Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Edino upanje!

Edino upanje!

 Edino upanje!

LAZAR in njegovi sestri, Marta in Marija, živijo v Betaniji, ki je kake 3 kilometre oddaljena od Jeruzalema. Nekega dne, ko njihovega prijatelja Jezusa ni ob njih, Lazar hudo zboli. Njegovi sestri močno skrbi zanj, zato Jezusa obvestita, da je zbolel. Jezus se kmalu zatem, ko izve za novico, odpravi na pot, da bi ga videl. Svojim učencem po poti pove, da gre k Lazarju zato, da ga prebudi. Učenci ga sprva napačno razumejo, vendar jim zadevo pojasni z naslednjimi besedami: »Lazar je umrl.« (Janez 11:1–14)

Ko Jezus prispe do Lazarjeve grobnice, najprej naroči, naj odvalijo kamen, ki zapira vhod vanjo. Naglas izreče molitev in nato zapove: »Lazar, pridi ven!« In Lazar pride ven. Moški, ki je že štiri dni mrtev, je obujen. (Janez 11:38–44)

Pripoved o Lazarju kaže, da za mrtve obstaja zanesljivo upanje – vstajenje. Toda ali se je čudež, da je Lazar oživel, res zgodil? V Bibliji je prikazan kot dejstvo. To pripoved si preberite v Janezovem evangeliju 11:1–44 in videli boste, da so v njej navedene nazorne podrobnosti. Ali pravite, da se to ni zgodilo? Potem bi lahko podvomili o resničnosti vseh čudežev, ki so zapisani v Bibliji, tudi o vstajenju samega Jezusa Kristusa. V Bibliji piše: »Če pa Kristus ni bil obujen, je vaša vera nekoristna.« (1. Korinčanom 15:17) Vstajenje je temeljni biblijski nauk. (Hebrejcem 6:1, 2) Kaj pa izraz »vstajenje« pomeni?

Kaj pomeni »vstajenje«?

Beseda »vstajenje« je v Krščanskih grških spisih omenjena več kot 40-krat. To je prevod grške besede, ki dobesedno pomeni »znova vstati«. Njej ustrezni hebrejski izraz pa pomeni »oživitev mrtvih«. Toda kaj je tisto, kar pri umrlem človeku vstane od mrtvih? Obujeno ne more biti telo, ki strohni in se povrne v prah. Od mrtvih ne vstane isto telo, marveč isti človek. Pri vstajenju gre torej za to, da je obnovljen posameznikov življenjski vzorec – njegove lastnosti, preteklost in vse najbolj podrobne osebnostne poteze.

Bog Jehova ima popoln spomin, zato si brez težav zapomni življenjski vzorec tistih, ki so umrli. (Izaija 40:26) Glede na to, da od njega izvira življenje, mu ni težko oživiti istega človeka, s tem da mu na novo ustvari telo. (Psalm 36:9) Še več, v Bibliji piše, da se Bogu Jehovu ‚toži‘ po mrtvih oziroma iskreno hrepeni po tem, da bi jih obudil. (Job 14:14, 15) Zares smo lahko veseli, da Jehova ni le sposoben obuditi človeka v življenje, temveč si to tudi želi!

Pri vstajenju mrtvih pa ima ključno vlogo tudi Jezus Kristus. Dobro leto po začetku svojega služenja je rekel: »Enako kakor Oče obuja mrtve in jih oživlja, tako tudi Sin oživlja tiste, ki jih hoče.« (Janez 5:21) Ali to, kar se je zgodilo z Lazarjem, ne pokaže, da Jezus Kristus zmore in si tudi želi obujati mrtve?

Kaj pa zamisel, da nekaj v naši notranjosti živi še po smrti? Nauk o vstajenju in zamisel o nesmrtnosti človeške duše ali duha si v resnici nasprotujeta. Čemú sploh vstajenje, če pa nekaj znotraj nas preživi smrt? Lazarjeva sestra Marta ni verjela, da je njen brat po smrti še naprej živel v duhovnem  področju. Verjela je v vstajenje. Ko ji je Jezus zagotovil: »Tvoj brat bo vstal«, je Marta odvrnila: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« (Janez 11:23, 24) In ko je bil Lazar obujen od mrtvih, ni prav nič govoril o tem, da je po smrti kaj doživljal. Bil je mrtev. »Mrtvi [. . .] ničesar ne vedo,« piše v Bibliji. »Ni ne dela, ne preudarjanja, ne znanja, ne modrosti v kraju smrti [splošnem grobu človeštva], kamor greš.« (Propovednik 9:5, 10)

Biblija torej pokaže, da je vstajenje edino upanje za umrle. Toda kdo izmed množice umrlih bo sploh obujen in kam?

