Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Jehova me je za željo, da postanem misijonarka, bogato blagoslovil

Jehova me je za željo, da postanem misijonarka, bogato blagoslovil

 Življenjska zgodba

Jehova me je za željo, da postanem misijonarka, bogato blagoslovil

Pripoveduje Sheila Winfield da Conceição

Nekoč nam je misijonarka, ki je prišla k nam na obisk, povedala, da jo v Afriki, kamor je dodeljena, vsi povabijo noter in pozorno prisluhnejo dobri novici o Božjem kraljestvu. ‚O kako rada bi tudi jaz oznanjevala na takšnem področju!‘ sem razmišljala. Ta razgovor je v meni, ko sem bila stara 13 let, zanetil željo, da bi bila misijonarka.

VENDAR se je naša družina o Jehovu pričela učiti že veliko prej. Nekega dopoldneva leta 1939 sta na naša vrata v Hemel Hempsteadu, v predmestju Londona, potrkala dva lepo oblečena mladeniča. Bila sta Jehovova pričevalca. Jaz sem se rodila komaj eno leto prej, tako da se tega obiska ne spomnim. Mama ju je želela odsloviti, zato jima je dejala, da bo to mogoče zanimalo očeta, vendar bo doma šele ob devetih zvečer. Pošteno je bila presenečena, ko sta se tistega večera vrnila! Moj oče Henry Winfield se je najprej prepričal, da sta glede političnih in narodnostnih vprašanj nevtralna, nato pa ju je povabil naprej in sprejel biblijski pouk. Hitro je napredoval do krsta. Nekaj let kasneje je pričela preučevati tudi moja mama, Kathleen. Krstila se je leta 1946.

Leta 1948 sem pričela redno oznanjevati dobro novico o Božjem kraljestvu. Menila sem, da potrebujem ročno uro, da bi lahko točno poročala, koliko časa oznanjujem. Če smo se otroci lepo obnašali, nam je oče vsako soboto dal žepnino – en kovanec za šest  penijev. Te kovance sem zbirala skoraj dve leti, da sem si lahko kupila najcenejšo uro, ki se jo je takrat dalo dobiti. Toda Ray, moj mlajši brat, je očeta vedno prosil, če bi mu dal dva kovanca po tri penije in ne enega po šest. Nekega dne je pri tem vztrajal tako odločno, da je očeta krepko vznejevoljil. Ray je pričel jokati in dejal, da potrebuje dva kovanca po tri penije zaradi skrivnosti med njim in Jehovom. Nazadnje nam je le pojasnil: »En kovanec dam v škatlico za prispevke, drugega pa obdržim.« Mami so od radosti privrele solze v oči. Oče je seveda hitro zamenjal kovance, jaz pa sem se naučila, kako pomembno je denarno podpirati kraljestveno delovanje.

Približno takrat je oče uredil, da smo se preselili tja, kjer so potrebovali več kraljestvenih oznanjevalcev. Leta 1949 je prodal kmetijo, pesek in jamo, iz katere smo kopali pesek in gramoz za prodajo, ter pričel pionirati oziroma služiti kot polnočasni oznanjevalec Jehovovih prič. Jaz sem svojo posvetitev Jehovu simbolizirala s krstom 24. septembra 1950. Od takrat naprej sem bila med poletnimi počitnicami ferialna (danes pomožna) pionirka in oznanjevala po 100 ur na mesec. Toda to je bil šele začetek. Kmalu zatem je v meni vzplamtela želja, da bi za širjenje pravega čaščenja naredila še več.

Želja, da bi bila misijonarka

Leta 1951 so očeta dodelili v Bideford, na severu Devona. Nedolgo po našem prihodu tja, je občino obiskala misijonarka, ki je služila v Afriki, kot sem omenila na začetku. Od takrat naprej je želja, da bi postala misijonarka, vplivala na vse moje odločitve. Učitelji v šoli so vedeli, kakšen cilj imam, in so v upanju, da si bom prizadevala za posvetno kariero, storili, kar so mogli, da bi me od tega odvrnili. Toda zadnji šolski dan mi je eden od učiteljev, ko sem se jim v zbornici zahvalila in se od njih poslovila, dejal: »Čestitamo! Ti si edina učenka, ki resnično ve, kaj hoče v življenju. Upamo, da boš dosegla svoj cilj.«

Kar se le da hitro sem si poiskala delno zaposlitev in decembra 1955 pričela redno pionirati. Kasneje so pričeli pionirati tudi mama in brata. Tako smo bili nekaj let v polnočasni službi vsi družinski člani.

