Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

V odročne bolivijske kraje prispe dobra novica

V odročne bolivijske kraje prispe dobra novica

 V odročne bolivijske kraje prispe dobra novica

KAKIH 20 se nas zbere na obrežju in nestrpno čakamo, da se odpravimo na celodnevno potovanje. Obiskali naj bi vasi ob zgornjem toku reke. Stojimo ob vznožju Andov, kjer reka Beni priteče na prostrano ravan amazonskega porečja. To področje se lesketa v čarobni lepoti.

Toda mi nismo turisti. Nekateri smo domačini, številni drugi pa smo prišli iz oddaljenih mest, da bi živeli tukaj v Rurrenabaqueju, ljubkem mestecu, polnem cvetočih dreves, s slamo kritih hiš in mirnih sosesk, ki jih tu in tam vznemiri le kakšen taksist na motorju. Zakaj pa se sploh odpravljamo na to potovanje?

Na potovanja, kakršno je to, se odpravljajo tudi v mnogih drugih delih Bolivije. Jehovove priče iz mest in tujine odhajajo v manjše kraje, da bi tam oznanjevali dobro novico o Božjem kraljestvu. (Matej 24:14)

Bolivija leži v osrčju Južne Amerike. Je dvakrat večja od Francije, vendar ima skoraj desetkrat manj prebivalcev. Večina Bolivijcev živi v mestih oziroma rudarskih krajih, ki ležijo na vrtoglavi nadmorski višini, ali pa na kmetijskih področjih v dolinah. Toda mesta v tropskih nižinah so zaradi prostranih gozdov odrezana od sveta.

V 1950-ih in 1960-ih letih so bile v številnih odročnih mestih na čelu oznanjevanja pogumne misijonarke, kot so Betty Jackson, Elsie Meynberg, Pamela Moseley in  Charlotte Tomaschafsky. Iskrene ljudi so poučevale o biblijski resnici in pomagale ustanavljati majhne občine. Med letoma 1980 in 1999 se je število Jehovovih prič povečalo za šestkrat, in to predvsem v mestih. Sedaj so krščanske občine že v vsaki soseski. Najdete jih lahko v bogatih četrtih, kjer ljudje delajo v visokih poslovnih stavbah, živijo v elegantnih stanovanjskih naseljih in nakupujejo v veleblagovnicah. Druge občine Jehovovih prič pa se zbirajo v odmaknjenih krajih, kjer ljudje živijo v kolibah iz blata in slame, nakupujejo na odprtih tržnicah in nosijo barvita staroselska oblačila. Toda kako bi lahko še več ljudem v odročnih krajih pomagali, da bi spoznali Jehova?

Odrekli so se udobju mestnega življenja

Zadnji dve desetletji se ljudje iz bolivijskih rudarskih mest in s podeželja množično selijo v mesta. Neobičajno je, da bi se kdo selil v obratni smeri, torej iz mesta na vas. Mnoge vasi premorejo samo en telefon, elektrika pa je na razpolago le nekaj ur dnevno. Priče, ki živijo v teh krajih, utegnejo sovernike videti samo enkrat na leto ob zborovanju in pot do tja je lahko draga, nevarna in izčrpavajoča. V vaških šolah je na voljo zgolj osnovna izobrazba. Kaj je potem tisto, kar številne Jehovove priče žene, da zapustijo mesto in pridejo živet na podeželje?

»V mestu La Paz sem imel priložnost, da bi si ustvaril kariero,« je pred kratkim povedal Luis. »Toda starša sta mi vedno govorila, da je najboljša kariera tista, ki je povezana s pridobivanjem učencev. Zato sem opravil tečaj gradbeništva. Ko sem bil na počitnicah v Rurrenabaqueju, sem opazil, da tamkajšnji ljudje kar vsrkavajo dobro novico. Videl sem, da v tistem kraju ni veliko bratov in sester, zato sem začutil, da enostavno moram priti in jim pomagati. Sedaj vodim 12 biblijskih poukov. Preučujem na primer z nekim mladim moškim in njegovo ženo, ki imata štiri otroke. V preteklosti je mož veliko pil in igral na srečo, vendar se je vsemu temu odrekel in od takrat naprej svojim prijateljem govori o tem, kar se uči o Jehovu. Vedno se pripravi na pouk. Kadar mora za tri ali štiri dni oditi v gozd sekat drva, je ves potrt, saj ne želi zamuditi niti ene krščanske dejavnosti. Ko celotno družino vidim na krščanskih shodih, se zavem, da žrtve, ki sem jih storil, da bi prišel sem, niso bile zaman.«

