Iskanje duhovnih zakladov v Gvineji

STOLETJA so raziskovalci tvegali življenje, da bi našli zaklad ali bogastvo. Pogumneži, ki so prišli v Gvinejo, v Zahodni Afriki, so odkrili zelo različni vrsti bogastva – gmotno in duhovno. V tej deželi, ki je bogata z diamanti, zlatom, železovo rudo in zelo kakovostnim boksitom (iz katerega pridobivajo aluminij), prebiva več kot devet milijonov Gvinejcev.

Čeprav v tej državi ne prevladujejo religije tako imenovanega krščanstva, pa je čaščenje pomembno in mnogi zelo cenijo duhovne zaklade. Kaj točno pa so ti zakladi? To so Jehovovi zvesti služabniki, ki so v Hagaju 2:7 opisani kot »dragocenosti vseh narodov«.

Duhovni zakladi

Kopanje v globino zemlje, da bi našli skriti zaklad, terja izreden trud. Podobno je tudi v krščanski službi potreben iskren trud, da bi našli duhovne zaklade. V Gvineji se je oznanjevanje Kraljestva pričelo na začetku 1950-ih let v osrednjem delu države, prestolnico Conakry pa je doseglo šele v zgodnjih 1960-ih letih. Sedaj je po vsej deželi v 21 občinah in skupinah kakih 900 Jehovovih prič.

Leta 1987 so prišli misijonarji in pričeli sodelovati z edino občino v Conakryju. Sedaj je v prestolnici in drugje po državi več kot 20 misijonarjev. Goreče spodbujajo občine in oznanjujejo s krajevnimi brati in sestrami.

 Luc, ki živi v Conakryju, se je veselil preučevanja Biblije z Albertom, mladim zdravnikom. Albert je iskal versko resnico v različnih cerkvah in se zapletel v spiritistične običaje. Nosil je prstan, ki mu ga je dal neki spiritistični medij, češ da mu bo prinesel srečo. A ker je bil zelo razočaran, ko je zaman iskal pravo vero, je prstan vrgel stran in molil: »Bog, če obstajaš, se mi daj spoznati in ti bom služil. Drugače pa bom živel tako, kot se meni zdi prav.« Nedolgo zatem je na obisku pri svoji sestri ujel pogovor med nečakinjo in Jehovovo pričo, ki je z njo vodila biblijski pouk. Kmalu sta se dogovorila, da bo z njim preučeval Luc.

Vsak teden je Luc z veseljem prehodil več kot 5 kilometrov v eno smer, da bi vodil biblijski pouk. Čeprav Luc ni bil posebej izobražen, je bil Albert, ki je imel univerzitetno izobrazbo, globoko ganjen nad Lucovo močno vero v Sveto pismo in nad tem, kako praktično je znal naobračati gradivo. Albert je bil zelo srečen, ko je spoznal, da ne trpimo po Božji krivdi, ampak, kar je razveseljivo, da se je Jehova namenil končati vsakršno trpljenje in zemljo spremeniti v raj. (Psalm 37:9–11) Biblijske resnice in lepo vedenje, ki ga je opazil v občini, so se dotaknili njegovega srca.

Toda tako kot surovi diamant potrebuje temeljito brušenje spretnega mojstra, da bi zasijal v svoji lepoti, tako je moral Albert opraviti s svojim posvetnim življenjskim slogom in ga uskladiti z Božjimi pravičnimi merili. Prenehal se je posvetovati s spiritističnimi mediji, opustil zlorabljanje alkohola in igre na srečo. Veliko težje pa mu je bilo opustiti kajenje. Ko je nazadnje iz vsega srca molil k Jehovu za pomoč, je uspel. Šest mesecev kasneje se je uradno poročil z žensko, s katero je živel. Tudi njegova žena je pričela preučevati Biblijo in sedaj sta oba krščena Jehovova služabnika.

Martin je še en duhovni diamant. Biblijo je pričel preučevati v Guéckédouju, ko je  bil star 15 let. Njegovi katoliški starši so nasprotovali temu, da bi obiskoval shode Jehovovih prič. Uničili so mu biblijsko literaturo, ga pretepli in spodili od doma. Podobno kot se diamant oblikuje, ko je ogljik izpostavljen skrajnemu pritisku, je tudi Martin zaradi nasprotovanja le še bolj ljubil biblijsko resnico. Sčasoma je pritisk staršev popustil in lahko se je vrnil domov. Zakaj so se starši omehčali? Opazili so, da se Martinovo vedenje zelo razlikuje od vedenja njegovih mlajših bratov in sestre, ki so postali uporni in pričeli živeti nemoralno. Oče je bil sedaj prepričan, da na Martina nova vera dobro vpliva, zato je doma z veseljem sprejel obiske drugih članov občine. Njegova mama se je večkrat zahvalila krščanskim bratom za vse, kar so storili, da bi pomagali njenemu sinu. Martin se je krstil pri 18 letih, kasneje obiskoval Strežnospopolnjevalno šolo in sedaj služi kot posebni pionir.