Na Irsko

Po enem letu so me povabili, da bi služila na Irskem. To je bil še en korak na poti do mojega cilja, da bi bila misijonarka. Februarja leta 1957 sem skupaj z drugima mladima pionirkama June Napier in Beryl Barker prispela v Cork na južnem Irskem.

Oznanjevanje na Irskem je bilo težavno. Precej nam je nasprotovala Rimskokatoliška cerkev. Naučile smo se, da smo preverile, kje je izhod iz stanovanjske zgradbe ali kompleksa,  če bi morale na hitro zbežati. Kolesa smo običajno skrile nekoliko proč od zgradb, v katerih smo oznanjevale, toda pogosto jih je kdo našel in predrl gume ali izpustil zrak.

Nekoč, ko sva z Beryl obiskali prebivalce neke velike stanovanjske skupnosti, naju je skupina otrok pričela obkladati s psovkami in v naju metati kamenje. Zato sva stopili v prodajalno, ki je bila del neke hiše in so v njej prodajali mleko. Drhal se je pričela zbirati pred hišo. Ker je Beryl imela rada mleko, je počasi spila dva ali tri kozarce v upanju, da se bo medtem drhal razkropila. Žal se ni. Nato je vstopil mlad duhovnik. Ker je mislil, da sva obiskovalki, se je ponudil, da nama bo z veseljem razkazal okolico. Najprej pa naju je peljal v drugo sobo v isti hiši, in medtem ko sva tiho sedeli, je umirajočemu starejšemu moškemu podelil poslednje zakramente. Nato sva hišo zapustili skupaj z duhovnikom. Ko je drhal videla, da se pogovarjava z njim, se je razšla.

V Gilead

Leta 1958 je bilo v New Yorku organizirano mednarodno zborovanje Božja volja. Oče se je namenil oditi na to zborovanje in želela sem iti tudi jaz, toda nisem imela denarja. Nato pa je moja babica nepričakovano umrla in mi zapustila 100 funtov. Povratna vozovnica na zborovanje je stala 96 funtov, zato sem takoj rezervirala let.

Kmalu zatem nas je obiskal predstavnik iz podružnice Jehovovih prič v Veliki Britaniji in vse posebne pionirje, ki so nameravali odpotovati na to zborovanje, povabil, da izpolnijo prošnjo za misijonarsko šolanje na Watchtowerjevi biblijski šoli Gilead. Nisem vedela, ali prav slišim! Pole za prošnjo je nato razdelil vsem razen meni. Bila sem premlada. Prosila sem ga, naj vključi tudi mene, in mu pojasnila, da sem zapustila domovino in da sem pravzaprav že na misijonarski dodelitvi. Ko je videl, da sem povsem odločena, mi je dal obrazec. O kako goreče sem molila, da bi bila sprejeta! Kmalu so odgovorili – povabili so me v Gilead.

Na moje veliko veselje sem se z 81 pionirji iz 14 držav vpisala v 33. razred Gileada. Pet mesecev tečaja je minilo, kot bi mignil. Proti koncu tečaja je imel brat Nathan H. Knorr spodbuden štiriurni govor. Tiste, ki lahko ostanejo samski, je spodbudil, naj to storijo. (1. Korinčanom 7:37, 38) Toda tistim, ki smo se želeli nekega dne poročiti, je predlagal, naj si naredimo seznam, kaj vse pričakujemo od primernega zakonskega partnerja. Nato naj bi morebitnega zakonca preiskali v luči teh zahtev.

 Moj osebni seznam zahtev za bodočega moža je bil takšen: bil naj bi misijonar tako kot jaz in naj bi ljubil Jehova; o biblijskih resnicah naj bi vedel več od mene; zato da bi lahko ostala v polnočasni službi, naj si ne bi želel imeti otrok pred harmagedonom; tekoče naj bi govoril angleško in naj bi bil starejši od mene. Ta seznam je bil meni, dvajsetletnici, ki je bila predtem, da bo dodeljena v daljno deželo, v veliko pomoč.