Juana je mati samohranilka. »V La Pazu sem delala kot hišna pomočnica,« pripoveduje. »V  tem mestu sem začela polnočasno oznanjevati. Moj sin je bil takrat še majhen. Ko sem med potovanjem obiskala Rurrenabaque, sem ugotovila, da bi lahko dosegla veliko več, če bi se preselila sem. Tako sva prispela in začela sem delati kot hišna pomočnica. Sprva je bilo težko prenašati vročino in mrčes. Toda sedaj sva tukaj že sedem let. Vsak teden vodim veliko biblijskih poukov, mnogi učenci pa svoje cenjenje kažejo tako, da prihajajo na shode.« Juana in njen sin se skupaj z nami s čolnom odpravljata na potovanje po reki. Če želite, se nam na tej poti lahko pridružite.

Potovanje po reki

Medtem ko plujemo proti ozki soteski, vpeti med gorami, slišimo brnenje našega motorja. Jata papig se vrešče pritožuje nad našo navzočnostjo. Kalna voda, ki priteka z gora, se vse naokoli silovito vrtinči, čolnar pa si medtem spretno utira pot skozi tokove. Sredi dopoldneva se izkrcamo v neki vasici. Tam se snidemo s starešinom iz občine Rurrenabaque. Pokaže nam, kje naj oznanjujemo.

Vaščani nas gostoljubno sprejmejo, bodisi v senci drevesa ali pa v bambusovi hiši, kriti s palmovimi listi. Kmalu srečamo mlad par, ki ima veliko dela s tem, da drobi sladkorni trst v doma izdelani leseni stiskalnici. Iztisnjen sok se izliva v bakreno posodo. Nato bo vrel tako dolgo, dokler ne bo postal temna melasa in ga bosta lahko v mestu prodala. Povabita nas v svoj dom in nas zasujeta z vprašanji o Bibliji.

Nadaljujemo pot po reki navzgor in oznanjujemo po vaseh. Mnogi z veseljem prisluhnejo biblijskemu sporočilu o tem, da bosta bolezen in smrt odstranjeni. (Izaija 25:8; 33:24) V teh krajih, kjer je zdravstvena oskrba nezadostna, večina družin doživi bridko izkušnjo, da jim smrt vzame otroka. Življenje kmetov in ribičev, ki se borijo za golo preživetje, je težko in negotovo. Zato mnoge zelo pritegne, ko slišijo, da Bog v 72. psalmu obljublja vlado, ki bo odstranila revščino. Toda kaj mislite, ali se bodo zainteresirani ljudje, ki živijo v teh odročnih krajih, trudili obiskovati krščanske shode? S tem vprašanjem sta se ubadala Eric in Vicky, polnočasna oznanjevalca v Santa Rosi, ki leži še tri ure vožnje dalje po reki, v osrčju amazonskega porečja.

 Ali bodo ljudje, ki se zanimajo, prišli?

