Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Da bi bil vajin zakon srečen

Da bi bil vajin zakon srečen

 Da bi bil vajin zakon srečen

»Z modrostjo se hiša zida in z umnostjo [s sprevidevnostjo, NW] se utrdi.« (PREG. 24:3)

1. Kako je Bog pokazal modrost pri svojem ravnanju s prvim človekom?

NAŠ modri nebeški Oče ve, kaj je za nas dobro. Vedel je na primer, da za izpolnitev njegovega namena z ljudmi »ni dobro, da je človek še naprej sam« v edenskem vrtu. Njegov namen je bil predvsem ta, da imata zakonca otroke in sčasoma »napolnita zemljo«. (1. Mojz. 1:28; 2:18NW)

2. Kaj je Jehova vpeljal pri ljudeh?

2 »Naredil mu bom pomočnico, ki ga bo dopolnjevala,« je rekel Jehova. Nato je prvega človeka trdno uspaval, iz njegovega popolnega telesa vzel rebro in iz njega ustvaril žensko. Ko je to popolno žensko Evo privedel k Adamu, je ta rekel: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa. Ta se bo imenovala ženska, ker je bila vzeta iz moškega.« (NW) Eva je bila Adamu resnično v dopolnilo. Vsak od njiju je sicer imel svoje značilnosti in lastnosti, vendar sta bila oba popolna in ustvarjena po Božji podobi. Tako je Jehova sklenil prvo zakonsko zvezo. Adamu in Evi ni bilo težko sprejeti te Božje ureditve, ki jima je omogočala medsebojno pomoč in podporo. (1. Mojz. 1:27; 2:21–23)

3. Kako mnogi ravnajo z darilom, zakonsko zvezo, in katera vprašanja se nam zato zastavljajo?

 3 Na žalost pa današnji svet prežema uporništvo. Za probleme, ki jih to povzroča, ni odgovoren Bog. Mnogi prezirajo zakonsko zvezo, Božje darilo, in nanjo gledajo kot na izdelek, ki mu je že potekel rok trajanja, saj so prepričani, da človeka utesnjuje in je vir mnogih sporov. Mnogi, ki se poročijo, se kasneje razvežejo. Starši morda svojim otrokom ne izkazujejo naravne naklonjenosti in jih celo vpletajo v medsebojne prepire, zato da bi dosegli svoje. Mnogi zakonci nočejo popuščati, niti če sta na kocki mir in enotnost v družini. (2. Tim. 3:3) Kako je lahko torej zakon v teh kritičnih časih srečen? Kako lahko zakonci rešijo svoj zakon, s tem da dosledno upoštevajo Jehovova navodila ter znajo popuščati in se prilagajati? Kaj se lahko naučimo iz sodobnih zgledov tistih, ki so v zakonu srečni?

Dosledno upoštevajmo Jehovova navodila

4. a) Kaj je Pavel naročil kristjanom glede sklenitve zakonske zveze? b) Kako kristjani, ki ubogajo Jehova, upoštevajo Pavlovo naročilo?

4 Krščanski apostol Pavel je pod navdihnjenjem naročil, naj vdove, ki so se odločile ponovno poročiti, to storijo »samo v Gospodu«. (1. Kor. 7:39) Za kristjane judovskega porekla to ni bilo nekaj novega. Božja postava je Izraelcem jasno naročala, da ne smejo sklepati »svaštva« oziroma zakonske zveze s komer koli iz okoliških nejudovskih narodov. Jehova je temu dodal še pojasnilo, ki pokaže, kakšne nevarnosti bodo pretile tistemu, ki ne bo upošteval tega navodila. »Zakaj one [Neizraelke] bodo zapeljale sinove tvoje, da bi služili tujim bogovom; tako se vname GOSPODOV srd zoper vas in vas hitro pokonča.« (5. Mojz. 7:3, 4) Kaj pa glede sklepanja zakonskih zvez Jehova pričakuje od svojih današnjih služabnikov? Očitno je, da bi si moral Božji služabnik za zakonskega partnerja izbrati nekoga, ki je »v Gospodu«, torej posvečenega, krščenega sočastilca. Če pri tej odločitvi dosledno upoštevamo Jehovova navodila, ravnamo modro.

