Jefta izpolni obljubo, ki jo je dal Jehovu

ZMAGOVITI vojščak se po boju, v katerem je svoje ljudstvo osvobodil zatiralskega jarma, vrne domov. Naproti mu z radostnim plesom in s tamburinom pride hči. Namesto da bi se je razveselil, si od žalosti raztrga oblačila. Zakaj? Ali se ne veseli skupaj z njo, da se je srečno vrnil iz boja? Kakšen boj je izbojeval? Kdo sploh je ta mož?

To je Jefta, eden od sodnikov v starodavnem Izraelu. Toda da bi odgovorili še na druga vprašanja in razumeli, kakšen pomen ima njegova zgodba za nas, si najprej poglejmo, kaj ga je privedlo do tega nenavadnega srečanja s hčerjo.

Izraelci preživljajo težavne čase

Jefta živi v hudih časih. Njegovi sonarodnjaki so zapustili pravo čaščenje in služijo bogovom Sidoncev, Moabcev, Amoncev in Filistejcev. Jehova zato svoje ljudstvo prepusti Amoncem in Filistejcem, in ti ga 18 let zatirajo. Njihovo trdo roko še posebej občutijo prebivalci Gileada vzhodno od reke Jordan. * Nazadnje Izraelci končno pridejo k pameti, se pokesajo, odstranijo tuje bogove in pričnejo služiti Jehovu v upanju, da jim bo pomagal. (Sodniki 10:6–16)

Amonci se utaborijo v Gileadu, Izraelci pa se zberejo, da bi se z njimi spopadli. Toda Izraelci nimajo poveljnika. (Sodniki 10:17, 18) Jeftu v tem času ne manjka težav. Njegovi pohlepni polbratje so ga nagnali od hiše, da bi se polastili njegove dediščine. Jefta se tako preseli v deželo Tob, področje vzhodno od Gileada, kjer lahko postane lahek plen sovražnikov. Pridružijo se mu »postopači«, najverjetneje možje, ki so izgubili delo, ker so jih zatiralci odpustili oziroma jim sami niso več hoteli služiti. Izraz, da so ‚hodili z njim,‘ morda pomeni, da so se mu pridružili pri naskokih na sovražne sosede. Jefta je najverjetneje ravno zaradi pogumnega bojevanja v Svetem pismu imenovan »močan junak«. (Sodniki 11:1–3) Kdo bo torej vodil Izraelce proti Amoncem?

»Pridi in bodi nam poveljnik«

Gileadski starešine Jefta nagovarjajo: »Pridi in bodi nam poveljnik.« Če sedaj pričakujejo, da bo takoj prihitel domov, se motijo. »Niste li vi me sovražili in me pahnili iz mojega očeta hiše?« jih vpraša. »Zakaj pa ste  prišli k meni zdaj, ko ste v nadlogi?« Kako nepravično! Najprej so ga napodili, potem pa so ga prosili, naj jim pomaga. (Sodniki 11:4–7)

Jefta bo Gileadčane povedel v boj pod enim samim pogojem. ‚Če mi GOSPOD da Amonce v pest,‘ jim pojasni, ‚vam bom postal glava!‘ (NW) Zmaga bi bila dokaz, da ga podpira Bog, vendar želi Jefta tudi poskrbeti, da narod ne bi pozabil na Božje vodstvo, takoj ko bi bila stiska mimo. (Sodniki 11:8–11)

Pregovarjanje z Amonci

Jefta se skuša z Amonci pogajati. K njihovemu kralju pošlje sle, da bi ugotovil, zakaj so Amonci vpadli na njihovo ozemlje. Kralj jih v odgovor obtoži naslednjega: Izraelci so, ko so prišli iz Egipta, zasedli amonsko ozemlje in to ozemlje je treba vrniti. (Sodniki 11:12, 13)

