Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Bodite »polni najgloblje sočutnosti«

Bodite »polni najgloblje sočutnosti«

 Bodite »polni najgloblje sočutnosti«

ŠE NIKOLI prej ni toliko ljudi med nami tako nujno potrebovalo sočutno pomoč pri spoprijemanju z lakoto, boleznijo, revščino, kriminalom, državljanskimi spopadi in naravnimi nesrečami. Sočutje je čustvena prizadetost, ki jo čuti posameznik ob trpljenju oziroma nesreči koga drugega, in jo spremlja želja, da se to stanje olajša. Sočutje je podobno toplim žarkom svetlega sonca ter lahko ogreje nesrečno srce, ublaži bolečino in dvigne duha trpečemu človeku.

Sočutje lahko izrazimo z besedami in dejanji – tako da se ljubeče zanimamo za druge in smo ob njih, ko nas potrebujejo. Dobro je, da sočutja ne omejimo samo na svojo družino, prijatelje in znance. Svoje srce lahko na široko odpremo in smo sočutni tudi do ljudi, ki jih sploh ne poznamo. »Če namreč ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vas čaka?« je vprašal Jezus Kristus v svojem govoru na gori. Ta sočutni človek je tudi dejal: »Vse torej, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim.« (Matej 5:46, 47; 7:12)

Te besede, ki so znane kot zlato pravilo, si lahko preberete v Svetem pismu. Mnogi se strinjajo, da je ta knjiga najboljši vodnik za to, kako izkazovati sočutje. V Svetem pismu se nenehno pojavlja misel, da je naša dolžnost pomagati tistim, ki si iz kakršnega koli razloga ne morejo pomagati sami. Avtor Svetega pisma in naš Stvarnik, Bog Jehova, je v njem predstavljen kot tisti, ki je daleč najbolj sočuten.

Beremo lahko denimo: »[Bog] se poteguje za pravice sirot in vdov. Skrbi za tujce ter jim daje hrano in obleko.« (5. Mojzesova 10:18, Contemporary English Version) Bog Jehova je opisan kot tisti, »ki pomaga do pravice zatiranim, [ki] daje kruha lačnim«. (Psalm 146:7SSP) Glede priseljencev, ki so v tuji deželi ponavadi prikrajšani za marsikaj, je Jehova odredil: »Kakor vaš rojak vam bodi tujec [. . .] in ljubi ga kakor samega sebe.« (3. Mojzesova 19:34)

Vendar pa kazati sočutje ni vedno lahko. Apostol Pavel je kristjanom v Kolosah pisal: »Slecite staro osebnost z njenimi dejanji  vred in si oblecite novo, ki se s točnim spoznanjem prenavlja po podobi Njega, ki jo je ustvaril.« In dodal: »Kot Božji izbrani, sveti in ljubljeni [si] oblecite najglobljo sočutnost.« (Kološanom 3:9, 10, 12)

Torej je potreben trud, da bi razvili sočutnost. Ta lastnost je del ‚nove osebnosti‘, ki naj bi si jo kristjani nadeli. Pavel je živel v okrutnem svetu starodavnega Rima. Svojim sovernikom je prigovarjal, naj korenito spremenijo svojo osebnost, da bi tako postali bolj sočutni.

Moč sočutja

Nekateri menijo, da so tisti, ki izkazujejo sočutje, šibki in ranljivi. Ali je takšno pojmovanje pravilno?

Niti najmanj! Pristno sočutje žene globoka ljubezen. Ta pa izvira od Boga, ki je poosebljenje te lastnosti. »Bog je ljubezen.« (1. Janezovo 4:16) Jehova je upravičeno imenovan »Oče najgloblje usmiljenosti in Bog vse tolažbe«. (2. Korinčanom 1:3) Izraz, ki je preveden z ‚najgloblja usmiljenost‘, v osnovi pomeni »sočutje ob nesreči drugih«. Jehova »je dober do nehvaležnih in hudobnih«. (Luka 6:35)

Stvarnik od nas pričakuje, da kažemo prijetne lastnosti, kot je sočutnost. V Mihu 6:8 beremo: »Naznanil ti je, o človek, kaj je dobro; in kaj zahteva GOSPOD od tebe, nego da strežeš pravici in ljubiš usmiljenje?« V Pregovorih 19:22, SSP, pa beremo: »Kar je zaželeno pri človeku, je njegova dobrota.« Božji Sin, Jezus Kristus, ki je popolnoma odseval osebnost svojega Očeta, je svojim sledilcem svetoval podobno: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče.« (Luka 6:36) V nekem angleškem prevodu se ta vrstica glasi takole: »Bodite sočutni, kakor je sočuten vaš Oče.«

Obstaja dober razlog, zakaj naj bi tako ravnali – če smo sočutni, bomo želi bogate blagoslove. Pogosto lahko okusimo resničnost tega, kar je zapisano v Pregovorih 11:17: »Usmiljen človek sebi dobro pripravlja.« Kadar pokažemo sočutje do koga, ki je v stiski, gleda Bog na to dejanje kot na uslugo, storjeno njemu. Zavezal se je, da bo svoje častilce prijazno poplačal za sočutje, ki ga izkazujejo drugim. Kralj Salomon je po navdihnjenju  napisal: »Kdor je usmiljen s siromakom, posoja GOSPODU, povrnil mu bo njegovo delo.« (Pregovori 19:17SSP) Pavel pa je dejal: »Veste, da bo Jehova vsakemu povrnil vse, kar ta morda dobrega stori.« (Efežanom 6:8)