5. Kako gledajo na poročno zaobljubo Jehova in poročeni kristjani?

5 Zakonska zaobljuba je v Božjih očeh sveta. Božji lastni Sin, Jezus, je zatem, ko je omenil prvo zakonsko zvezo, izjavil: »Kar je torej Bog združil, naj noben človek ne ločuje.« (Mat. 19:6) Psalmist pa nas spominja, kako resne so zaobljube, ko pravi: »Daruj Bogu hvalno daritev, izpolni Najvišjemu svoje zaobljube.« (Ps. 50:14SSP) Čeprav lahko pravkar poročeni par čaka v prihodnosti veliko veselja, pa je zaobljuba, ki si jo izrečeta na poročni dan, resna stvar in s seboj prinaša tudi odgovornosti. (5. Mojz. 23:21)

6. Kaj se lahko naučimo od Jefta?

6 Poglejmo si primer Jefta, ki je bil v 12. stoletju pr. n. št. sodnik v Izraelu. Jehovu je obljubil: »Če mi res daš Amonove sinove v roko, karkoli pride skozi duri hiše moje, meni naproti, ko se bom vračal v miru od sinov Amonovih, bodi GOSPODOVO, in hočem to darovati kot žgalno žrtev.« Ali je Jefta skušal prelomiti svojo zaobljubo, ko je videl, da bo moral darovati svojo hči, svojega edinega otroka, ki mu je prišel naproti, ko se je vračal domov v Micpo? Ne. Rekel je: »Odprl sem usta svoja proti GOSPODU, in ne morem preklicati.« (Sodn. 11:30, 31, 35) Jefta je držal svojo obljubo, ki jo je izrekel Jehovu, čeprav je to pomenilo, da ne bo imel potomca, po katerem bi se lahko ohranilo njegovo ime. Jeftejeva zaobljuba se razlikuje od poročne zaobljube, vendar je Jefta s svojim ravnanjem dober zgled krščanskim možem in ženam, ki so se drug drugemu zaobljubili.

Zaradi česa je lahko zakon uspešen?

7. Kaj morajo spremeniti mladoporočenci?

7 Mnogi zakonski pari imajo prijetne spomine na skupne trenutke pred poroko. Kako čudovito je bilo, ko sta se bodoča zakonca spoznavala! Več ko sta bila skupaj, tesnejša je bila vez med njima. Toda najsi je bila njuna poroka  plod medsebojnega spoznavanja ali pa je bila dogovorjena, sta zatem, ko sta končno zaživela skupaj, nujno morala narediti določene spremembe. Neki mož priznava: »Na začetku zakona je bila najina največja težava to, da sva morala dojeti, da nisva več samska. Kar nekaj časa je trajalo, da sva si pridobila uravnovešen pogled na to, kakšno mesto imajo v najinem življenju prijatelji in sorodniki.« Neki drug mož, ki je poročen 30 let, je že kmalu po poroki spoznal, da mora, če hoče biti uravnovešen, pričeti »razmišljati v dvojini«. Preden sprejme kakšno povabilo ali kaj obljubi, se posvetuje s svojo ženo in se šele nato odloči, saj lahko le tako upošteva želje obeh. Koristno je, da se takrat znamo prilagoditi. (Preg. 20:18)

8., 9. a) Zakaj je pomembno, da zakonca dobro komunicirata? b) Na katerih področjih je lahko koristno, da se zakonca znata prilagajati, in zakaj?

8 Včasih zakonska zveza združi človeka, ki izhajata iz različnega kulturnega okolja. Še zlasti v takšnih primerih je pomembna odkrita komunikacija. Načini komunikacije se med seboj razlikujejo. Svojega zakonca boš bolje razumel, če boš opazoval, kako se pogovarja s svojimi sorodniki. Včasih tega, kako človek razmišlja globoko v sebi, ne razberemo iz tega, kaj pove, temveč, kako to pove. Veliko pa je mogoče razbrati tudi iz tega, kar ni bilo izrečeno. (Preg. 16:24; Kol. 4:6) Da bi bila zakonca srečna, je torej pomembna umnost oziroma sprevidevnost. (Beri Pregovori 24:3.)

9 Mnogi ugotavljajo, da se je pomembno znati prilagajati tudi pri izbiri konjičkov in sprostitve. Morda je tvoj zakonec pred poroko namenjal čas kakšnemu športu ali drugim vrstam sprostitve. Ali bi morda morala sedaj, ko sta poročena, glede tega kaj spremeniti? (1. Tim. 4:8) Enako bi se lahko vprašala glede časa, ki sta ga prej preživljala s svojimi sorodniki. Jasno je, da zakonca potrebujeta čas za to, da sodelujeta v duhovnih in drugih aktivnostih. (Mat. 6:33)

10. Kako upoštevanje Jehovovih zakonov ter popuščanje in prilagajanje prispevajo k dobrim odnosom med starši in poročenimi otroki?

