Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Hodimo po Jehovovih poteh

Hodimo po Jehovovih poteh

 Hodimo po Jehovovih poteh

»Srečen vsak, ki se boji Jehova, ki hodi po njegovih poteh.« (PS. 128:1, NW)

1., 2. Zakaj smo lahko prepričani, da sreča ni nekaj nedosegljivega?

SREČA – vsak si jo želi. Vendar se boš najbrž strinjal, da si želeti srečo in si zanjo celo prizadevati, nikakor ni enako kakor pa jo dejansko občutiti.

2 Vendar sreča ni nekaj nedosegljivega. V Psalmu 128:1NW, piše: »Srečen vsak, ki se boji Jehova, ki hodi po njegovih poteh.« Srečni smo lahko, če častimo Boga in hodimo po njegovih poteh – torej delamo to, kar on pričakuje od nas. Kako to utegne vplivati na naše ravnanje in na to, kakšni ljudje smo?

Bodimo zvesti in zanesljivi

3. Kako je to, da smo zvesti svojim obljubam, povezano z našo posvetitvijo Bogu?

3 Tisti, ki se bojijo Jehova, so tako kakor on zvesti svojim obljubam in zanesljivi. Jehova je izpolnil vse, kar je obljubil starodavnemu Izraelu. (1. kra. 8:56) Ko smo se posvetili Bogu, smo dali najpomembnejšo obljubo, kar jih je, in lažje ji bomo ostali zvesti, če bomo pogosto molili. Molimo lahko enako kakor psalmist David, ki je dejal: »Ti, o Bog, si slišal moje zaobljube [. . .]. Tako bom opeval tvoje ime za vedno, da bom izpolnjeval svoje zaobljube dan za dnem.« (Ps. 61:69, SSP [61:5, 8, AC]; Prop. 5:4–6) Da bi bili lahko Božji prijatelji, moramo biti zvesti svojim obljubam. (Ps. 15:1, 4)

4. Kako sta Jefta in njegova hči gledala na obljubo, izrečeno Jehovu?

4 V dneh izraelskih sodnikov se je Jefta zaobljubil Jehovu, da mu bo kot »žgalno žrtev« daroval prvega iz svoje družine, ki mu bo prišel naproti, ko se bo vračal iz bitke,  če mu bo le naklonil zmago nad Amonci. Ko se je vrnil domov, mu je prva prišla naproti njegova edinka. Ker sta Jefta in njegova neporočena hčerka verovala v Jehova, sta zaobljubo izpolnila. Čeprav je bilo v Izraelu zelo pomembno, da se je človek poročil in imel otroke, je Jeftejeva hči prostovoljno ostala samska in tako imela prednost opravljati sveto službo v Jehovovem svetišču. (Sodn. 11:28–40)

5. Kako je Ana pokazala, da je zvesta svojim obljubam?

5 Zvesta svoji obljubi je bila tudi Bogu vdana Ana. Živela je na Efraimskem gorovju skupaj s svojim možem, levitom Elkanom, in njegovo drugo ženo, Penino. Ana ni mogla zanositi in Penina, ki je imela več otrok, jo je zbadala, še zlasti kadar je bila vsa družina zbrana pri shodnem šotoru. Ob eni od takšnih priložnosti se je Ana zaobljubila Jehovu, da mu bo izročila svojega sina, če ji ga bo naklonil. Kmalu je zanosila in rodila fantka. Poimenovala ga je Samuel. Ko ga je nehala dojiti, ga je odpeljala v Silo in predstavila Bogu ter mu ga darovala ‚za vse njegove žive dni‘. (1. Sam. 1:11) S tem je izpolnila svojo zaobljubo, pa čeprav takrat še ni vedela, da bo kasneje rodila tudi druge otroke. (1. Sam. 2:20, 21)

6. Kako vemo, da je bil Tihik zanesljiv?

6 Tihik, kristjan v prvem stoletju, je bil prav tako zanesljiv in ‚zvest služabnik‘. (Kol. 4:7) Z apostolom Pavlom je potoval iz Grčije skozi Makedonijo v Malo Azijo in morda tudi v Jeruzalem. (Apd. 20:2–4) Mogoče je bil ravno on tisti ‚brat‘, ki je pomagal Titu izročiti darilo sovernikom v Judeji, ki so potrebovali pomoč. (2. Kor. 8:18, 19; 12:18) Ko je bil Pavel prvič v zaporu v Rimu, je zanesljivi sel Tihik odnesel njegova pisma sovernikom v Efezu in Kolosah. (Efež. 6:21, 22; Kol. 4:8, 9) In ko je bil Pavel v Rimu zaprt drugič, ga je poslal v Efez. (2. Tim. 4:12) Če smo zanesljivi, bomo tudi mi uživali mnogo blagoslovov v Jehovovi službi.