Jefta s svojim temeljitim poznavanjem izraelske zgodovine obtožbe Amoncev spretno zavrne. Pove jim, da Izraelci, ko so zapustili Egipt, niso nadlegovali Amoncev, Moabcev ali Edomcev. Pa tudi sporno ozemlje takrat ni bilo v lasti Amoncev. Bilo je v lasti Amorejcev, vendar je Bog njihovega kralja Sihona izročil v izraelske roke. Poleg tega Izraelci na tem področju živijo že 300 let. Zakaj Amonci to ozemlje zahtevajo šele sedaj? (Sodniki 11:14–22, 26)

Jefta usmeri pozornost tudi na glavni vzrok za nadloge Izraelcev. Gre za vprašanje: Kdo je pravi Bog? Jehova ali bogovi dežele, ki so jo posedli Izraelci? Če ima Kamos sploh kaj moči, ali je ne bo uporabil za to, da bo lahko njegovo ljudstvo deželo obdržalo? Tu gre za spor med krivo vero, ki jo podpirajo Amonci, in pravim čaščenjem. Zato Jefta logično sklene: »GOSPOD, Sodnik, naj danes razsodi med sinovi Izraelovimi in sinovi Amonovimi!« (Sodniki 11:23–27)

Amonski kralj ne posluša Jeftejevega brezkompromisnega sporočila. »Tedaj pride duh GOSPODOV nad Jefta, in ta preide Gilead in Manase«, kar najverjetneje pomeni, da je sklical pogumne moške na boj. (Sodniki 11:28, 29)

Jeftejeva zaobljuba

Jefta si goreče želi, da bi ga v boju vodil Bog, zato se zaobljubi: »Če mi res daš Amonove sinove v roko, karkoli pride skozi duri hiše moje, meni naproti, ko se bom vračal v miru od sinov Amonovih, bodi GOSPODOVO, in hočem to darovati kot žgalno žrtev.« Bog se odzove tako, da Jefta blagoslovi in mu omogoči, da »v velikem poboju« udari 20 amonskih mest in premaga izraelske sovražnike. (Sodniki 11:30–33)

Ko se Jefta vrne iz boja, mu naproti pride njegova ljubljena hči, njegova edinka! »Ko jo ugleda,« piše v poročilu, »si raztrga oblačila in reče: Ah, hči moja! hudo si me ponižala, ena si teh, ki me žalijo; kajti odprl sem usta svoja proti GOSPODU, in ne morem preklicati.« (Sodniki 11:34, 35)

Ali Jefta res namerava svojo hčer žrtvovati? Ne. Tega zagotovo nima v mislih. Jehovu se dobesedne človeške žrtve, ki so del čaščenja pokvarjenih Kanaancev, gnusijo. (3. Mojzesova 18:21; 5. Mojzesova 12:31) Ko se je Jefta zaobljubil Jehovu, je nanj deloval Božji duh, in Bog je njegovo prizadevanje blagoslovil. Poleg tega Sveto pismo pohvalno govori o Jeftejevi veri in vlogi, ki jo je imel pri uresničitvi Božjega namena. (1. Samuelova 12:11; Hebrejcem 11:32–34) Zato človeška žrtev oziroma umor sploh ne pride v poštev. Kaj pa je potem imel Jefta v mislih, ko je obljubil, da bo žrtvoval človeka Jehovu?

Jefta je očitno menil, da bo tistega, ki mu bo prišel naproti, posvetil izključno  služenju Bogu. Mojzesova postava je omogočala, da se je posameznik zaobljubil Jehovu. Kot primer lahko navedemo ženske, ki so služile v Božji hiši in so morda prinašale vodo. (2. Mojzesova 38:8; 1. Samuelova 2:22) O takšnem služenju vemo zelo malo, tako da ne vemo, ali je ponavadi trajalo vse življenje. Ko je Jefta izrekel zaobljubo, je očitno imel v mislih to posebno posvetitev in videti je, da naj bi trajala vse življenje.