10 Ko se moški poroči, zapusti očeta in mater in podobno velja za žensko. (Beri 1. Mojzesova  2:24.) To pa še ne pomeni, da Božje navodilo, da je treba spoštovati očeta in mater, od takrat naprej ni več v veljavi. Torej bo par tudi po poroki verjetno namenjal nekaj časa svojim staršem. Neki mož, ki je poročen 25 let, omenja: »Včasih je težko uskladiti želje in potrebe svojega zakonca z željami in potrebami svojih staršev, bratov in sester ter tašče in tasta. Ko sem se torej odločal, kaj bi bilo najboljše storiti, mi je pomagal biblijski stavek iz 1. Mojzesove 2:24. Resda imamo do drugih članov družine svoje odgovornosti in smo jim dolžni biti vdani, vendar mi je ta stavek pokazal, da moram biti najprej vdan svoji ženi.« Zato bodo krščanski starši, ki želijo upoštevati Jehovova navodila ter se znajo prilagajati in popuščati, upoštevali to, da imajo njihovi poročeni otroci sedaj svojo družino in da je predvsem mož odgovoren za to, da jo vodi.

11., 12. Zakaj je pomembno, da zakonca skupaj preučujeta in molita?

11 Zelo pomembno je, da imata zakonca ustaljeno navado, da skupaj preučujeta. To potrjujejo tudi izkušnje mnogih krščanskih družin. Privzgojiti si to navado in jo potem tudi ohranjati skozi leta morda ni tako enostavno. Neki mož priznava: »Če bi se lahko z ženo vrnila v preteklost in kar koli spremenila, bi zagotovo poskrbela za to, da bi že na začetku najinega zakona uvedla reden družinski pouk.« Zatem pa dodaja: »Ko opazujem veselje svoje žene, kadar jo gane kak duhovni dragulj, ki ga odkrijeva pri najinem preučevanju, se počutim, kakor da bi dobil čudovito darilo.«

12 K sreči v zakonu pa prispeva tudi skupna molitev. (Rim. 12:12) Kadar mož in žena skupaj častita Jehova, lahko njun tesni odnos z njim še dodatno okrepi zakonsko vez. (Jak. 4:8) Neki poročeni kristjan pojasnjuje: »Če se za napako hitro opravičiš in jo omeniš v skupni molitvi, s tem pokažeš, da storjeno iskreno obžaluješ – tudi če je šlo za manjši nesporazum, ki pa je v zakon vendarle vnesel nemir.« (Efež. 6:18)

V zakonu se je treba znati prilagajati in popuščati

13. Kaj je Pavel svetoval glede intimnih odnosov v zakonu?

13 Poročeni kristjani se morajo, ko gre za spolnost, ogibati ravnanja, ki poniža zakonca, pa čeprav je takšno ravnanje za današnji s spolnostjo obsedeni svet zelo običajno. V zvezi s tem je Pavel svetoval: »Naj mož svoji ženi izpolni dolžnost, prav tako pa tudi žena svojemu možu. Žena nima oblasti nad svojim telesom, temveč njen mož; enako tudi mož nima oblasti nad svojim telesom, temveč žena.« Zatem je dal naslednje jasno navodilo: »Ne odtegujta se drug drugemu, razen po skupnem dogovoru za določen čas.« Zakaj? »Zato da bi lahko posvetila čas molitvi, nato pa zopet prišla skupaj, da vaju Satan ne bi skušal, ker se ne bi mogla vzdržati.« (1. Kor. 7:3–5) S tem da je Pavel omenil molitev,  je pokazal, kaj ima v življenju kristjana prednost. Vendar je obenem jasno povedal, da bi vsak poročen kristjan moral biti dovzeten za telesne in čustvene potrebe svojega zakonca.

