Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Zgodnje potrdilo biblijskega kanona

Zgodnje potrdilo biblijskega kanona

 Zgodnje potrdilo biblijskega kanona

»ZDI se, da je sleherna vrstica napisana izrecno zato, da bi vzbudila radovednost pri ljudeh, ki se zanimajo za začetno zgodovino krščanstva.« Tako je bil opisan neki star dokument. Ali veste, kateri?

To je dokument, za katerega ste morda že slišali – imenuje se Muratorijev fragment. Bodisi da zanj veste ali pa ne, se mogoče sprašujete: ‚Zakaj neki je Muratorijev fragment tako poseben?‘ Je najstarejši obstoječi kanon oziroma uradno veljaven seznam knjig Krščanskih grških spisov.

Morda se vam zdi samo po sebi umevno, da določene knjige spadajo v Biblijo. Toda ali bi vas presenetilo dejstvo, da so se v preteklosti nekateri spraševali, katere knjige naj bi bile vštete vanjo? V Muratorijevem fragmentu oziroma kanonu so navedeni spisi, ki veljajo za navdihnjene. Kot veste, je točna vsebina Biblije nadvse pomembna. Kaj torej ta dokument odkriva glede knjig, ki sedaj sestavljajo Krščanske grške spise? Najprej si nekoliko oglejmo preteklost tega dokumenta.

Njegovo odkritje

Muratorijev fragment je del rokopisnega kodeksa s 76 pergamentnimi listi, vsak od njih pa meri 27 krat 17 centimetrov. V knjižnici Ambrosiani v Milanu ga je odkril znameniti italijanski zgodovinar Ludovico Antonio Muratori (1672–1750). Leta 1740 je objavil svoje odkritje in od tod tudi ime – Muratorijev fragment. Zdi se, da je kodeks nastal v osmem stoletju v staroveškem samostanu v Bobbiu blizu Piacenze na severu Italije. V knjižnico Ambrosiano so ga prenesli na začetku 17. stoletja.

Muratorijev fragment je sestavljen iz 85 vrstic latinskega besedila, zapisanega na 10. in 11. listu kodeksa. Očitno ga je prepisal nekdo, ki ni bil ravno natančen. Vendar so nekaj njegovih napak lahko razpoznali tako, da so prepis primerjali z istim  besedilom, ki ga vsebujejo štirje rokopisi iz 11. in 12. stoletja.

Kdaj je bil napisan?

Morda se sprašujete, kdaj so bili podatki, ki jih vsebuje Muratorijev fragment, prvotno napisani. Videti je, da so bili prvotno zapisani v grščini, in to stoletja prej, preden so besedilo, ki sestavlja fragment, prevedli v latinščino. Obstaja ključ, ki nam pomaga določiti, kdaj je izvirnik nastal. Fragment omenja nebiblijsko knjigo Pastir in dodaja, da jo je človek, imenovan Hermas, napisal »pred kratkim, v našem času, v Rimu«. Učenjaki pravijo, da je Hermas knjigo dokončal med letoma 140 in 155 n. št. Tako vam je lahko jasno, zakaj trdijo, da je grški izvirnik latinskega Muratorijevega fragmenta nastal med letoma 170 in 200 n. št.

To, da je zapis posredno in neposredno omenjal Rim, nakazuje, da je bil morda sestavljen ravno v tem mestu. Toda glede tega, kdo je avtor, še vedno razpravljajo. V poštev pridejo Klement Aleksandrijski, Melito Sardski in Polikrat Efeški. Vendar večina učenjakov avtorstvo pripisuje Hipolitu, plodnemu pisatelju, ki je pisal v grščini in živel v Rimu, in to v obdobju, v katerem je bila po vsej verjetnosti napisana vsebina Muratorijevega fragmenta. Čeprav vas to, kar smo do sedaj omenili, morda niti ne zanima kdove kako, pa najbrž želite izvedeti več o vsebini, zaradi katere je ta fragment tako dragocen.

