da Jehovu ne bomo več služili iz vse duše? Ali pa bomo pogumno ukrepali in skušali pomiriti kakršna koli osebna nesoglasja, da bi ohranili dragocen mir v današnji Božji občini?

»Če je mogoče,« nam svetuje Sveto pismo, »bodite, kolikor je od vas odvisno, v miru z vsemi ljudmi.« (Rim. 12:18) Bodimo odločeni upoštevati ta nasvet in tako varno ostanimo na poti v življenje.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 6 Več o Jezusovem nasvetu, ki je zapisan v Mateju 18:15–17, lahko prebereš v Stražnem stolpu, 15. oktober 1999, strani 17–22.

[Slika na strani 17]

Evodija in Sintiha sta si morali prizadevati za mir.

[Slika na strani 18]

S kakšnimi besedami, tonom glasu in obnašanjem bomo najbolje pripomogli k miru?