7., 8. Zakaj lahko rečemo, da sta bila David in Jonatan prava prijatelja?

7 Bog od nas pričakuje, da bomo svojim prijateljem zvesti. (Preg. 17:17) Jonatan, sin kralja Savla, se je spoprijateljil z Davidom. Ko je slišal, da je David ubil Goliata, se je priklenila njegova duša »duši Davidovi; in Jonatan ga je ljubil kakor svojo dušo«. (1. Sam. 18:1, 3) Davida je celo posvaril, ko ga je Savel hotel ubiti. Zatem ko je David zbežal, se je z njim sestal in sklenil zavezo. To, da je pred Savlom govoril o Davidu, je skorajda plačal z življenjem, vendar sta se prijatelja znova sestala in potrdila svojo vdanost drug drugemu. (1. Sam. 20:24–41) Ko sta bila zadnjikrat skupaj, je Jonatan Davidu »pokrepča[l] roko v Bogu«. (1. Sam. 23:16–18)

8 Jonatan je umrl v bitki s Filistejci. (1. Sam. 31:6) David je spesnil žalostinko in zapel: »Žal mi je tebe, brat moj Jonatan; drag si mi bil jako! Divna mi je bila ljubezen tvoja, bolj nego žená ljubezen.« (2. Sam. 1:26) Pri tej ljubezni je šlo za naklonjenost med dvema prijateljema,  ki nikakor ni bila spolno obarvana. David in Jonatan sta bila prava prijatelja.

Vedno bodimo »ponižnega duha«

9. Kako se iz 9. poglavja knjige Sodnikov vidi, da je pomembno biti ponižen?

9 Da bi bili lahko Božji prijatelji, moramo biti »ponižnega duha«. (1. Pet. 3:8; Ps. 138:6) Kako pomembno je biti ponižen, se vidi iz 9. poglavja knjige Sodnikov. Gideonov sin Jotam je rekel: »Drevesa so šla, da si pomazilijo kralja.« Zatem je omenil oljko, smokvo in trto. Predstavljale so spoštovanja vredne ljudi, ki niso skušali zavladati nad drugimi Izraelci. »Bodljika«, ki je bila uporabna samo za kurivo, pa je predstavljala ponosnega kralja Abimeleka, morilca, ki je hotel imeti oblast nad drugimi. Resda »je vladal [. . .] Izraelu tri leta,« vendar ga je dohitela prerana smrt. (Sodn. 9:8–15, 22, 50–54) Koliko boljše je biti »ponižnega duha«!

10. Kaj si se naučil iz tega, da Herod »ni dal slave Bogu«?

10 V prvem stoletju n. št. je prišlo do napetosti med ponosnim judejskim kraljem Herodom Agripom ter prebivalci Tira in Sidona, vendar so ti skušali z njim skleniti mir. Ko jih je nekoč javno nagovoril, so zavpili: »To je božji glas, in ne človeški!« Herod takšne hvale ni zavrnil, zato ga je Jehovov angel udaril, tako da je umrl grozljive smrti, »ker ni dal slave Bogu«. (Apd. 12:20–23) Kaj, če smo vešči govorniki ali učitelji biblijskih resnic? Potem Bogu pripisujmo zasluge za to, kar nam omogoča narediti. (1. Kor. 4:6, 7; Jak. 4:6)

Bodimo pogumni in močni

11., 12. Kako se iz tega, kar je doživel Enoh, vidi, da Jehova vliva svojim služabnikom pogum in moč?

11 Če ponižno hodimo po Jehovovih poteh, nam bo Jehova vlival pogum in moč. (5. Mojz. 31:6–8, 23) Enoh, ki je bil po rodovni liniji sedmi od Adama, je pogumno hodil z Bogom, tako da je ravnal značajno, čeprav je bil obkrožen s hudobnimi ljudmi. (1. Mojz. 5:21–24) Jehova ga je okrepil, da je lahko svojim sodobnikom, ki so brezbožno govorili in ravnali, sporočil krepke besede. (Beri Juda 14, 15.) Ali si tudi ti tako pogumen, da razglašaš Božje obsodbe?

12 Jehova je nad takratnimi brezbožnimi ljudmi izvršil obsodbo v vesoljnem potopu v Noetovih dneh. Toda to, kar je prerokoval Enoh, je vendarle v spodbudo tudi za nas danes, saj bodo Božje množice svetih kmalu uničile današnje brezbožne ljudi. (Raz. 16:14–16; 19:11–16) Če prosimo Jehova za pogum, nas on okrepi, da lahko razglašamo njegovo sporočilo – bodisi njegove obsodbe bodisi blagoslove, ki jih bo človeštvo okusilo pod vlado Božjega kraljestva.