14. Katera svetopisemska načela se nanašajo na intimne odnose v zakonu?

14 Mož in žena morata biti iskrena drug z drugim in se zavedati, da pomanjkanje obzirnosti v spolnosti lahko vodi v težave. (Beri Filipljanom 2:3, 4; primerjaj Matej 7:12.) To doživljajo tudi v nekaterih versko razdeljenih družinah. Četudi se zakonca v marsičem ne strinjata, lahko kristjan velikokrat izboljša razmere s svojim vedenjem, prijaznostjo in sodelovanjem. (Beri 1. Petrovo 3:1, 2.) S svojo ljubeznijo do Jehova in zakonskega tovariša ter s tem, da se zna prilagajati, lahko dobro vpliva tudi na to področje zakonskega življenja.

15. Kakšno vlogo ima v srečnem zakonu spoštovanje?

15 Prijazen mož pa bo spoštljiv do žene tudi na drugih življenjskih področjih. Upošteval bo na primer njene občutke, in to celo pri rečeh, ki niso tako pomembne. Neki mož, ki je poročen 47 let, priznava: »Kar se tega tiče, se še vedno učim.« Krščansko ženo pa Biblija spodbuja, naj svojega moža globoko spoštuje. (Efež. 5:33) Če bi o svojem možu negativno govorila in drugim omenjala njegove napake, vsekakor ne bi pokazala, da ga spoštuje. V Pregovorih 14:1 namreč piše: »Modra žena zida hišo svojo, neumna pa jo z rokami svojimi podira.«

Ne popustimo Hudiču

16. Kako lahko zakonski pari ravnajo po načelu iz Efežanom 4:26, 27?

16 »Jezite se, toda ne grešite. Naj se ne zgodi, da bi sonce zašlo, vi pa bi bili še vedno razdraženi, niti ne dajte prostora Hudiču.« (Efež. 4:26, 27) Če ravnamo po teh besedah, lažje rešujemo nesoglasja v zakonu oziroma jih velikokrat celo preprečimo. »Ne spomnim se, da bi med nama z možem kdaj prišlo do nesoglasja in da ga ne bi odpravila, pa čeprav je to pomenilo, da sva se o tem pogovarjala več ur,« se spominja neka sestra. Ta zakonca sta se na začetku skupne življenjske poti dogovorila, da ne bosta nikoli šla zvečer spat, ne da bi prej rešila morebitni spor. »Odločila sva se, da bova ne glede na vrsto problema oprostila drug drugemu, na zadevo pozabila ter poskrbela, da bo vsak nov dan imel svež začetek.« S takšnim ravnanjem nista dala »prostora Hudiču«.

17. Kaj lahko pomaga zakoncema, ki ugotavljata, da se ne ujemata dobro?

17 Kaj pa, če je bila tvoja odločitev, da stopiš v zakon, nespametna? Morda si z zakoncem sedaj v odnosu, ki se ti ne zdi tako romantičen, kakor je pri nekaterih drugih parih. Vseeno ti lahko pomaga to, da imaš v mislih Stvarnikov pogled na zakonsko zvezo. Pavel je pod navdihnjenjem kristjanom svetoval: »Zakonsko zvezo naj spoštujejo vsi in zakonska postelja naj bo neoskrunjena, kajti nečistnikom in prešuštnikom bo sodil Bog.« (Heb. 13:4) Ne gre pa spregledati tudi besed iz Propovednika 4:12: »Trojna vrvica se ne raztrga lahko.« Kadar je tako možu kot ženi zelo pomembna posvetitev Božjega imena, ju to povezuje med seboj in z Bogom. Prizadevata si, da bi njun zakon uspel, saj vesta, da bosta s tem oslavila Jehova, Ustanovitelja zakonske zveze. (1. Pet. 3:11)

18. O čem smo lahko prepričani glede zakonske zveze?

18 Kristjani vsekakor lahko imajo srečen zakon. Zato da bi ga dosegli, se morajo truditi in kazati krščanske lastnosti, med drugim tudi prilagodljivost in popustljivost. Danes je v občinah Jehovovih prič po vsej zemeljski obli nešteto zakonskih parov, ki dokazujejo, da je sreča v zakonu povsem mogoča.

Kako bi odgovoril?

• Zakaj je povsem mogoče imeti srečen zakon?

• Kaj lahko zakoncema pomaga, da bo njun zakon uspešen?

• Katere lastnosti si morajo privzgojiti zakonci?

[Preučevalna vprašanja]

[Slika na strani 9]

Zakonca ravnata modro, ko se pogovorita, preden sprejmeta kakšno povabilo oziroma se glede česa s kom domenita

[Slika na strani 10]

Nesoglasja skušajta rešiti še isti dan, da ne bosta dala prostora Hudiču