Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Nagrajena z zvestovdanostjo ljubljenih

Nagrajena z zvestovdanostjo ljubljenih

 Življenjska zgodba

Nagrajena z zvestovdanostjo ljubljenih

PRIPOVEDUJE KATHLEEN COOKE

MARY ELLEN THOMPSON, moja babica, je med obiskom pri sorodnikih v Glasgowu na Škotskem leta 1911 prisluhnila pridigi Charlesa Taze Russlla, znanega člana Preučevalcev Biblije, ki so pozneje dobili ime Jehovove priče. Nad tem, kar je babi slišala, je bila navdušena. Ko se je vrnila v Južnoafriško republiko, je stopila v stik s tamkajšnjimi Preučevalci Biblije. Aprila leta 1914 je bila med šestnajstimi, ki so se krstili na prvem zborovanju Preučevalcev Biblije v Južnoafriški republiki. Takrat je bila njena hči, moja mama, Edith, stara šest let.

Po smrti brata Russlla leta 1916 je med Preučevalci Biblije po vsem svetu prišlo do razkola. V Durbanu je število zvestih s 60 upadlo na kakih 12. Moj oče Henry, ki je bil takrat še najstnik in se je pred kratkim krstil, se je skupaj s svojo mamo, Ingeborg Myrdal, postavil na stran zvestovdanih. Leta 1924 je postal kolporter, kot so se takrat imenovali polnočasni služabniki Jehovovih prič. V naslednjih petih letih je oznanjeval po mnogih predelih južne Afrike. Leta 1930 se je poročil z Edith in tri leta kasneje sem se rodila jaz.

Družina se poveča

Nekaj časa smo živeli v Mozambiku, toda leta 1939 smo se preselili k babici in dedku Thompson v Johannesburg. Dedka biblijska resnica ni zanimala in je občasno nasprotoval  babici, sicer pa je bil zelo gostoljuben. Leta 1940 se je rodila moja sestra Thelma in skupaj sva se naučili, kako skrbeti za starejše ljudi. Prenekatera večerja je pri nas trajala dlje, saj smo se pogovarjali o dnevnih pripetljajih ali pa smo obujali spomine na preteklost.

Naša družina se je veselila obiskov Prič, še posebej tistih, ki so bili v polnočasni službi. Pridružili so se nam pri razpravah ob večerji in s svojimi besedami so nam še okrepili cenjenje do naše duhovne dediščine. V nama s Thelmo se je tako še bolj razplamtela želja, da bi postali pionirki, kot so bili oni.

Mami, očka in babi so naju že od rane mladosti učili, kako najti radost v branju. Brali so nama zanimive zgodbe iz knjig ali pa kar iz Biblije. Krščanski shodi in oznanjevanje so bili del našega življenja tako kot vsakdanji kruh. Očka je bil v občini v Johannesburgu sluga grupe (kot so se takrat imenovali predsedujoči nadzorniki), zato smo morali na shode priti precej prej. Ko smo imeli zborovanje, je bil očka zaposlen z nadzorovanjem, mami pa je pomagala delegatom, da so dobili prenočišče.

Zborovanje, ki je bilo za nas posebno

Zborovanje leta 1948 v Johannesburgu je bilo nekaj posebnega. Na njem so bili prvič prisotni člani s sedeža Jehovovih prič v Brooklynu, v New Yorku. Očka je bil zadolžen, da s svojim avtomobilom prevaža Nathana Knorra in Miltona Henschla. Na tem zborovanju sem se krstila.

Nedolgo zatem je stari oče presenetil očka, ko mu je dejal, da resnično obžaluje, da je po smrti brata Russlla dopustil, da so nanj vplivali tisti, ki so zapustili Preučevalce Biblije. Nekaj mesecev kasneje je umrl. Babica Myrdal pa je ostala zvestovdana do konca svoje zemeljske poti, leta 1955.