Kdo bo obujen?

»Prihaja ura, ob kateri bodo vsi, ki so v spominskih grobovih, slišali [moj] glas in prišli ven,« je rekel Jezus. (Janez 5:28, 29, pdč. op.) Glede na to obljubo bodo od mrtvih vstali tisti, ki so v spominskih grobovih – torej v Jehovovem spominu. Postavlja se nam vprašanje: Kdo izmed vseh umrlih je dejansko v Božjem spominu in čaka na vstajenje?

V Bibliji, v 11. poglavju Pisma Hebrejcem, so poimensko našteti moški in ženske, ki so zvesto služili Bogu. Obujeni bodo tako oni kot tudi zvestovdani Božji služabniki, ki so umrli v sodobnem času. Kaj pa ljudje, ki se niso ravnali po Božjih pravičnih merilih, morda zato, ker so bili o njih premalo poučeni? Ali so tudi oni v Božjem spominu? Da, mnogi od njih so, saj Biblija obljublja: »Bo vstajenje pravičnih in nepravičnih.« (Apostolska dela 24:15)

Vendar pa od mrtvih ne bo vstal prav vsak, ki je kdaj živel. »Če se namreč namerno vdajamo grehu, potem ko smo že prejeli točno spoznanje resnice,« piše v Bibliji, »ne ostane za grehe nobena žrtev več, ampak le neko strašno pričakovanje sodbe.«  (Hebrejcem 10:26, 27) Nekateri so storili neodpustljive grehe. Niso v hadu (splošnem grobu človeštva), temveč v geheni, simboličnem kraju trajnega uničenja. (Matej 23:33) Toda paziti moramo, da ne bi presojali, ali bo nekdo obujen ali ne. O tem bo odločil Bog, saj ve, kdo je v hadu in kdo v geheni. Kar pa se tiče nas, je modro, da živimo v skladu z Božjo voljo.

Kdo bo obujen v nebesa?

Najizrednejše vstajenje je doživel Jezus Kristus. »Usmrčen [je bil] v mesu, oživljen pa v duhu.« (1. Petrovo 3:18) Pred tem namreč še noben človek ni doživel takšnega vstajenja. Sam Jezus je dejal: »Nihče [ni] šel v nebesa, razen tisti, ki je prišel iz nebes, Sin človekov.« (Janez 3:13) Res, Sin človekov je bil prvi, ki je bil obujen kot duhovno bitje. (Apostolska dela 26:23) Toda za njim naj bi bili obujeni tudi drugi. Sveto pismo pravi: »Vsak po svojem redu: prvina Kristus, potem, med njegovo navzočnostjo, pa še tisti, ki mu pripadajo.« (1. Korinčanom 15:23)

Majhna skupina ljudi – ‚tisti, ki pripadajo Kristusu‘ – naj bi bili v nebeško življenje obujeni s posebnim namenom. (Rimljanom 6:5) S Kristusom ‚bodo kraljevali nad zemljo‘. (Razodetje 5:9, 10) Poleg tega bodo služili kot duhovniki, kar pomeni, da bodo pomagali odpravljati posledice greha, ki ga je človeštvo podedovalo od prvega človeka Adama. (Rimljanom 5:12) Teh, ki bodo s Kristusom vladali kot kralji in duhovniki, je 144.000. (Razodetje 14:1, 3) Kakšno telo pa ob vstajenju dobijo? »Duhovno telo,« piše v Bibliji. Tako bodo lahko živeli v nebesih. (1. Korinčanom 15:35, 38, 42–45)

