Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Naš boj, da bi ostali duhovno močni

Naš boj, da bi ostali duhovno močni

 Življenjska zgodba

Naš boj, da bi ostali duhovno močni

Pripoveduje Rolf Brüggemeier

Prvo pismo, ki sem ga dobil v zaporu, mi je poslal prijatelj. Obvestil me je, da so aretirali tudi mojo mamo in mlajše brate – Petra, Jochna in Manfreda. Tako sta naši mlajši sestri ostali brez staršev in bratov. Zakaj so oblasti v Vzhodni Nemčiji preganjale našo družino? Kaj nam je pomagalo, da smo ostali duhovno močni?

Z DRUGO SVETOVNO VOJNO se je naše mirno otroštvo končalo. Na lastni koži smo občutili njeno krutost. Oče je odšel v nemško vojsko in umrl kot vojni ujetnik. To je pomenilo, da je morala moja mama Berta skrbeti za šest otrok, starih od enega leta do 16 let.

Kar se tiče religije, je bila mama nad svojo cerkvijo povsem razočarana, tako da ni hotela o Bogu ničesar več slišati. Toda nekega dne leta 1949 je na naša vrata potrkala obzirna ženička, Ilse Fuchs, da bi govorila o Božjem kraljestvu. Z vprašanji in dopovedovanjem je zbudila mamino radovednost. Biblijski pouk je mami vlil upanje.

Toda fantje smo bili sprva nezaupljivi. Nacisti in nato komunisti so veliko obljubljali, vendar so nas samo razočarali. Čeprav smo bili glede kakršnih koli novih obljub sumničavi, pa je na nas naredilo vtis dejstvo, da so bili nekateri Priče v koncentracijskih taboriščih, ker niso hoteli sodelovati v vojni. Naslednje leto smo se mama, Peter in jaz krstili.

Krstil se je tudi mlajši brat Manfred, toda očitno se biblijska resnica v njegovem srcu še  ni ukoreninila. Ko so leta 1950 komunisti prepovedali naše delo, je pod pritiskom tajne policije – razvpitega Stasija – izdal, kje imamo shode. To je nazadnje privedlo do tega, da so aretirali mamo in druga brata.

Delovanje pod prepovedjo

Zaradi prepovedi smo morali v Vzhodno Nemčijo biblijsko literaturo tihotapiti. Bil sem kurir, zato sem prevzel publikacije v zahodnem delu Berlina, kjer naša literatura ni bila prepovedana, in jih pretihotapil čez mejo. Nekajkrat sem ubežal policiji, toda novembra 1950 so me aretirali.

Stasi me je zaprl v kletno celico brez oken. Čez dan mi niso pustili spati, ponoči pa so me zasliševali in včasih pretepli. Z domačimi nisem imel nobenih stikov do marca 1951, ko so mama, Peter in Jochen prišli na sodišče, da bi spremljali moje sojenje. Obsodili so me na šest let zapora.

Šest dni po mojem sojenju so aretirali Petra, Jochna in mamo. Po tem dogodku je za sestro Hannelore, ki je bila stara 11 let, skrbela neka sovernica, za sedemletno Sabine pa teta. Stasijevi pazniki so z mamo in bratoma ravnali kot z nevarnimi kriminalci, vzeli so jim celo vezalke. Med zasliševanji so morali ves čas stati. Tudi njih so obsodili vsakega na šest let zapora.

Leta 1953 so meni in nekaterim drugim Pričam dodelili nalogo, da zgradimo vojaško letališče, vendar smo to zavrnili. Odgovorni so nas kaznovali z 21-dnevno osamitvijo – torej nobenega dela, nobenih pisem in malo hrane. Nekatere krščanske sestre so od svojih bornih obrokov prihranile kruh in ga pretihotapile do nas. Tako sem se spoznal z Anni, eno od teh sester, in se z njo potem, ko sva bila leta 1956 oziroma 1957 izpuščena, poročil. Leto dni po poroki se nama je rodila hči Ruth. Približno takrat so se poročili tudi Peter, Jochen in Hannelore.

Kakšna tri leta po izpustitvi iz zapora so me ponovno aretirali. Neki Stasijev član me je skušal prepričati, da bi postal njihov obveščevalec. Dejal je: »Dragi gospod Brüggemeier, prosim bodite razumni. Veste, kaj pomeni iti v zapor, in nočemo, da greste še enkrat skozi vse to. Lahko ostanete Priča, nadaljujete svoje preučevanje in govorite o Bibliji kolikor vas je volja. Samo z informacijami želimo biti na tekočem. Pomislite na svojo ženo in hčerkico.« Zadnji stavek mi je šel do živega. Toda vedel sem, da bo Jehova, medtem ko bom v zaporu, za mojo družino skrbel bolje, kot bi lahko skrbel jaz, in tako je tudi bilo!

 Oblasti so hotele Anni prisiliti, da bi delala polni delovni čas, skrb za Ruth pa naj bi med tednom prepustila drugim. Anni se je uprla in delala ponoči, tako da je lahko čez dan skrbela za Ruth. Duhovni bratje in sestre so bili nadvse ljubeči in so ji dali toliko stvari, da jih je lahko delila še z drugimi. Medtem sem za zaporniškimi zapahi prebil še skoraj šest let.