Dogodki, ki so ukrojili moje življenje

Prvega februarja leta 1949 sem pričela redno pionirati. Kmalu potem smo bili zaradi obvestila, da bo naslednje leto v New Yorku mednarodno zborovanje, vsi vznemirjeni. Zelo smo si želeli iti, toda nismo imeli dovolj sredstev. Nato pa je februarja 1950 umrl dedek Thompson in babi je z denarjem, ki ga je podedovala, plačala pot za vseh pet.

Nekaj tednov pred odhodom pa sem s sedeža Jehovovih prič v Brooklynu dobila pismo. Povabili so me, naj obiščem 16. razred misijonarske šole Gilead. Prekipevala sem od veselja, saj takrat še nisem bila stara niti 17 let. V razredu sem bila med desetimi učenci iz Južnoafriške republike, ki so dobili to neverjetno prednost.

 Po diplomi februarja 1951 se nas je osem odpravilo na svoje misijonarsko področje domov, v Južnoafriško republiko. Naslednjih nekaj let sva s somisijonarko oznanjevali predvsem v manjših mestih, v katerih so govorili afrikanščino. Na začetku mi ni bilo lahko komunicirati v tem jeziku in spominjam se, da sem se nekega dne peljala s kolesom domov ter jokala, ker nisem bila učinkovita na oznanjevanju. Toda sčasoma sem se izboljšala in Jehova je moj trud blagoslovil.

Poroka in potujoče delo

Leta 1955 sem spoznala Johna Cooka. Pred drugo svetovno vojno in po njej je v Franciji, na Portugalskem in v Španiji pomagal utirati pot oznanjevalskemu delu, nato pa so ga tisto leto, ko sva se spoznala, poslali kot misijonarja v Afriko. Kasneje je napisal: »V enem samem tednu so me čakala tri presenečenja. [. . .] Neki zelo radodaren brat mi je podaril majhen avto; postavili so me za sluga okrožja, pa še zaljubil sem se.« * Poročila sva se decembra 1957.

Med dvorjenjem mi je John zagotovil, da mi z njim ne bo nikoli dolgčas, in imel je prav. Po vsej Južnoafriški republiki sva obiskovala občine, večinoma v črnskih naseljih. Vsak teden je bil izziv dobiti dovoljenje že za to, da bi lahko vstopila na takšna področja, da ne omenim tega, da bi tam tudi prenočila. Včasih pa se je tudi zgodilo, da sva spala v bližnjem naselju belcev na tleh v prazni trgovini in se trudila, da naju mimoidoči niso opazili. Običajno sva morala stanovati pri najbližjih belih Pričah, ki pa so pogosto živeli več kilometrov stran.

Izziv so nama pomenile tudi zgradbe za zborovanja, ki so bile postavljene sredi divjine. Ljudem sva predvajala filme, ki so jih posneli Jehovove priče, da bi v njih zbudila cenjenje  do naše svetovne bratovščine. Ker na teh področjih običajno ni bilo elektrike, sva s seboj vzela svoj generator. Preglavice pa so nama delala tudi področja, ki so bila pod britanskim protektoratom, saj je bila tam naša literatura prepovedana, pa še učenje zulujščine je bilo naporno. Kljub temu sva bila vesela, da sva lahko služila našim bratom.

Avgusta 1961 je John postal prvi učitelj štiritedenskega tečaja Kraljestvene strežbene šole v Južnoafriški republiki, ki je bil namenjen občinskim nadzornikom. John je bil zelo vešč v poučevanju ter je s preprosto logiko in živimi ponazoritvami segel učencem do srca. Približno leto in pol sva potovala iz kraja v kraj in poučevala angleško govoreče brate. Medtem ko je John poučeval, sem jaz oznanjevala s tamkajšnjimi Pričami. Nato pa sva na najino presenečenje dobila povabilo, da od 1. julija 1964 služiva v podružničnem uradu blizu Johannesburga.