Informacije, ki jih vsebuje

Besedilo ni zgolj seznam knjig Krščanskih grških spisov, temveč vsebuje tudi opombe o knjigah in njihovih piscih. Če bi brali besedilo, bi opazili, da manjkajo prve vrstice rokopisa in očitno tudi zadnje, saj se besedilo kar naenkrat konča. Na samem začetku je omenjen Lukov evangelij, v dokumentu pa tudi piše, da je bil pisec te biblijske knjige zdravnik. (Kološanom 4:14) Pojasnjeno je, da je Lukov evangelij tretji po vrsti, iz česar lahko sklepate, da sta v manjkajočem začetnem delu najbrž omenjena Matejev in Markov evangelij. Muratorijev fragment bo vaš sklep potrdil s tem, da kot četrtega omenja Janezov evangelij.

 Fragment potrjuje, da je knjigo Apostolska dela napisal Luka ‚nadvse spoštovanemu Teofilu‘. (Luka 1:3; Apostolska dela 1:1) Nato navede seznam pisem, ki jih je apostol Pavel napisal Korinčanom (dva), Efežanom, Filipljanom, Kološanom, Galačanom, Tesaloničanom (dva), Rimljanom, Filemonu, Titu in Timoteju (dva). Med navdihnjena pisma prav tako prišteva Judovo in dve Janezovi pismi. Prvo pismo apostola Janeza pa je posredno omenjeno že poleg njegovega evangelija. Seznam knjig, ki veljajo za navdihnjene, se konča z navedbo Apokalipse oziroma Razodetja.

Pomenljivo je, da je v fragmentu omenjeno Petrovo Razodetje, vendar pa hkrati piše, da kristjani te knjige po mnenju nekaterih ne bi smeli brati. Pisec fragmenta opozarja, da so v njegovih dneh že krožili apokrifni spisi. Pojasnjuje, da jih ne bi smeli sprejeti, »saj ni primerno žolča mešati z medom«. V dokumentu so omenjena tudi druga besedila, ki jih ne bi smeli uvrščati med svete spise, bodisi ker so jih napisali po obdobju apostolov, kot je denimo Hermas Pastirja, ali pa ker so podpirali krivo vero.

Iz prej napisanega ste morda opazili, da ta seznam verodostojnih biblijskih knjig ne omenja pisma Hebrejcem, dveh Petrovih pisem in Jakobovega pisma. Vendar je dr. Geoffrey Mark Hahneman potem, ko je usmeril pozornost na delo pisarja, ki je prepisoval rokopis, pripomnil, da je »razumno domnevati, da so bili v fragmentu omenjeni še drugi navedki, ki so sedaj izgubljeni, ter da je med njimi lahko bilo tudi Jakobovo pismo in pismo Hebrejcem (ter Prvo Petrovo)«. (The Muratorian Fragment and the Development of the Canon)

Muratorijev fragment torej potrjuje, da je večina knjig, ki sedaj sestavljajo Krščanske grške spise, že v drugem stoletju n. št. veljala za kanonične. Seveda kanoničnost biblijskih knjig – torej upravičenost, ali spadajo v Biblijo – ni odvisna od tega, da so omenjene v nekem starodavnem seznamu. Dokaz, da so biblijske knjige plod svetega duha, je njihova vsebina. Vse knjige priznavajo, da je njihov avtor Bog Jehova, in so popolnoma usklajene. Usklajenost in uravnoteženost 66 kanoničnih biblijskih knjig kaže na njihovo enotnost in dovršenost. Dobro je torej, da jih sprejmete za to, kar v resnici so, namreč za Jehovovo Besedo, ki vsebuje navdihnjeno resnico in se je ohranila do današnjih dni. (1. Tesaloničanom 2:13; 2. Timoteju 3:16, 17)

[Slika na strani 13]

Ludovico Antonio Muratori

[Slika na strani 14]

Knjižnica Ambrosiana

[Slika na strani 15]

Muratorijev fragment

[Vir slike]

Diritti Biblioteca Ambrosiana. Vietata la riproduzione. Aut. No. F 157 / 05

[Navedba vira slike na strani 13]

Fragmenta: Diritti Biblioteca Ambrosiana. Vietata la riproduzione. Aut. No. F 157 / 05; risba Muratorija: © 2005 Brown Brothers