Kako smo v zaporu ohranili vero

Ko sem se vrnil v zapor, so drugi Priče komaj čakali, da jim povem, kaj novega je nedavno izšlo. Bil sem nadvse srečen, da sem predtem skrbno preučeval revijo Stražni stolp in redno obiskoval shode, saj sem jim tako lahko bil vir duhovne spodbude!

Ko smo stražarje prosili za Biblijo, so odgovorili: »Dati Jehovovim pričam Biblijo je enako nevarno, kot dati zaprtemu vlomilcu orodje za pobeg.« Vsak dan so odgovorni bratje izbrali biblijski stavek, ki naj bi ga pregledali. Med polurno hojo po dvorišču nas nista toliko zanimala razgibavanje in svež zrak, kot pouk iz dnevnega biblijskega stavka. Čeprav smo morali biti po štiri metre narazen in se nismo smeli pogovarjati, smo še vedno našli način, da smo biblijski stavek povedali naprej. Ko smo se vrnili v celice, smo to, kar je vsak uspel ujeti na uho, sestavili, nato pa smo imeli svojo dnevno biblijsko razpravo.

Nazadnje nas je eden od obveščevalcev izdal in zaprli so me v samico. Bil sem res vesel, da sem si do takrat zapomnil že nekaj sto stavkov! Tiste dneve brezdelja sem si lahko krajšal s premišljevanjem o različnih biblijskih temah. Nato so me premestili v drug zapor in paznik me je dal v celico poleg še dveh Prič. Kako radostni smo bili, ko so nam dali Biblijo! Po šestih mesecih samice sem bil zelo hvaležen, da sem se lahko s soverniki ponovno pogovarjal o biblijskih temah.

Moj brat Peter pojasnjuje, kaj mu je pomagalo zdržati v nekem drugem zaporu: »Predstavljal sem si življenje v novem svetu in si um zaposlil s premišljevanjem o biblijskih mislih. Priče smo drug drugega krepili tako, da smo si postavljali biblijska vprašanja ali preizkušali znanje Svetega pisma. Življenje ni bilo lahko. Včasih se nas je na 12 kvadratnih metrih gnetlo tudi po enajst. Tam smo morali delati vse – jesti, spati, se umivati in celo opravljati potrebo. Zaradi tega smo postali napeti.«

Jochen, moj drugi brat, pa se svojih zaporniških izkušenj takole spominja: »Pel sem pesmi, ki sem se jih lahko spomnil iz naše pesmarice. Vsak dan sem premišljeval o svetopisemskih stavkih, ki sem jih znal na pamet. Ko so me izpustili, sem nadaljeval z dobro navado duhovnega pouka. Vsak dan sem z družino prebral dnevni biblijski stavek. Pripravljali smo se tudi za vse shode.«

Mamo izpustijo iz zapora

Mamo so izpustili po malo več kot dveh letih zapora. Svobodo je izkoristila za preučevanje Biblije s Hannelore in Sabine, da bi jima pomagala položiti dober temelj za vero. Naučila ju je tudi, kako se spoprijemati z izzivi v šoli, ki sta jih doživljali zaradi svoje vere v Boga. Hannelore pojasnjuje: »Nisva se menili za posledice, saj smo doma spodbujale druga drugo. Zaradi močnih družinskih vezi se na težave nismo toliko ozirale.«

Takole nadaljuje: »Poleg tega smo tudi oskrbovale z duhovno hrano brate v zaporu. Na povoščen papir smo na roke z drobnimi črkami prepisale cel Stražni stolp. Nato smo strani zavile v nepremočljiv papir in jih skrile med suhe slive, ki smo jih vsak mesec poslale v paketu. Kakšno veselje je bilo, ko so nam povedali, da so bile suhe slive ‚zelo okusne‘. Bile smo tako zaposlene, da je bil to za nas pravzaprav čudovit čas.«

Življenje pod prepovedjo

Peter pripoveduje, kakšno je bilo življenje v desetletjih pod prepovedjo v Vzhodni  Nemčiji: »Dobivali smo se v majhnih skupinah na zasebnih domovih, tako da smo prihajali in odhajali v presledkih. Na vsakem takem shodu smo se dogovorili za naslednjega. To smo naredili s kretnjami in pisnimi sporočili, saj smo bili nenehno v nevarnosti, da bi nam Stasi prisluškoval.