Duhovno bogastvo od drugod

Gvineja izvaža veliko svojih naravnih virov, nekatere njene duhovne dragocenosti pa so prišle od drugod. Veliko ljudi je emigriralo v Gvinejo iz drugih afrških držav, običajno zaradi ekonomskih razlogov. Drugi pa so sem pribežali pred dolgimi in neusmiljenimi vojnami.

Ernestine je prišla iz Kameruna v Gvinejo pred 12 leti. Preučevala je z Jehovovimi pričami in leto za letom obiskovala shode, ne da bi se krstila. Ko je na okrajnem zboru Jehovovih prič leta 2003 opazovala krst, so ji v oči privrele solze. Skrušena zaradi občutkov krivde, ki so jo preplavili, je molila k Jehovu: »Sedaj sem stara 51 let in nisem zate naredila še nič dobrega. Hočem ti služiti.« Potem je Ernestine pričela ukrepati v skladu s svojo ponižno molitvijo. Moškemu, s katerim je živela,  je pojasnila, da lahko ostaneta skupaj samo, če se poročita. Strinjal se je in novembra 2004 je jokala od sreče, ker se je krstila.

Od začetka 1990-ih let je v Gvinejo pribežalo na tisoče beguncev iz Liberije in Sierre Leone, med njimi tudi na stotine Jehovovih služabnikov. Bratje so kmalu po tem, ko so prispeli v begunski center, organizirali redne shode in oznanjevanje, zgradili pa so tudi kraljestveno dvorano. Nekateri v begunskem centru so postali Jehovovi služabniki. Eden takšnih je Isaac. Po tem, ko se je krstil, se mu je ponudila priložnost, da se vrne na svoje nekdanje delovno mesto v velikem liberijskem podjetju. Vendar je ostal v begunskem centru v Lainéju in redno pioniral. Pojasnil je: »Sedaj mi ni treba prositi delodajalca, da bi lahko obiskoval shode ali zborovanja. Jehovu lahko svobodno služim.« Decembra 2003 je bilo v tem oddaljenem begunskem centru organizirano območno zborovanje za 150 Prič, ki živijo skupaj s 30.000 drugimi begunci. Na veliko veselje je bilo 591 navzočih, tudi devet gluhih, ki so spremljali program v znakovnem jeziku. Dvanajst se jih je krstilo. Bratje so zares cenili trud, ki je bil potreben za to duhovno pojedino.

»Dragocenosti« naredijo potrebne spremembe

Za te, ki iščejo zlato in diamante, se zdi, da ni nobena ovira nepremagljiva. Ko podobno vidiš, kako novi premagujejo vse ovire, da bi služili Jehovu, ti to ogreje srce. Poglejmo si, kaj se je zgodilo Zainab.

Ko je bila Zainab stara 13 let, so jo prisilili v otroško suženjstvo. Iz neke druge zahodnoafriške države, kjer je bila doma, so jo pripeljali v Gvinejo. Pri 20 letih je slišala za biblijsko sporočilo. Po tem, kar se je naučila, je želela takoj ravnati.

Ni ji bilo lahko obiskovati krščanskih shodov. Toda zelo jih je cenila in bila odločena, da jih ne bo izpuščala. (Hebrejcem 10:24, 25) Knjige je skrila nekje zunaj, da jih je lahko vzela, ko je šla na shod. Kar nekajkrat so jo njeni »lastniki«, ker je obiskovala te shode za čaščenje, grobo pretepli.

Pozneje so se razmere spremenile in Zainab je bila osvobojena. Takoj je začela obiskovati vse shode in to ji je pomagalo, da je hitro duhovno napredovala. Zavrnila je dobro plačano službo, ki bi jo ovirala pri obiskovanju shodov, na katerih je prejemala krščanski pouk. Vpisala se je v Teokratično strežbeno šolo, postala nekrščena kraljestvena oznanjevalka in pozneje simbolizirala svojo posvetitev Jehovu s krstom v vodi. Takoj nato se je prijavila za pomožno pionirsko službo in šest mesecev kasneje je pričela služiti kot redna pionirka.

Neki moški, ki se zanima za biblijsko resnico, je potem, ko je obiskal nekaj shodov, dejal: »Kadar sem tukaj, se ne počutim revnega.« Mnogi se zanimajo samo za gmotno bogastvo, ki ga lahko najdemo v Gvineji, toda tisti, ki ljubijo Jehova, željno iščejo duhovne dragotine. Da, »dragocenosti vseh narodov« se danes zbirajo k Jehovovemu čistemu čaščenju!

[Okvir na strani 8]

GVINEJA – 2005

Najvišje število Prič: 883

Biblijski pouki: 1710

Navzoči na spominski slovesnosti: 3255

[Zemljevid na strani 8]

(Lega besedila – glej publikacijo)

GVINEJA

Conakry

SIERRA LEONE

LIBERIJA

[Slika na strani 9]

Albert in Luc

[Slika na strani 9]

Kraljestvena dvorana v Conakryju

[Slika na strani 10]

Ernestine

[Slika na strani 10]

Martin

[Slika na strani 10]

Zainab

[Navedba vira slike na strani 8]

USAID