V Brazilijo

V nedeljo, 2. avgusta 1959, smo diplomirali in dobili dodelitev. Vehanouch Yazedjian, Sarah Greco, Ray in Inger Hatfield, Sonia Springate, Doreen Hines in jaz smo bili dodeljeni v Brazilijo. Bili smo na trnih od veselega pričakovanja. V mislih sem si predstavljala gozdove, kače, nasade kavčukovcev in Indijance. Toda ko sem prispela, me je čakalo presenečenje! Nisem stopila v amazonski deževni gozd, temveč v Rio de Janeiro, takratno prestolnico, ki je bila sončno in moderno mesto.

Prvi izziv, s katerim smo se morali spoprijeti, je bilo učenje portugalščine. Prvi mesec smo za to porabili po 11 ur na dan. Potem ko sem nekaj časa oznanjevala v Riu in živela v podružničnem uradu Jehovovih prič, so me poslali v misijonarski dom v Piracicabo v zvezni državi São Paulo, pozneje pa v misijonarski dom v Porto Alegre v zvezni državi Rio Grande do Sul.

Nato so me v začetku leta 1963 povabili, da bi delala v prevajalskem oddelku v podružnici. Nadzornik tega oddelka je bil Floriano Ignez da Conceição, ki nas je učil portugalščine, ko smo prišli v Brazilijo. Resnico je spoznal leta 1944, ko je bilo v Braziliji samo 300 Prič, in je bil v 22. razredu Gileada. Nekoč, ko sem bila že nekaj mesecev v Betelu, me je brat Conceição prosil, ali lahko opoldan malce počakam v pisarni, ker bi se rad pogovoril. Najprej sem bila nekoliko zaskrbljena. Spraševala sem se, ali sem naredila kaj narobe? Ko je zvonec za kosilo končno zazvonil, sem ga vprašala, o čem se želi pogovoriti. On pa me je vprašal: »Ali bi se poročila z mano?« Vzelo mi je sapo. Prosila sem ga, ali lahko o tem še premislim in oddrvela na kosilo.

Floriano ni bil prvi brat, ki je pokazal, da se zanima zame. Vendar do takrat še noben brat ni zadostil mojim zahtevam za bodočega moža. Prepričana sem, da so mi pogoji, ki sem jih postavila, pomagali, da nisem naredila napačnega koraka. Tokrat pa je bilo drugače. Floriano je izpolnjeval vse moje zahteve! Zato sva se 15. maja 1965 poročila.

Izziv bolezni

Zakon je za naju s Florianom pristan sreče, kljub izzivom, s katerimi se morava spoprijemati. Eden od teh je Florianovo zdravje, ki se je pričelo krhati malo pred poroko. Takrat so se mu pričele pojavljati močne bolečine zaradi kolapsa levega dela pljuč, ki ga je imel že leta predtem. Zato sva zapustila Betel in kot posebna pionirja služila v mestu Teresópolis, v goratem predelu zvezne države Rio de Janeiro. Upala sva, da bo zaradi tamkajšnjega podnebja lažje okreval.

Poleg tega sem decembra 1965 prejela vest, da je moja mama zbolela za rakom. Z mamo sva si redno dopisovali, toda videla je nisem že sedem let. Zato nama je plačala potovanje v Anglijo. Zdravniki so jo operirali, toda raka ji niso mogli odstraniti. Čeprav je bila zelo bolna in zato privezana na posteljo, je želela oznanjevati. V sobi je imela pisalni stroj, tako da je lahko narekovala pisma, pa tudi obiskovalcem je na kratko pričevala. Umrla je 27. novembra 1966. Istega meseca je poročala 10 ur oznanjevanja! Oče je zvesto pioniral vse do svoje smrti leta 1979.

Po mamini smrti sva se s Florianom vrnila v Brazilijo in vse odtlej služiva v zvezni državi  Rio de Janeiro. Najprej sva bila dodeljena v okrajno delo v prestolnici, toda to veselje je bilo kratko, saj je Floriano ponovno hudo zbolel. Nato sva se vrnila v Teresópolis kot posebna pionirja.