Hannelore pojasnjuje: »Včasih smo dobili posnetek zborovalnega programa. Takšen shod je bil vselej pravo veselje. Naša skupinica se je zbrala in več ur poslušala pouk iz Biblije. Čeprav govornikov nismo mogli videti, smo pazljivo poslušali program in si delali zapiske.«

Peter pravi: »Krščanski bratje v drugih državah so si močno prizadevali, da bi nam priskrbovali biblijsko literaturo. Približno v zadnjem desetletju pred padcem berlinskega zidu leta 1989 so za nas natisnili posebej pomanjšane publikacije. Nekateri so tvegali svoje avtomobile, denar in celo svobodo, da bi dostavili duhovno hrano v Vzhodno Nemčijo. Zakonski par, ki smo ga neke noči pričakovali, ni prispel. Policija je odkrila literaturo in jima zaplenila avto. Toda kljub takšnim nevarnostim nismo nikoli razmišljali, da bi prenehali z delom, zato da bi mirneje živeli.«

Manfred, moj mlajši brat, ki nas je 1950. leta izdal, pojasnjuje, kaj mu je pomagalo obnoviti in ohraniti vero: »Potem ko so me nekaj mesecev pridržali v priporu, sem se preselil v Zahodno Nemčijo in zapustil pot biblijske resnice. Leta 1954 sem se vrnil v Vzhodno Nemčijo in se naslednje leto poročil. Kmalu zatem je moja žena sprejela biblijsko resnico in se 1957. leta krstila. Sčasoma me je pričela vznemirjati vest in z ženino pomočjo sem se vrnil v občino.

Krščanski bratje, ki so me poznali, še preden sem zapustil resnico, so me ljubeče sprejeli nazaj, kot da se ni nič zgodilo. Čudovito je, ko te pozdravijo s prijaznim nasmehom in objemom. Zelo sem srečen, ker sem se spravil z Jehovom in mojimi brati.«

Duhovni boj se nadaljuje

Vsi v naši družini smo se morali in se še moramo močno bojevati za vero. »Danes,« poudarja moj brat Peter, »nas bolj kot kdaj prej obkrožajo mnoge stvari, ki želijo odvrniti našo pozornost in nas zapeljati v pridobitniško življenje. Pod prepovedjo smo bili zadovoljni s tem, kar smo imeli. Nobeden od nas denimo ni hotel iti v drugo preučevalno skupino preprosto iz osebnih razlogov in nihče se ni pritoževal, da je treba iti na shod daleč ali ob pozni uri. Vsi smo bili srečni, da smo se zbrali, pa čeprav smo morali nekateri včasih čakati tudi do enajstih zvečer, da smo prišli na vrsto, da zapustimo shod.«

Leta 1959 se je mama odločila, da se bo skupaj s Sabine, ki je bila takrat stara 16 let,  preselila v Zahodno Nemčijo. Ker sta želeli služiti tam, kjer potrebujejo več kraljestvenih oznanjevalcev, jima je podružnični urad predlagal, da se naselita v Ellwangnu v Baden-Württembergu. Mama je s svojo gorečnostjo spodbudila Sabine, da je ta kljub slabemu zdravju pri 18 letih začela pionirati. Po Sabinini poroki je mama – pri svojih 58 letih – naredila vozniški izpit, da bi lahko še več oznanjevala. To službo je cenila vse do svoje smrti leta 1974.

Mene so leta 1965, ko sem odslužil drugo, malo manj kot šestletno zaporno kazen, brez vednosti družine pregnali v Zahodno Nemčijo. Toda pozneje sta se mi pridružili Anni in Ruth. Podružnični urad sem vprašal, ali bi lahko služili tam, kjer potrebujejo več kraljestvenih oznanjevalcev, in zaprosili so nas, naj gremo v Nördlingen na Bavarskem. Tam sta odrasla Ruth in mlajši sin Johannes. Anni je pričela pionirati. S svojim dobrim zgledom je spodbudila Ruth, da je takoj po šoli začela pionirati tudi sama. Oba otroka sta se poročila s pionirjema. Sedaj imata družini in blagoslovljena sva s šestimi ljubkimi vnuki.

Leta 1987 sem izkoristil priložnost, da se predčasno upokojim, in se pridružil Anni pri pioniranju. Tri leta kasneje so me povabili v podružnični urad v Seltersu, da bi pomagal pri širjenju prostorov. Nato sva sodelovala pri gradnji prve zborske dvorane Jehovovih prič v nekdanji Vzhodni Nemčiji, v Glauchauu. Tam sva kasneje skrbela za to dvorano. Iz zdravstvenih razlogov sva se nato preselila nazaj k hčeri v občino v Nördlingnu in tukaj služiva kot pionirja.

Na moje veliko veselje vsi moji bratje in sestre ter večina družinskih članov še vedno služi našemu čudovitemu Bogu Jehovu. V vseh teh letih smo se naučili, da dokler ostanemo duhovno močni, lahko izkusimo resničnost besed iz Psalma 126:3: »Veličastne reči je storil z nami GOSPOD, veseli smo bili!«

[Slika na strani 13]

Na najin poročni dan leta 1957

[Slika na strani 13]

Z družino leta 1948: (spredaj od leve proti desni) Manfred, Berta, Sabine, Hannelore, Peter; (zadaj od leve proti desni) jaz in Jochen

[Sliki na strani 15]

Pomanjšana izdaja knjige, ki smo jo uporabljali pod prepovedjo in Stasijeva prisluškovalna oprema

[Vir slike]

Forschungs- und Gedenkstätte NORMANNENSTRASSE

[Slika na strani 16]

Z brati in sestrama: (spredaj od leve proti desni) Hannelore in Sabine; (zadaj od leve proti desni) jaz, Jochen, Peter in Manfred