Eric in Vicky sta se pred 12 leti v Bolivijo preselila iz Kalifornije (ZDA). Potujoči nadzornik jima je predlagal, naj odideta v Santa Roso. »V mestu sta samo dva telefona in nobenega dostopa do interneta,« pravi Vicky. »Tu je obilo divjih živali in raznovrstnega rastlinja. Ko se z motorjem voziva do odmaknjenih področij, pogosto vidiva aligatorje, noje in velike kače. Vendar so ljudje še bolj zanimivi od živali. Biblijo preučujeva z Vacovima, mladim parom, ki ima štiri majhne otroke. Od mesta so oddaljeni približno 26 kilometrov. Oče je v preteklosti veliko pil, toda sedaj se je spremenil. Vsak teden pride z vso svojo družino in mlajšo sestro v kraljestveno dvorano. Na svojem velikem kolesu prevaža ženo in otročička. Devetletnik vozi na kolesu svojo sestrico, osemletnik pa se pelje sam. Pot do dvorane jim vzame tri ure.« Ta družina res ljubi Jehova in si na vso moč prizadeva, da je skupaj z občino.

V Santa Rosi so v samo 18 mesecih trije toliko napredovali, da ustrezajo pogojem za krst, okoli 25 pa jih prihaja v novo kraljestveno dvorano. Čeprav številni želijo preučevati Biblijo, pa morajo mnogi premagati kot gora velike ovire, da bi služili Jehovu.

Ovire na poti do uradne sklenitve zakonske zveze

Marina in Osni, ki misijonarita v odročnem mestu blizu bolivijske meje z Brazilijo, pojasnjujeta, da mnogi tamkajšnji prebivalci na zakonsko zvezo ne gledajo kot na trajno vez. Večkrat zamenjajo partnerja. »To je težava, zaradi katere ne morejo duhovno napredovati,« pravi Osni. »Ko želijo postati pravi kristjani, jih čaka zapleten in drag postopek. Nekateri morajo urediti zadeve glede prejšnjih partnerstev in se potem uradno poročiti. Toda ko ljudje spoznajo, da se po Svetem pismu morajo uradno poročiti, zares trdo delajo, da bi zaslužili denar za poravnavo pravnih stroškov.« (Rimljanom 13:1, 2; Hebrejcem 13:4)

Marina pripoveduje o nekem moškem, ki mu je ime Norberto. »V preteklosti je imel razmerje s kar nekaj ženskami, potem pa je začel živeti z žensko, ki je delala v pekarni. Bila je kakih 35 let mlajša od njega in je imela sina. Norberto ga je posvojil, in ko je deček postal malo starejši, mu je kot oče želel biti boljši zgled. Ko se je torej neki Pričevalec oglasil v pekarni in mu ponudil brezplačni biblijski pouk na domu, je v to privolil, čeprav ni znal brati in je imel že čez 70 let. Norberto in njegova partnerka sta čez čas spoznala, kaj Jehova pričakuje od njiju, zato sta uradno potrdila svojo zvezo in se zatem krstila. Fant je postal odgovoren mlad kristjan – natanko to, kar je njegov krušni oče upal. Norberto se je naučil brati in ima celo govore na krščanskih shodih. Čeprav je zaradi starosti precej šibak, goreče oznanjuje dobro novico.«

Jehova jih krepi s svojim duhom

Jezus je svojim zgodnjim sledilcem rekel: »Dobili [boste] moč, ko bo na vas prišel sveti duh, in boste mi priče [. . .] do skrajnega konca zemlje.« (Apostolska dela 1:8) Zares je spodbudno videti, kako Božji duh krščanske moške in ženske vzgibava, da se preselijo v oddaljene kraje! Na primer, leta 2004 je podružnični urad približno 30 gorečih kristjanov začasno dodelil na odročna področja. Tam so oznanjevali kot posebni pionirji. Cenijo zgled kakih 180 tujcev, ki so prišli v Bolivijo, da bi  služili kot pionirji, okrajni nadzorniki, betelski prostovoljci ali misijonarji. V Boliviji 17.000 kraljestvenih oznanjevalcev vodi z zainteresiranimi ljudmi na njihovem domu kakih 22.000 biblijskih poukov.