13. Zakaj smo lahko prepričani, da nam Bog lahko da pogum in moč, ki ju potrebujemo, da bi se spoprijeli z mučnimi problemi?

13 Pogum in moč, s katerima nas oskrbuje Bog, potrebujemo tudi zato, da bi se lahko spoprijeli z mučnimi problemi. Ko se je Ezav poročil s Hetejkama, sta ti njegovima staršema, Izaku in Rebeki, »zagrenili življenje« (SSP). Rebeka je celo potožila: »Studi se mi življenje moje zaradi hčerá Hetejcev. Če vzame [najin sin] Jakob ženo izmed hčer Hetejcev, kakršni sta oni dve, izmed hčer tega kraja, čemu mi življenje?« (1. Mojz. 26:34, 35; 27:46) Izak je takoj ukrepal in poslal Jakoba od doma z naročilom, naj si poišče ženo med Jehovovimi častilkami. Čeprav Izak in Rebeka nista mogla spremeniti tega, kar je storil Ezav, jima je Bog dal modrost, pogum in moč, da sta Mu lahko ostala zvesta. Enako bo ravnal z nami, če ga bomo v težavah prosili za pomoč. (Ps. 118:5)

14. Kako je izraelska deklica pokazala pogum?

14 Stoletja kasneje so neko izraelsko deklico zajele plenilske čete in postala je služabnica v hiši Naamana, poveljnika sirske vojske, ki je bil gobav. Ker je deklica slišala za čudeže, ki jih je Bog storil po svojem preroku Elizeju, je Naamanovi ženi pogumno dejala: ‚Če bi moj  gospod odšel v Izrael, bi ga Jehovov prerok ozdravil gobavosti.‘ Naaman je res šel v Izrael in bil čudežno ozdravljen. (2. kra. 5:1–3) Ta deklica je resnično čudovit zgled vsem mladim, ki se zanašajo na Jehova, da jim bo dal pogum, da bodo lahko oznanjevali učiteljem, sošolcem in drugim.

15. Kaj pogumnega je storil Obadija, oskrbnik na Ahabovem dvoru?

15 Pogum, ki nam ga naklanja Bog, nam pomaga med preganjanjem. Poglejmo, kako je ravnal Obadija, ki je živel v Elijevih dneh in je bil oskrbnik na dvoru kralja Ahaba. Ko je kraljica Jezabela ukazala pomoriti Božje preroke, je Obadija 100 izmed njih skril »v jami, tu petdeset, tam petdeset«. (1. kra. 18:13; 19:18) Ali bi tudi ti tako pogumno priskočil na pomoč preganjanim sovernikom kakor Obadija, ki je pomagal Jehovovim prerokom?

16., 17. Kako sta se Aristarh in Gaj odzvala na preganjanje?

16 Če smo preganjani, smo lahko trdno prepričani, da nas Jehova ne bo zapustil. (Rim. 8:35–39) V Efezu sta se Pavlova sodelavca Aristarh in Gaj v gledališču na prostem iz oči v oči srečala z drhaljo, najbrž z večtisočglavo množico. K tem izgredom je ljudi nahujskal srebrar Demetrij. Skupaj z drugimi rokodelci je izdeloval srebrne tempeljčke boginje Artemide in ker so zaradi Pavlovega oznanjevanja mnogi Efežani opustili čaščenje podob, je bil donosen posel teh rokodelcev ogrožen. Drhal je Aristarha in Gaja odvlekla v gledališče ter kričala: »Velika je Artemida Efežanov!« Aristarh in Gaj sta bržkone mislila, da bosta umrla, vendar je mestni pisar pomiril množico. (Apd. 19:23–41)

17 Kaj bi storil, če bi doživel kaj takšnega? Ali bi se zatem odločil kreniti po lažji poti v življenju? Nič ne kaže na to, da bi Aristarh in Gaj zaradi tega dogodka izgubila pogum. Aristarh je bil doma iz Tesalonike, zato je vedel, da si z oznanjevanjem dobre novice lahko nakoplje preganjanje. Nekoliko predtem so namreč zaradi Pavlovega delovanja v tem mestu izbruhnili nemiri. (Apd. 17:5; 20:4) Ker sta Aristarh in Gaj hodila po Jehovovih poteh, jima je Bog vlil moč in pogum, da ju preganjanje ni moglo zlomiti.