Približno takrat je postajalo vse bolj očitno, da se je Johnu zdravje pričelo krhati. Leta 1948 je prebolel tuberkulozo in odtlej je bil pogosto brez moči. Velikokrat je dobil gripi podobne simptome in je moral več dni preležati, saj ni mogel ničesar narediti, niti nikogar sprejeti. Zdravnik, s katerim sva se posvetovala malo prej, preden sva bila povabljena v podružnico, je dejal, da ima John depresijo.

Nisva si mogla predstavljati, da bi se upočasnila, kot je to predlagal zdravnik. V podružnici so Johnu dodelili delo v službenem oddelku, meni pa korigiranje. Imeti sobo samo zase je bil pravi blagoslov! Preden sva se poročila, je John služil na portugalskem področju, zato so naju leta 1967 zaprosili, da edini portugalski družini Prič, ki je živela v Johannesburgu, pomagava oznanjevati v ogromni portugalski skupnosti v tem mestu in njegovi okolici. Zame pa je to pomenilo, da sem se morala naučiti še enega jezika.

Ker je bila portugalska skupnost raztresena na velikem področju, sva morala zato, da bi prišla do vrednih, veliko potovati, včasih tudi po 300 kilometrov. Naša zborovanja so pričeli obiskovati portugalsko govoreči Priče iz Mozambika, kar je bila velika spodbuda za nove. V enajstih letih delovanja na tem področju sva videla, kako so iz skupinice, ki jo je sestavljalo okoli 30 članov, nastale štiri občine.

Spremembe doma

V vseh teh letih pa se je marsikaj spremenilo tudi doma pri mojih starših. Leta 1960 se je moja sestra Thelma poročila z Johnom Urbanom, pionirjem iz Združenih držav. Leta 1965 sta bila povabljena v 40. razred šole Gilead in sta 25 let zvestovdano misijonarila v Braziliji. Leta 1990 sta se vrnila v Ohio, da bi skrbela za Johnove bolne starše. Kljub obremenjenosti, ki jo prinaša skrb za bolne, sta še danes v polnočasni službi.

Babica Thompson je svojo zemeljsko pot končala leta 1965, v svojem 98. letu starosti. Bogu je ostala zvesta vse do smrti. Tistega leta se je očka upokojil. Zato sta se skupaj z mamo, ko so naju z Johnom zaprosili, da pomagava na domačem portugalskem področju, odločila, da se nama pridružita. Skupino sta pomagala utrditi in čez nekaj mesecev smo že imeli prvo občino. Nedolgo zatem je mamino zdravje zaradi raka pričelo pešati in leta 1971 je umrla. Očka je umrl sedem let kasneje.

John zboli

Do 1970-ih let je postalo jasno, da se Johnovo zdravje ne bo izboljšalo. Malo po malo se je moral odpovedovati nekaterim službenim prednostim, ki jih je tako zelo cenil, tudi vodenju tedenskega preučevanja Stražnega stolpa za betelsko družino in vodenju jutranjih biblijskih razprav. Delo v službenem oddelku so mu zamenjali z delom v oddelku za sprejemanje in odpošiljanje pošte in nato z delom na vrtu.

 John se je zaradi neutrudnega duha težko privadil na spremembe. Ko sem ga znova in znova poskušala upočasniti, mi je hudomušno dejal, da sem njegova zaporniška krogla in veriga, nato me je običajno ljubeče objel. Nazadnje sva spoznala, da je bolje, da zapustiva portugalsko področje in sodelujeva z občino, ki se zbira v kraljestveni dvorani v podružnici.

Ko se je Johnu zdravje slabšalo, je bilo ganljivo opazovati, kako tesen odnos ima z Jehovom. Kadar se je sredi noči zbudil zelo depresiven, sva se tako dolgo pogovarjala, dokler se ni toliko pomiril, da je lahko prosil Jehova za pomoč. Pozneje je takšne neprijetne trenutke pričel sam obvladovati, tako da se je prisilil, da si je počasi ponavljal besede iz Pisma Filipljanom 4:6, 7: »Ne delajte si nobenih skrbi . . .« Nato se je toliko pomiril, da je lahko molil. Velikokrat sem ga, kadar sem bila budna, nemo opazovala, kako je premikal svoje ustnice, dokler ga ni srčna molitev k Jehovu zazibala v spanec.