Vsi ti bratje in sestre se zavedajo, da jih vodi Jehovov duh, in zaradi tega so zelo veseli. Robert in Kathy sta bila denimo kot misijonarja dodeljena v Camiri. Ker to mesto leži ob reki, okoli njega pa se dvigajo pobočja zelenih gričev, je že od nekdaj odrezano od sveta. »Očitno smo prišli ravno ob pravem času,« pravi Robert. »V dveh letih je kakih 40 ljudi začelo oznanjevati dobro novico.«

Zapiti kockar prisluhne dobri novici

Mnogi krajani so prevzeti, ko vidijo, kako se tisti, ki preučujejo Biblijo, spremenijo. Na primer, pred štirimi leti je Ariel, ki je veliko pil, nekega dne ležal v postelji in imel hudega mačka. Čeprav je bil zaradi igranja na srečo med ljudmi priljubljen, ga je nenehno preganjala misel na vedno večje dolgove, težave v zakonu in na hčerki, ki ju je zanemarjal. Ko je ravno premišljeval o tem, se je pri njem oglasil Jehovov pričevalec, ki je oznanjeval po hišah. Ariel je pozorno poslušal, ko mu je brat pojasnjeval svetopisemske stavke. Kmalu zatem je bil spet v postelji, vendar tokrat zato, da je bral o srečnem družinskem življenju, raju in služenju Bogu. Kasneje je privolil v biblijski pouk.

Ko so v Camiri prispeli misijonarji, je preučevala tudi Arielova žena Arminda, a ne s prevelikim navdušenjem. »Poskusila bom vse, da ga bom odvadila piti,« je rekla. »Vendar dvomim, da bo od tega kakšna korist. On je brezupen primer.« Toda preučevanje Biblije je bilo bolj zanimivo, kakor je pričakovala. V enem letu se je krstila in začela oznanjevati svoji družini. Kmalu zatem se je Jehovu posvetilo tudi več njenih sorodnikov.

Ariel si je moral močno prizadevati, da je prenehal piti, kaditi in igrati na srečo. Do pomembnega preobrata je prišlo, ko je vse svoje znance povabil na slovesnost v spomin na Jezusovo smrt. Odločil se je: »S tistimi, ki ne bodo prišli, se ne bom več družil. S tistimi, ki se bodo odzvali na vabilo, pa bom preučeval Biblijo.« Tako je vzpostavil tri biblijske pouke. Še preden je Ariel postal krščen član občine, je preučeval Biblijo z nekim svojim sorodnikom. Ta je dobro napredoval in oba sta se krstila na isti dan. Arminda pravi: »Videti je, kot da stari Ariel sploh ne obstaja več.«

Robert pripoveduje: »Po zadnjih podatkih je shode redno obiskovalo 24 članov te družine. Deset je krščenih, osem drugih pa je nekrščenih oznanjevalcev. Nekateri so opazili njihovo drugačno vedenje, zato so prav tako začeli preučevati Biblijo in obiskovati shode. Število navzočih je s 100 naraslo na 190. S Kathy vodiva kakih 30 biblijskih poukov in vsi ti zainteresirani prihajajo na shode. Vesela sva, da sva tukaj.«

To, kar se dogaja v odročnih bolivijskih krajih, je le delček svetovne žetve, ki je bila napovedana v 7. poglavju Razodetja. V tem poglavju so opisani tisti, ki se med ‚Gospodovim dnevom‘ zbirajo in bodo preživeli veliko stisko. (Razodetje 1:10; 7:9–14) Še nikdar prej v človeški zgodovini niso bili milijoni iz vseh narodov združeni v čaščenju edinega pravega Boga. To je zares čudovit dokaz, da se bodo Božje obljube prav kmalu izpolnile!

[Slika na strani 9]

Betty Jackson

[Slika na strani 9]

Elsie Meynberg

[Slika na strani 9]

Pamela Moseley

[Slika na strani 9]

Charlotte Tomaschafsky, skrajno desno

[Slika na strani 10]

Družina Vaca se vsak teden tri ure vozi s kolesom do kraljestvene dvorane

[Slika na strani 10]

Eric in Vicky sta odšla služit tja, kjer potrebujejo več kraljestvenih oznanjevalcev

[Slika na strani 11]

Vaščani ob reki Beni pozorno poslušajo dobro novico

[Slika na strani 12]

Robert in Kathy misijonarita v Camiriju