Zanimajmo se za dobro drugih

18. Kako sta Priska in Akvila pokazala, da ‚se zanimata‘ za dobro drugih?

18 Najsi smo trenutno preganjani ali ne, bi nam moralo biti mar za sokristjane. Priska in Akvila sta ‚se zanimala‘ za dobro drugih. (Beri Filipljanom 2:4.) Ta zgledna zakonca sta Pavlu morda priskrbela streho nad glavo v Efezu, mestu, v katerem je kasneje srebrar Demetrij zanetil prej omenjene izgrede. Morda sta ravno takrat »tvegala svojo glavo« za Pavla. (Rim. 16:3, 4; 2. Kor. 1:8) Kadar so danes preganjani naši bratje in sestre, smo zato, ker nam je mar zanje, »previdni kakor kače«. (Mat. 10:16–18) Pri oznanjevalskem delu smo oprezni in jih nočemo izdati, recimo s tem da bi preganjalcem povedali njihova imena ali druge podatke.

19. Kaj dobrega je delala drugim Dorka?

19 To, da se zanimamo za dobro drugih, lahko pokažemo na veliko načinov. Lahko se zgodi, da kak kristjan potrebuje kaj osnovnega,  mi pa mu morda lahko to priskrbimo. (Efež. 4:28; Jak. 2:14–17) V prvem stoletju je bila v občini v Jopi radodarna krščanska sestra Dorka. (Beri Apostolska dela 9:36–42.) Dorka »je storila veliko dobrih del in je rada delila miloščino«, k čemur je očitno spadalo to, da je šivala oblačila za revne vdove. Ko je leta 36 n. št. umrla, je to med vdovami povzročilo veliko žalost. Bog jo je po apostolu Petru obudil in zelo verjetno je, da je zatem do konca svojega življenja na zemlji radostno oznanjevala dobro novico in drugim delala dobro. Kako veseli smo, da so tudi med nami danes takšne nesebične krščanske sestre!

20., 21. a) Kako je spodbujanje drugih povezano s tem, da se zanimamo za njihovo dobro? b) Kako lahko spodbujaš druge?

20 Za dobro drugih se zanimamo tudi tako, da jih spodbujamo. (Rim. 1:11, 12) Pavlov sodelavec Sila je bil za druge pravi vir spodbude. Ko je vodstveni organ v Jeruzalemu okoli leta 49 n. št. sprejel odločitev glede obreze, so njegovi predstavniki odnesli pismo kristjanom v drugih krajih. Sila, Juda, Barnaba in Pavel so ga odnesli v Antiohijo. Tam sta Sila in Juda »brate z mnogimi govori ohrabrila in jih okrepila«. (Apd. 15:32)

21 Kasneje so Pavla in Sila v Filipih vtaknili v ječo, vendar sta zaradi potresa lahko pričevala ječarju ter njegovi družini in tako so ti postali kristjani. Preden sta odšla iz mesta, sta spodbudila še tamkajšnje brate in sestre. (Apd. 16:12, 40) Tako kakor Pavel in Sila skušaj spodbujati druge s svojimi komentarji, z govori in gorečim oznanjevanjem. Kadar imaš na jeziku »kako spodbudno besedo«, jo vsekakor ‚povej‘! (Apd. 13:15)

Vztrajno hodimo po Jehovovih poteh

22., 23. Kaj lahko storimo, da bi nam biblijske pripovedi resnično koristile?

22 Za resnične življenjske pripovedi, ki so zapisane v Besedi Jehova, Boga »vsakršne spodbude«, bi morali biti resnično hvaležni! (2. Kor. 1:3, Byington) Toda če želimo, da bi nam zares koristile, moramo po tem, kar se učimo iz Biblije, tudi ravnati v svojem življenju in dovoliti, da nas vodi Božji sveti duh. (Gal. 5:22–25)

23 Če bomo o biblijskih pripovedih poglobljeno premišljevali, bomo v življenju lažje kazali lastnosti, ki so Bogu všeč. Takšno premišljevanje nam bo tudi okrepilo odnos z Jehovom, ki nam naklanja »modrost, spoznanje in veselje«. (Prop. 2:26) Mi pa bomo potem lahko razveseljevali njegovo ljubeče srce. (Preg. 27:11) Zato bodimo odločeni, da bomo res vztrajno hodili po Jehovovih poteh!

Kako bi odgovoril?

• Kako lahko kažeš, da si zvest in zanesljiv?

• Zakaj naj bi bili »ponižnega duha«?

• Kako nam lahko biblijske pripovedi pomagajo biti pogumni?

• Kako vse lahko pokažemo, da se zanimamo za dobro drugih?

[Preučevalna vprašanja]

[Slika na strani 8]

Jefta in njegova hčerka sta zvesto izpolnila obljubo, čeprav jima to ni bilo enostavno

[Slika na strani 10]

Mladi, kaj ste se naučili od izraelske deklice?

[Slika na strani 11]

Kako je Dorka pomagala sokristjanom?