Ker podružnične zgradbe niso več zadostovale potrebam, so pričeli v okolici Johannesburga graditi novo večjo podružnico. Z Johnom sva pogosto odšla na ta miren kraj, daleč proč od mestnega hrupa in onesnaženja. Zelo dobro mu je delo, ker sva se lahko že predčasno preselila v tamkajšnje začasne prostore, dokler ni bila nova podružnica dokončana.

Novi izzivi

John je vse teže razmišljal in razumel stvari, zato mu je bilo izpolnjevanje dodeljenih nalog vse bolj naporno. To, kako so drugi pomagali Johnu pri njegovem trudu, me je zelo ganilo. Kadar je moral denimo neki brat v mestno knjižnico, da bi raziskal določene stvari, ga je vzel s seboj. Johnovi žepi so bili polni traktatov in revij za dnevni izlet. To mu je pomagalo, da je ohranil notranje zadovoljstvo, ker je nekaj dosegel, in občutek, da je koristen.

Alzheimerjeva bolezen je nazadnje toliko napredovala, da John ni mogel več razumeti napisane besede. Hvaležna sva bila za avdiokasete, na katerih so posnete biblijske publikacije in kraljestvene pesmi. Nenehno sva jih poslušala. John je bil pogosto vznemirjen, če nisem sedela poleg njega in jih poslušala, zato sem si dolge ure krajšala z ročnim delom. Vsekakor nama puloverjev in posteljnih pregrinjal ni primanjkovalo!

Sčasoma se je Johnu stanje tako poslabšalo, da sem morala zanj vse več skrbeti. Čeprav sem bila pogosto preutrujena, da bi brala ali preučevala, je bila zame prednost, da sem lahko zanj skrbela do zadnjega trenutka. Ta trenutek je prišel leta 1998, ko je John kmalu po tem, ko je dopolnil 85 let, mirno umrl v mojem naročju – neomajno zvestovdan do konca. Nestrpno čakam prihodnosti, ko bo obujen z novimi močmi in zdravim razumom!

Osvežitev

Po Johnovi smrti sem se težko privadila temu, da moram živeti sama. Maja 1999 sem tako obiskala Thelmo in njenega moža v Združenih državah. Kako razveseljujoče in osvežujoče je bilo srečati mnoge zvestovdane in drage prijatelje, še posebej na svetovnem sedežu Jehovovih prič v New Yorku! Nedvomno je to bila duhovna injekcija, ki sem jo potrebovala.

Ko pomislim, kaj vse so doživeli moji dragi zvestovdani, se spomnim premnogih reči, s katerimi so me obogatili. Zaradi njihovega pouka, zgleda in pomoči sem se naučila razširiti v ljubezni do ljudi drugih narodnosti in ras. Učila sem se potrpežljivosti, zdržljivosti in prilagodljivosti. Predvsem pa sem bila deležna Jehovove prijaznosti, prijaznosti njega, ki posluša molitve. Lahko rečem enako, kot je zapisal psalmist: »Blagor mu, kogar izvoliš in pripuščaš, da se ti bliža, da prebiva v vežah tvojih! Nasitimo se z dobroto hiše tvoje, s svetimi rečmi tvojega svetišča.« (Psalm 65:4)

[Podčrtna opomba]

^ odst. 18 Glej Stražni stolp 1. avgust 1959, v angleščini, strani 468–72.

[Slika na strani 8]

Babi s hčerama

[Slika na strani 9]

S starši leta 1948, ko sem se krstila

[Slika na strani 10]

Z Albertom Schroederjem, arhivarjem v šoli Gilead, in desetimi učenci iz Južnoafriške republike

[Slika na strani 10]

Midva z Johnom leta 1984