Zaobljubo svojih bogovdanih staršev sta ubogljivo izpolnila tako Jeftejeva hči kot kasneje tudi mladi Samuel. (1. Samuelova 1:11) Jeftejeva hči je bila vdana Jehovova častilka, zato je bila podobno kot njen oče prepričana, da mora izpolniti očetovo zaobljubo. S tem se je zelo žrtvovala, saj je to pomenilo, da se ne bo nikoli poročila. Svoje devištvo je objokovala, saj si je vsaka Izraelka želela imeti otroke, da bi se ohranilo družinsko ime in dediščina. Za Jefta pa je izpolnitev te zaobljube pomenila, da bo prikrajšan za družbo svoje ljubljene edinke. (Sodniki 11:36–39)

Življenje te zveste mladenke ni šlo v nič. Polnočasna služba v Jehovovi hiši je bila zanjo odlična, zadovoljujoča in hvalevredna priložnost, da časti Boga. Zato so »hodile Izraelove hčere vsako leto slavit hčer Jefta Gileadskega«. (Sodniki 11:40) Prav gotovo se je njene službe veselil tudi Jefta.

Mnogi med Božjim ljudstvom so si danes izbrali, da polnočasno služijo kot pionirji, misijonarji, potujoči služabniki ali kot člani betelskih družin. To morda pomeni, da se s svojo družino ne vidijo tako pogosto, kot bi si mogoče želeli. Vseeno pa je lahko takšna sveta služba Jehovu v veselje tako polnočasnim delavcem kot tudi njihovim družinskim članom. (Psalm 110:3; Hebrejcem 13:15, 16)

Upor proti Božjemu vodstvu

Če se ozremo nazaj v Jeftejeve dni, lahko vidimo, da so mnogi Izraelci zavrnili Jehovovo vodstvo. Kljub očitnemu dokazu, da Jefta podpira Bog, so se Efraimci prepirali z njim. Hoteli so vedeti, zakaj jih ni povabil v boj. Nameravali so celo sežgati njegovo hišo z njim vred! (Sodniki 12:1)

Jefta jim je povedal, da jih je poklical, vendar se niso odzvali. Kakor koli je že bilo, Bog je poskrbel, da so v bitki zmagali. Ali so sedaj užaljeni, ker se Gileadčani niso posvetovali z njimi, ko so za poveljnika izbrali Jefta? Pravzaprav očitki Efraimcev kažejo na upor zoper Jehova in zato ni druge možnosti kot ta, da se z njimi spopadejo. V bitki, ki sledi, Efraimce poženejo v beg. Efraimske ubežnike se da zlahka prepoznati, saj ne morejo pravilno izgovoriti besede »šibolet«. Vsega skupaj v tej bitki umre 42.000 Efraimcev. (Sodniki 12:2–6)

Kako žalostno obdobje v izraelski zgodovini! Bitke, ki so jih izbojevali sodniki Otniel, Ehud, Barak in Gideon, so ljudstvu prinesle mir. Tokrat mir ni omenjen. Poročilo se zgolj sklene: »Jefta pa je sodil Izraela šest let. Potem je umrl [. . .] in je bil pokopan v enem izmed gileadskih mest.« (Sodniki 3:11, 30; 5:31; 8:28; 12:7)

Kaj se lahko iz vsega tega naučimo mi? Jefta je, kljub temu da je imel v življenju polno težav, ostal zvest Bogu. Ta močni junak je omenil Jehova, ko je govoril gileadskim starešinam, Amoncem, svoji hčeri in Efraimcem ter seveda, ko je izrekel svojo zaobljubo. (Sodniki 11:9, 23, 27, 30, 31, 35; 12:3) Bil je vdan Jehovu, zato ga je ta blagoslovil ter njega in njegovo hči uporabil za širjenje pravega čaščenja. V času, ko so drugi Izraelci zavrnili Božja merila, se jih je Jefta trdno oklenil. Ali boste tudi vi vedno poslušni Jehovu, tako kot je bil Jefta?

[Podčrtna opomba]