Leta 1974, po letih bolečega zdravljenja, so zdravniki Florianu odstranili levi del pljuč. Takrat ni mogel služiti kot predsedujoči nadzornik ali posebni pionir, toda v času obiskov je lahko vodil biblijske pouke v bolnici – eden od teh je potekal v angleščini z upokojenim Američanom, Bobom. Ta je sprejel resnico in se kasneje krstil. Floriano je počasi okreval in odtlej redno pionira.

Jehova je blagoslovil mojo službo

V vseh teh letih sem služila in še služim kot posebna pionirka in Jehova me je blagoslovil. V Teresópolisu sem imela čudovito prednost, da sem pomagala več kot 60 ljudem, da so posvetili svoje življenje Jehovu. Med njimi je bila Jupira, ki sem jo naučila tudi brati. Kasneje pa sem preučevala še z njenimi osmimi odraslimi otroki. Danes Jupira in več kot 20 njenih družinskih članov in sorodnikov dejavno služi Jehovu. Eden je starešina, trije so strežni služabniki, dva pa sta pionirja.

Naučila sem se, da sem glede tega, ali bo kdo spoznal resnico ali ne, vselej pozitivna. Z mlado ženo, Alzemiro, sem denimo preučevala Biblijo, toda nekega dne mi je njen mož Antonio zagrozil, da bo name spustil dva velika psa, če takoj ne zapustim hiše. Od takrat naprej sem Alzemiro obiskovala ob redkih priložnostih, dokler kakih sedem let kasneje Antonio ni privolil, da z njo ponovno preučujem. Vendar mi je prepovedal, da bi z njim govorila o Bibliji. Nekega deževnega dne pa sem Antonia vseeno povabila, da se pridruži preučevanju. Takrat sem spoznala, da je bil problem v tem, ker je bil nepismen. Od tistega dne naprej so Floriano in drugi bratje pričeli preučevati z njim in ga naučili brati. Danes sta oba, Alzemira in Antonio, krščena. Antonio je občini v veliko pomoč, saj mnoge mlade redno spremlja na oznanjevanju.

To je samo nekaj doživetij, ki sva jih imela, ko sva več kot 20 let služila v Teresópolisu. Na začetku leta 1988 sva dobila novo dodelitev – mesto Niterói, tam sva služila naslednjih pet let, nato pa sva se preselila v Santo Aleixo. Potem pa v občino v osrčju države, v Japuíbo. Tam sva imela prednost, da sva ustanovila novo občino Ribeira.

Preprosto, toda nagrajujoče življenje

V vseh teh letih sva s Florianom imela prednost, da sva več kot 300 ljudem pomagala, da so svoje življenje posvetili Jehovu. Sedaj nekateri delajo v podružnici, nekateri pa so pionirji, starešine in strežni služabniki. Bogu sem nadvse hvaležna, da nama je po svojem svetem duhu dal priložnost, da sva pomagala toliko ljudem! (Marko 10:29, 30)

Res je, da se je Floriano moral spoprijeti z resnimi zdravstvenimi problemi. Vendar je ne glede na to neomajen in vesel ter zaupa v Jehova. Pogosto pravi: »Sreča danes ni odvisna od tega, ali imaš življenje brez problemov. Odvisna je od tega, ali imaš Jehovovo pomoč, da se s problemi lahko spoprimeš.« (Psalm 34:19)

Leta 2003 so mi odkrili raka na levem očesu. Operirali so me in moje oko nadomestili z umetnim, ki ga moram sedaj čistiti večkrat na dan. Jehova pa me vseeno blagoslavlja s tem, da mi daje moči, da še naprej služim kot posebna pionirka.

V gmotnem pogledu sem živela skromno. Toda Jehova me je na mojih dodelitvah blagoslovil in duhovno obogatil. To, kar je misijonarka dejala o oznanjevanju v Afriki, je bil ravno pravšen opis dela, ki nama je bilo dodeljeno v Braziliji. Zares, Jehova me je za željo, da postanem misijonarka, bogato blagoslovil!

[Slika na strani 9]

Z družino leta 1953

[Slika na strani 9]

Oznanjevanje na Irskem leta 1957

[Slika na strani 10]

V Braziliji leta 1959 s somisijonarkami. Z leve proti desni: jaz, Inger Hatfield, Doreen Hines in Sonia Springate.

[Slika na strani 10]

Z možem