Sočutje ima moč ohraniti složnost in prispevati k reševanju sporov oziroma nesoglasij. Pomaga zgladiti nesporazume in utira pot odpuščanju. Do nesporazumov utegne priti zato, ker nam svojih misli in občutkov vedno ne uspe izraziti tako, kot bi želeli, ali pa zato, ker si kdo naša dejanja morda narobe razlaga. V takšnih primerih lahko sočutje priskoči na pomoč in pomaga ohraniti mir. Človeku, ki je znan po sočutju, drugi lažje odpustijo. Sočutje nam tudi pomaga upoštevati to, kar je Pavel svetoval kristjanom: »Prenašajte se med seboj in si velikodušno odpuščajte, če ima kdo razlog za pritožbo proti drugemu.« (Kološanom 3:13)

Sočutje spremljajo dejanja

Poleg vsega tega ima sočutje moč olajšati trpljenje. Kot smo že omenili, se kaže v tem, da smo razumevajoči do tistih, ki so v stiski, in povzroči, da trpimo s tistimi, ki trpijo. K sočutju pa sodi tudi to, da se ljubeče zanimamo za trpeče in se trudimo, da jim praktično pomagamo.

Kristjani s tem, da smo sočutni, posnemamo Jezusa. On ni bil nikoli tako zaposlen, da ne bi mogel pomagati drugim, bodisi fizično bodisi duhovno. Ko je opazil, da drugi kaj potrebujejo, jim je sočutno pomagal.

Razmislite, kako se je Jezus odzval, ko je videl množice duhovno lačnih ljudi: »Ko je videl množice ljudi, so se mu zasmilili, ker so bili izmučeni in razkropljeni kakor ovce brez pastirja.« (Matej 9:36) Glede besede, prevedene z »zasmilili«, neki biblijski učenjak pravi, da označuje »čutenje, ki človeka gane vse do dna srca«. Pravzaprav za to besedo pravijo, da je ena od najmočnejših grških besed za sočutje.

Podobno se sočutni kristjani hitro odzovejo na fizične in duhovne potrebe drugih. Apostol Peter je napisal: »Vsi [bodite] enakih misli, čutite z bližnjim, bodite bratoljubni, polni najgloblje sočutnosti.« (1. Petrovo 3:8) Ko se je denimo neka revna krščanska družina morala zaradi težav z zdravjem preseliti drugam, so ji tamkajšnji sokristjani omogočili, da so šest mesecev živeli v neki hiši, ne da bi jim bilo treba plačati najemnino. Mož se spominja: »Vsak dan so prišli pogledat, kako smo, in ob njihovih spodbudnih besedah smo se počutili dobrodošle.«

Pravi kristjani pa se tudi ljubeče zanimajo za potrebe neznancev. Z veseljem porabljajo svoj čas, moči in sredstva, da bi pomagali ljudem, ki jih ne poznajo. Prostovoljci, opisani v prejšnjem članku, ki so pomagali popolnim neznancem, so bili Jehovove priče.

Tako je krščanska občina prežeta z duhom sočutja in srčne dobrotljivosti. Člani občine se iz ljubezni energično trudijo kar najbolj pomagati drugim. Sirote in vdove v vaši občini utegnejo imeti različne osebne probleme, zato morda potrebujejo, da se zanje ljubeče zanimate in se vživite v njihova čustva. Ali bi lahko takšnim pomagali, da se spoprimejo z revščino, omejeno zdravstveno oskrbo, slabimi stanovanjskimi razmerami ali drugimi osebnimi težavami?

Poglejmo, kaj je doživel neki zakonski par v Grčiji. Moža je zadela možganska kap. V spremstvu žene so ga odpeljali v bolnišnico, oddaljeno na stotine kilometrov od njunega doma. Toda njun borni zaslužek je bil odvisen od nasada pomarančevcev. Le kdo bo obral pridelek, medtem ko sta onadva daleč stran v bolnišnici? Tamkajšnja občina je zavihala rokave. Obrali in prodali so pomaranče ter tako poskrbeli, da ta revna zakonca  nista bila ob zaslužek, pa tudi, da nista bila več zaskrbljena.

Sočutje lahko pokažemo na mnogo načinov. Sočutni kristjani se denimo zavedajo, da nekaterim trpečim včasih največ pomenijo prijazni obiski ljudi, ki so pripravljeni sočutno poslušati, se vživeti v njihova čustva in jim ponuditi svetopisemsko tolažbo. (Rimljanom 12:15)

Okusite duha sočutja

Krščanske občine po vsem svetu so dokazale, da so pristan miru in tolažbe, sočutja in prijaznosti. Pravi kristjani se zavedajo, da sočutje ljudi privlači, medtem ko jih trdosrčnost odbija. Zato se trudijo posnemati svojega nebeškega Očeta in pokazati ‚najglobljo sočutnost‘ v vsakodnevnem življenju.

Jehovove priče vas toplo vabijo, da sami okusite sočutnega, ljubečega in dobrohotnega duha, ki prežema njihovo krščansko skupnost. Prepričani so, da vam bo v njihovi družbi prijetno in da se boste počutili prisrčno sprejete. (Rimljanom 15:7)

[Slika na strani 5]

Pavel je kristjane v Kolosah rotil, naj si oblečejo najglobljo sočutnost

[Slika na strani 7]

Ko je Jezus opazil, da ljudje potrebujejo pomoč, se je sočutno odzval