Kdaj pa so ti posamezniki obujeni v nebesa? »Med [Kristusovo] navzočnostjo,« piše v Prvem pismu Korinčanom 15:23. Vse od leta 1914 svetovni dogodki jasno kažejo, da se je tega leta začela tako Kristusova navzočnost kot tudi ‚sklenitev stvarnosti‘. (Matej 24:3–7) Torej lahko sklenemo, da se je vstajenje zvestih kristjanov v nebesa že pričelo, čeprav seveda nevidno človeškim očem. To pomeni, da so bili apostoli in zgodnji kristjani obujeni v nebeško življenje. Kaj pa sedaj živeči kristjani, ki imajo trdno, od Boga dano upanje, da bodo vladali s Kristusom v nebesih? Obujeni so »v trenutku, kakor bi trenil z očmi«, oziroma takoj, ko umrejo. (1. Korinčanom 15:52) Ta mala skupina 144.000-ih je deležna vstajenja, preden bodo nešteti ljudje obujeni v življenje na zemlji. Zato se vstajenje te male skupine imenuje »zgodnje vstajenje« in ‚prvo vstajenje‘. (Filipljanom 3:11; Razodetje 20:6)

Kdo bo obujen v življenje na zemlji?

Velika večina mrtvih pa bo glede na Sveto pismo obujena v življenje na zemlji. (Psalm 37:29; Matej 6:10) Apostol Janez je osupljivo videnje o tistih, ki so vstali od mrtvih, opisal z besedami: »Morje je dalo mrtve, ki so bili v njem, pa tudi smrt in had sta dala mrtve, ki so bili v njima. In ti so bili sojeni vsak po svojih dejanjih. Smrt in had pa sta bila vržena v ognjeno jezero. To jezero predstavlja drugo smrt.« (Razodetje 20:11–14) Tisti, ki so v hadu oziroma državi smrti, splošnem grobu človeštva, so v Božjem spominu. Sleherni od njih bo rešen iz oprijema smrti. (Psalm 16:10; Apostolska dela 2:31) In vsakdo bo sojen na podlagi tega, kar bo po vstajenju počel. Kaj se bo potem zgodilo s smrtjo in hadom? Vržena bosta v »ognjeno jezero«, kar pomeni, da na ljudi ne bo več vplivala smrt, ki so jo podedovali od Adama.

Samo zamislite si, kakšen vesel obet se zaradi obljube o vstajenju ponuja tistim, ki  jim je smrt vzela koga od njihovih ljubljenih. Kako vesela je morala biti vdova iz Naina, ko ji je Jezus obudil edinca! (Luka 7:11–17) O tem, kako so se počutili neki starši, ko je Jezus obudil njihovo 12-letno deklico, pa Biblija pravi: »Pri priči so bili od velikega navdušenja vsi iz sebe.« (Marko 5:21–24, 35–42; Luka 8:40–42, 49–56) Kakšno veselje bo v Božjem novem svetu pričakati drage umrle!

Kako lahko to, da poznamo resnico o vstajenju, vpliva na nas? »Večina se smrti boji in o njej ne želi premišljevati,« piše v The World Book Encyclopedii. Zakaj? Zato ker je smrt za večino ljudi skrivnost – nekaj neznanega, česar se je treba bati. To, da poznamo resnico o stanju mrtvih in imamo upanje na vstajenje, nam lahko vlije pogum, kadar zremo v oči ‚zadnjemu sovražniku, smrti‘. (1. Korinčanom 15:26) Zaradi tega spoznanja tudi lažje prenašamo bolečino, ki jo občutimo ob smrti tesnega prijatelja ali sorodnika.

Kdaj bodo ljudje pričeli na zemlji vstajati od mrtvih? Danes je na svetu polno nasilja, sporov, prelivanja krvi in onesnaževanja. Če bi bili ljudje obujeni na takšno zemljo, njihova sreča zagotovo ne bi trajala dolgo. Toda Stvarnik je obljubil, da bo sedanji svet, ki je pod Satanovo oblastjo, kmalu odstranil. (Pregovori 2:21, 22; Daniel 2:44; 1. Janezovo 5:19) Božji namen z zemljo se bo v kratkem izpolnil. Potem pa bo v miroljubnem Božjem novem svetu na milijarde ljudi, ki sedaj spijo smrtni sen, znova odprlo svoje oči.

[Slika na strani 7]

Večina umrlih bo obujena v življenje na zemlji